Zambijci, nekateri bolj nekateri manj, so odvisni od treh stvari: sladkorja, alkohola in tuje pomoči. V revnejših predelih je kilogram rjavega sladkorja pravi zaklad. V vasici Mukuni, v bližini Viktorijinih slapov smo obiskali ženico, ki je stara več kot sto let. Ko smo jo vprašali, kaj ji lahko podarimo, je pokazala svoj že zdavnaj brezzobi nasmeh in dejala: »Kilogram sladkorja!« >>

Bosonogi, predvsem mlajši otroci so velikokrat odeti v strgane cape, ki so po vsej verjetnosti prišle iz dobrodelnih organizacij razvitega sveta, tu pa se prodajajo po smešno nizkih cenah in tako uničujejo lokalni trg oblačil. Kljub temu so videti kot najsrečnejši otroci na svetu, saj jim lica vedno krasijo bleščeči nasmehi in iskre v očeh. Podijo se po ulicah ter za mano od navdušenja vpijejo: »Mzungu!«, kar pomeni tujec. >>

Pričujoča pisma iz tujine so načeloma namenjena komentarju razstave The Bodies Revealed, ki je trenutno na ogled v Brnu na Češkem. A jih iz določenega razloga širše razpiramo. Taista razstava se trenutno odvija na več koncih sveta. Ponekod je naslovljena kot The Bodies Revealed, drugje kot The Bodies Exhibition, spet drugje kot Our Body: The Universe Within. Vse tri pa so le kopije znane Von Hagnove razstave. Pri vseh pa je sporna ena stvar: od kod dobijo telesa? >>

»Welcome to Morocco, my friend!«, je najbrž najpogostejši izustek, ki se ti privali v uhlje izza vsakega drugega vogala v maroških medinah. Čeprav zveni nekoliko osladno in najebsko, mladi naivni popotnik misli, da prvič okuša pregovorno muslimansko gostoljublje... >>

Ta teden se v Barceloni začenja 16. edicija festivala napredne glasbe in multimedijske umetnosti, Sonar. Festival poteka na dveh lokacijah: dnevni Sonar v Muzeju za sodobno umetnost in Centru za sodobno kulturo v samem središču Barcelone, v okrožju El Raval, nočni Sonar pa v industrijski coni Barcelone, imenovani La Fira Gran. >>

Po cestah starega kontinenta se že ves mesec maje potujoči filmski projekt Kinobuss. V svojo transverzalo, ki se razpotega vse od Albanije pa to Rusije, je mimobežno vpel tudi nenačrtovan obisk na ljubljanski Metelkovi. Razsežnosti filmskega projekta pa smo raziskovali med njegovo naslednjo kinematografsko destinacijo na festivalu v Linzu.
>>

V današnjem, najverjetneje zadnjem japonskem pismu, se podajamo v japonsko podzemlje. Podzemlje, ki sicer nima ničesar opraviti z mestnimi transportnimi povezavami, temveč ostaja skrito sredi vsakdanjega vrveža. Govora bo o avtonomnih prostorih. Tako tistih trodimenzionalnih razsežnosti kot tistih malo manj oprijemljivih, ki z ideali vdirajo v ustaljene strukture mišljenja in vladajoča zakonska določila. >>

»Sedaj je čas klitja trave« je ena izmed fraz, ki tradicionalno začenja pisma na Japonskem. Seveda v spomladanskem času. Tradicionalni načini življenja in pridelave hrane so bili intenzivno prepleteni z menjavo letnih časov in danes najbolj očitno puščajo sledi v večjih letnih festivalih oz dogodkih. Eden izmed njih je tudi hanami, tradicionalno opazovanje cvetočih češenj. >>

Tokijo, energičen metropolis z dobrimi 12 miljonskim prebivalstvom, je kompozit izrednega ekonomskega in industrijskega razcveta ter raznolikih kulturnih izrazov.
Kar najbolj pade v oči je vseprisotnost kiča. Od raznovrstnih obeskov na mobitelih pa do svetlikajočih oblačil in modnih dodatkov. Ravno skozi opazovanje modno izredno ozaveščene mlade moške populacije, ki ji vijolična barva ali pa poigravanje z lastno feminilnostjo nikakor ni tuje, doživi vasezaverovani Evropejec nekakšen potujitveni učinek. >>

Že precej bežen pogled na katerega od najbolj obljudenih in potrošniško naravnanih predelov Tokija, kot so npr. Shibuya, Harajuku in Aoyama, daje vedeti, da so mladostniki precej okupirani z modnimi trendi in konstruirajo svoje identitete skozi svojo opravo, ki naj bi pričala o njihovi individualnosti in posebnosti. Vse skupaj pa je seveda prav lično zavito v potrošniško preživljanje prostega časa. >>

V tokratnih pismih poročilo iz galerije Tate Modern, kjer so na ogled postavili dela Rodchenka in Popove - dveh ruskih konstruktivističnih umetnikov, za katera je značilen prehod k avantgardi in iz zgodovinskega stališča novo razumevanje poslanstva umetnosti. >>

Kalifornija obeležuje boj proti homofobiji na več ravneh. Z uprizarjanjem drame The Laramie Project - skupkom 80ih monologov resničnih protagonistov iz mesteca Laramie, kjer je bil oktobra 1998 umorjen homoseksualni fant Matthew Shepard. Ter z grassroots kampanjo proti Proposition 8 - ustavnem amandmaju, potrjenem na novembrskem referendumu, ki naj bi določil, da je zakon mogoč samo med moškim in žensko.
V boju za pravice homoseksualne skupnosti se borijo kalifornijska umetnost, študentarija in politika. >>

Do 19. aprila si je v De Nieuwe Kerk mogoče ogledati razstavo del sodobne umetnosti, ki so navdih našla v religiji in duhovnosti. Razstava umetnikov dvajsetega stoletja v okviru Mestnega muzeja je predstavila odnos do religije v času, ko se ta zdi odpisana ali za življenje sodobnega človeka nepotrebna. >>

Festival »Malá inventura« ponuja prerez najboljših praških plesnih in gledaliških produkcij mlajše generacije. V njegov program so uvrščene predstave minule sezone, ki najbolj drzno preizprašujejo nove forme in jih zaznamuje močna izrazna ekspresivnost. Festival te dni poteka šestič in je zaradi svoje namembnosti že dodobra renomiran v kulturni sferi. >>

Spet se bomo prevažali po Londonu, tokrat z javnimi prevoznimi sredstvi – železnico DLR [dielar]. Železnica DLR je del projekta mesta London, da pomladí, osveži in razvije vzhodni del mesta, še posebno predel bivših dokov. Ja, to je tisti del Londona, ki ga je J. G. Ballard izbral kot prizorišče svojega romana High Rise in kjer se v starih Hitchcockovih filmih zbirajo sumljivci ter dogajajo umori. >>

V tokratnih pismih se sprašujemo kaj imajo skupnega črne usnjene rokavice, rdeča šminka, plišasti medvedek, bič in solze... >>

Letošnji Transmediale je vsekakor postregel z izvrstno paleto performansov, predstavitev iz področja digitalne umetnosti, teorije in aktivizma. Festivalska tema Skrajni sever je sprožila pomembno diskusijo, ki je že kar nekaj časa v zraku, in sicer to, da razvoj neizogibno implicira tudi posledice. Te ne moremo obravnavati samo iz tehnološkega stališča, ampak nujno v odnosu do širših družbenih problematik.
>>

Danes vstopamo v Londonsko zgodovinsko sfero moškosti – Gentelmen's Clubs. >>

Muzej ob kanalu Prinsengracht pod svojo streho razstavlja bivše skrivališče, vendar se tokrat bolj posvečamo mednarodnim projektom organizacije Anne Frank. >>

V tokratnih pismih iz Amsterdama štejemo Maročane, Nizozemce, Turke, samske, zaposlene, poročene, ločene, vdovele, kriminalce in njihove žrtve ... >>

Tokrat sem obiskala Willow Road 2, obnovljeno in v muzej spremenjeno domovanje angleškega modernističnega arhitekta Erna Goldfingerja.
Goldfinger je bil rojen leta 1902 v Budimpešti, študiral je v Parizu in se pred drugo svetovno vojno zatekel v London. Tu se je ustalil in si leta 1939 zgradil hišo, v kateri je živel do svoje smrti leta 1987. Poleg arhitekture, pa se je Goldfinger zapisal tudi v zgodovino filma. Po njem je namreč imenovan zlobni lik iz Jamesa Bonda, Auric Goldfinger. >>

V tokratnih pismih iz Amsterdama smo posedali v kinu na festivalu judovskega filma in se spraševali kaj pomeni judovski film >>

Daleč najbolj uporabna spletna stran za London je, poleg Time Out napovednika dogodkov, tfl.gov.uk, stran javnih prevozov po Londonu. Poleg tega, da izračunajo, s katerimi prevoznimi sredstvi boš najlažje prišel do želene destinacije, ti na zemljevidu pokaže tudi pot s kolesom. In izračuna, koliko časa boš porabil zanjo. Pot, ki bi z avtobusom trajala 56 minut s tremi prestopanji, s podzemno 45 z dvema prestopoma, s kolesom traja le kakih 23 minut. >>

Vsak kraj pozna kakšno legendo, ki se vtisne v kolektivni spomin prebivalstva in nekatere se zapišejo tudi v uradno zgodovino mesta. Eno izmed takih legend ima tudi Amsterdam in izročilo te legende se ni širilo samo med ljudmi na ulici ali med generacijami, temveč je njeno ime zašlo tudi med platnice uradne zgodovine mesta. >>

Razstava Cold War and Modern v Viktorijinem in Albertovem muzeju se večinoma posvečata dizajnu, tako da tudi razstava raziskuje dizajn, umetnost in arhitekturo, tokrat v službi oziroma nasprotju režimu na tej in oni strani železne zavese. Večja skupina kustosov je razstavo pripravljala kar štiri leta, odprla pa jo je konec septembra. Kako prikladno, ravno v času, ko je zaradi zaostrovanja odnosov med Ameriko in Rusijo glede vprašanja Gruzije, hladna vojna spet postala aktualna tema. >>

V redni rubriki Pisma iz tujine bo Dare P premlel razstavo Damiena Hirsta, nekdaj razvpitega mladeniča sodobne britanske umetnostne scene, ki je v amsterdamskem Rijksmuseumu postavil na ogled svojo zadnjo veliko umetnino, For the Love of God. V Četrtek, 6. novembra ob 16. uri! >>

Namreč - tretji konec tedna v septembru v Londonu vsako leto poteka, kot tukaj pravijo, največji arhitekturni dogodek leta – Open House Festival. Cel London se spremeni v velikanski arhitekturni muzej, saj je omogočen dostop do ogromnega števila drugače nedostopnih ali vsaj težko dostopnih interjerjev.

Mogoče si je ogledati zgradbe, ki so spomeniško zaščitene in so jih v zadnjih letih obnovili, javnosti pa je dostop onemogočen, saj so privatna lastnina. >>

»Če boste obiskali katero izmed žensk, bi vas radi spomnili, da niso vse vedno prave ženske.« Tako na bodoče obiskovalce amsterdamske rdeče četrti prijazno opozarja posebna policija, pristojna za predel mesta, bolj znanega po imenu Red Light District, ki ima 24-urni videonadzor. V turistični zloženki še svetujejo, naj se pijani obiskovalci ne smešijo z »neodgovorim in otročjim vedenjem«, saj se pretirano uživanje alkohola lahko konča s skokom v kanal ali slačenjem na ulici. >>

Iranci niti sami ne vedo najbolje, v kakšni državi bi želeli živeti, kar ob takšni tradiciji očitno neuspelih družbenih eksperimentov ni nič nenavadnega. Ob tem se postavlja veliko ideološko vprašanje, kaj je za malega človeka sprejemljivejše – osebne svoboščine ali socialni status večine. Verjetno so prebivalci nekdanjih socialističnih dežel pred slabimi dvajsetimi leti stali pred podobno dilemo in mnogi se še vedno sprašujejo, če je bila odločitev pravilna ... >>

Vsiljena zgodba o iranski sodobni umetnosti, naj bo vizualna ali filmska, dopušča malo odstopanj od predpisane tematike, ki naj bi se ukvarjala z žgečkljivimi scenami, ki se pričakujejo od rigorozne teokratske države, kateri vlada siriadsko pravo, ki je za razliko od splošnega prepričanja neskončno upogljivo. >>