V sklopu izmenjav ustvarjenih projektov, ki se trenutno odvijajo med večjimi slovenskimi gledališči, so se v ljubljanski Drami ta teden znašle tri predstave iz Slovenskega Stalnega gledališča v Trstu. V bitki provokativnih in aktualnih tem, ki imajo še dodaten odmev v specifičnosti tržaškega okolja, je nedvomno visoko kotirala drama kontroverznega italijanskega vsestranskega ustvarjalca Piera Paola Pasolinija. Podobo Svinjaka, po katerem je bil tudi prirejen scenarij za Pasolinijev istoimenski film, je v dobesedni in metaforični rabi na oder prenesel Ivica Buljan.
Nika Leskovšek, komentarji
Začetek letošnje pomladi je Beograjsko kulturno dogajanje zaznamoval 54. festival dokumentarnega in kratkega filma. Festival, obenem tudi najstarejši festival dokumentarcev na širšem evropskem prostoru, je potekal od tridesetega marca do četrtega aprila pod geslom »Kokice redijo – za kratke filme malo kokic!«. Festivalski žiriji je predsedoval in festival tudi otvoril, Karpo Godina, oziroma Karpo Ačimović Godina, kot se ga je na festivalu brez izjeme naslavljalo. 
- v Banja Luki dvodnevni Dani Alternativne Slovenačke Kulture (DASKE)
Filmska kritika ne premore univerzalne definicije, prav tako je težko opredeliti »poklic« filmskega kritika. Lahko pa vas popeljemo na sprehod po filmskih refleksijah, s postanki pri pomembnejših cinefilih. V Teoremi v torek ob polnoči! 
Cankarjev dom se rad okiti s spektakli in tako je v nedeljo svojo največjo zakladnico, Gallusovo dvorano, zaupal gostovanju SNG Nova Gorica ter Slovenskega stalnega gledališča Trst. Kapacitete teh dveh teatrov so se ob sodelovanju nekaterih gostov združile za uprizoritev tragedije, nastale izpod peresa Evripida, enega največjih dramatikov stare Grčije. Gre za njegovo zadnje delo, ki mu je nadel ime Bakhantke in katerega predelave se je lotil znani slovenski režiser Vito Traufer, ki sicer deluje v Slovenskem mladinskem gledališču. 
V četrtek, prejšnji teden je bilo na Fužinskem gradu v okviru ciklusa, Arhitekturni epicentri, predavanje z naslovom, Metabolizem prej in potem: kako si je povojna japonska arhitektura pridobila mednarodni ugled. Predaval je Yasushi Zenno, sicer lingvist, ki pa je študiral tudi arhitekturno zgodovino in kritiko na Columbia University v New Yorku. Tam danes predava moderno japonsko in azijsko arhitekturno zgodovino, v okviru Tokijske univerze pa raziskuje vlogo Charlotte Perriand v razvoju sodobne japonske arhitekture. Charlotte Perriand, mimogrede, je bila simpatična sodelavka velikega Le Corbusierja, ki se je ukvarjala, ne več s pohištvom, ampak z opremo strašnega vranjega koncepta – hiša je stroj. Radikalni primeri modernističnih japonskih bivalnih enot, ki se jim zahodnjaki tako čudimo, imajo svoje seme tudi v žlahtni humanistični drži intelektualnih in umetniških krogov medvojne Francije. 
Redko se nam zgodi, da je oder v tolikšni meri nabit s precizno uperjeno družbeno kritiko. Da ura in 15, kolikor predstava traje, gledalcu švigne mimo brez masovne teže resnobnosti, na kateri je kritika osnovana. Še bolj redko pa se zna kritiko zapakirati tako, da se napolnjen avditorij skoraj brez prestanka hahlja v prepoznani absurdnosti aktualne družbeno-politične situacije. Le-ta pa žal izven teatra sploh ni zabavna, kaj šele smešna. Ampak s krepko potencirano žilico humorja lahko dober teater tudi črno kroniko Kulture navrže za vsebinski material komedije. A je za to potrebna samosvoja genialnost, ki jo neodvisen Rozinateater, tudi tokrat na odru KUD-a France Prešeren, nedvomno zopet dokaže s kretivnim zanosom Andreja Rozmana Roze. 
Konec februarja ste si lahko v Gleju in Stari Elektrarni ogledali ponovitve treh izmed realiziranih petih predstav VIA NEGATIVE. Gre za uprizoritve, ki so v slovenskem prostoru že bile videne. Incasso je bil premierno uprizorjen leta 2004, Bi Ne Bi leta 2005 in Viva Verdi leta 2006. Zasedba, ki se nenehno malenkostno spreminja, je tako v gledališče pozvala pretežno zamudnike in nevedneže, ki predstav še niso videli. Zaradi deloma odprtih struktur uprizarjanja in ponekod temeljne interakcije z občinstvom pa je vsakokratno pojavljanje omenjene gledališke zasedbe na odru nedvomno unikatno. 
Od sobote, 24. marca na velikem odru ljubljanske Drame uradno straši velikan skandinavske dramatike, Henrik Ibsen. Iz zaprašene omare naturalizma ga je po stotih letih od mrtvih obudil Eduard Miler s svojo stalno dramaturško sodelavko Žanino Mirčevsko, aktualno nominiranko za Grumovo nagrado. Modificirani strahovi vstajajo iz polpretekle zgodovine in stegujejo svoj moralistični prst nad nas sodobneže, da nam pogled kot v morastih sanjah uhaja k napisu nad odrom – libertas.
V torek in sredo se je v Mestnem muzeju odvijal mednarodni simpozij z naslovom In-between Europe: Identity, Space and Geographies of Imagination, ki ga je organiziral oddelek za sociologijo Filozofske fakultete v sodelovanju z British Councilom in Ambasado republike Turčije. Tuji in domači razpravljalci so svoja predavanja naslovili predvsem na vprašanje možnosti medkulturnega dialoga in večkulturnosti v Evropi. 
- ob svetovnem dnevu gledališča podeljene prve nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije
Prejšnji teden se je v Stari elektrarni premierno odvila predstava Lunatico, plod ustvarjanja Boruta Bučinela, aktivnega gledališkega umetnika in ostale igralsko-plesne zasedbe. Iz množice nastopajočih izstopata predvsem stari znanki slovenskih odrov Bara Kolenc in Jana Menger ter iz mlajše generacije Nataša Živkovič in Jelena Rusjan. 
Nekoč je neki Cesar velel svojim kartografom, naj narišejo čimbolj popoln zemljevid Cesarstva. Kartografi so delo vzeli tako resno, da so narisali zemljevid, ki je prekril kar celotno takratno ozemlje. Z zatonom Cesarstva pa se je tudi karta začela cefrati v ruševine, tako da je na koncu le še nekaj njenih koščkov obležalo po puščavah.
Z včerajšnjo projekcijo dokumentarnega filma Igra se je v Cankarjevem domu zaključilo petdnevno filmsko popotovanje po Turčiji. Skozi objektiv kamere smo obiskali oddaljene turške vasi, se sprehodili po črnomorski obali, absorbirali velemestni utrip in raziskali krizna obmejna območja. Kinematografsko platno Kosovelove dvorane je osvetlilo šest filmskih zgodb sodobne turške art produkcije, ki kljub mednarodnemu slovesu še ni doživelo slovenskih projekcij. 
- nagrada za sto vrhunskih slovenskih verzov - Čaša nesmrtnosti - v roke Milanu Vincetiču 
Pred kakšnim tednom je bil na tiskovki založbe Goga predstavljen izdelek arhitekta in urbanista Vladimirja Braca Mušiča. Slednji je na skoraj tristotih straneh, pod naslovom Otroštvo v znamenju vojne, zbral spomine svoje družine v času druge svetovne vojne. Osrednja os, okrog katere se zbirajo spomini, so pisma, skrbno prepisana iz družinskega arhiva. Pričujoče delo sodi med memoarske tekste, ki z namenom ohranjanja podobe preteklega časa, brez literarnih pretenzij, natančno naštevajo in dokumentirajo različne lokalne dogodke. Spomine pogosto spremlja materialno gradivo kot so fotografije ali pisma, v Mušičevem primeru tudi prepis srednješolskega govora v čast socializmu. 
Sašo Janjac je študent Ekonomske fakultete, ki ima pri svojih devetnajstih letih napisane tri romane in dve pesniški zbirki, trenutno pa se ukvarja s pisanjem romana Sam proti svetu. Ker knjižne založbe niso pokazale zanimanja za njegovo reflektivno obarvano gradivo, se je odločil za objavo na internetu. V njegovih delih prevladuje družbeno-kritičen ton in splošno razočaranje nad svetom, ki ga odslikava skozi oči glavnega junaka, ki je ponavadi notranje razdvojena osebnost. 