F-Roots je dedič festivala Forbidden Fruits Of Civil Society. E den ključnih pobudnikov prve edicije tega festivala leta 93 ’ v Ljubljani je bil Borut Brumen. Njemu je za >>
IdaH, komentarji
| Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo. Povezava na novo spletno stran je tole |
|
|
Motoristka , roman Andre Pieyre de Mandiarguesa iz leta 1963. Erotizacija podrejenosti na začetku revolucionarnih šestdesetih. 
Zveneče ime režiserja Zhanga Yimouja je po kultnem epskem tandemu filmov Junak in Hiša letečih bodal podpisalo novo filmsko stvaritev. V aktualnem Prekletstvu zlate rože se izčiščena režijska poetika prepleta s premišljeno vsebinsko zasnovo v slogu shakespearskega spletkarstva. Prežet s spektakularno naracijo, film obljublja dovršeno vizualno odisejado, v kateri se režiser s polja art produkcije vse bolj približuje zahodnemu svetu. Gledalec pa poželjivo absorbira premišljeno filmsko estetiko, a se ob bledenju hipnih vizualnih užitkov na koncu strinja, da vse, kar se sveti, ni zlato. 
Za začetek je morda vredno povedati, da je Muriša ime mrtvega rokava reke Mure, ki leži na skrajnem severovzhodu Slovenije in velja za eno izmed najlepših naravnih čudes, ki ga lahko Prekmurje ponudi zunanjemu opazovalcu. Ob takšnih zemljevidih so bili ustvarjeni literarni junaki – »dobri ljudje« Miška Kranjca, ki so nam skozi svoje izkušnje zarisovali, kakšna je bila »mladost v močvirju«, ob mrtvicah reke Mure. Da pa ob Muri lahko »uspevajo« tudi drugačni literarni junaki, ki ne delujejo zgolj kot tihožitja poleg reke, nam pokaže Feri Lainšček z likom Elice Sreš iz romana »Ločil bom peno od valov« ter njenim sinom Julianom Spranskim, protagonistom nadaljevalnega romana »Muriša«, ki je bil letos ovenčan tudi s nagrado Kresnik.
- umrl srbski filmski scenograf in režiser Dragoljuv Ješa Ivakov
Berlin je znan kot mesto kulturne avant-guarde tako imenovanega postmodernega časa. Svoj vrhunec je sicer že dosegel in počasi izgublja nekaj svoje ostrine. Za ustvarjalce in širšo likovno publiko pa je nedvomno priv 
V deželah, ki končujejo bolečo operacijo tranzicije, vse bolj vzhaja in straši nova figura in njena veščina, ki se je med naprednimi zahodnjaki bojda že udomačila v zadnjih petdesetih letih povojnega obdobja. Ta figura, ki perfektno obvlada svoj posel, čudežno vznikne ob perečih vprašanjih napredka, konkurenčnosti, vizije, skratka prihodnosti vseh nas. Ob neizbežnem soočenju z managerjem in managmentom, njegovo govorico, cilji in delovanjem, se nam v prvem planu poraja občutek, da je to nekaj, kar nima več toliko opravka s tradicionalnim pojmovanjem ekonomskih znanosti, praks in sistemov. Še več. Samega sebe in svoje poslanstvo dojema kot možnosti iti onkraj preživelih ekonomskih znanosti, okvirov in praks, ki so obtičali v očitni zagati. In z njimi celotno človeštvo. 
Prejšnji teden se je med modrimi stenami galerije Kapelica na Kersnikovi 4 zgodila premiera gledališkega performansa Daše Lakner z naslovom Krivda spomina. V klavstrofobično-ljubki dvoranici je avtorica predstavila lastno dramatizacijo Frischevega romana Sinjebradec. Fizične meje dvorane so premaknili trije platneni zasloni, kjer je potekala hipna video manipulacija oziroma rekonstrukcija dogajanja. Za video efekte je poskrbela ekipa Dekaos, medtem ko je zvočno kuliso izrazito tesnobne atmosfere zamešal Luka Prinčič. 
Danes se začenja četrti festival Pranger. Srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije organizira KUD Pranger. Ni naključje, da so nadobudneži izbrali to ime. Festival je geografsko umeščen v tisti del slovenskega podeželja, ki ga je zgodovina označila s srednjeveškimi sramotilnimi stebri, prangerji. Koncept srečanja neposrednih in posrednih ustvarjalcev in soustvarjalcev poezije je zamišljen - in doslej je bil tako tudi izpeljan - kot dinamično ocenjevanje in predstavljanje devetih zbirk preteklega leta, ki so bile po mnenju treh kritikov vredne posebne pozornosti; kot izmenjevanje mnenj med kritiki in pesniki; in ne nazadnje tudi kot polemično debatiranje. Tako se je v preteklih letih nemalokrat zgodilo, da so bili na pranger postavljeni ne le pesniki, temveč tudi kritiki. Zato ime festivala še kako ustreza kakovostno zasnovanemu programu.
- Fellinijeva La Strada na Lentu
V Novem Sadu je letos že trinajstič potekal Mednarodni festival alternativnega in novega teatra Infantastic. 25. junija se je tako v Srbskem narodnem pozorištu otvoril enotedenski, dobro natrpan festivalski program, ki dokaj prizadevno skuša doseči prag novega, svežega in alternativnega. Programska shema festivala je obsegala domače kot tuje odrske predstave, performativne igre, razstave, koncerte, ulične intervencije kot tudi predavanja ter delavnice kreiranja fizičnih sekvenc za igralce. 
Tina Smrekar je mlada vizualna umetnica, ki je v zadnjih letih postala prepoznavna po svojem močnem vsebinskem umetniškem izrazu. Teme obravnava z različnimi umetniškimi mediji kot so fotografija, video, umetniška raziskava in performans. V lanskem letu je bila izbrana v selekcijo slovenskih avtorjev na mednarodni skupinski razstavi Photonic Moments II. Pred tem je sodelovala na festivalih Break 2.2 in Mesto žensk, hkrati pa se konstantno predstavlja doma in v tujini. 
Kljub temu, da poleti v Beogradu nikakor ne vlada kulturno zatišje, pa je vročina velikokrat enostavno preveč neznosna. Težko se je osredotočati na kaj več, kot na misli o hladnih pijačah ali kakšni drugi primerni osvežitvi, ki bi pregnala pasjo vročino. Vendar pa Beograd poleti ne počiva. V začetku junija se je v srbski prestolnici začelo nordijsko poletje. »Nordijsko poletje« je večmesečna kulturna manifestacija, ki jo organizira združenje ustvarjalcev »Kulturni front Beograd«. Obsegala bo več razstav in glasbenih dogodkov, ki se bodo na različnih beograjskih prizoriščih dogajali do začetka septembra. 
- v Galeriji Cornerhuose v Manchestru prav poseben projekt, pri katerem sodeluje tudi Tanja Vujinovič
Knjiga s pomenljivim naslovom Bomži - slengovski izraz, ki ga cestni otroci mesta Makejevka v Ukrajini uporabljajo zase in za ostale brezdomce - , je antropološki projekt podiplomskega študenta Andreja Natererja. Projekt je nastal pod mentorstvom Vesne Godina na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Naterer, ki je spremljal življenje cestnih otrok v Makejevki od leta 2000 pa vse do leta 2006, je skupaj z izčrpno antropološko raziskavo življenja cestnih otrok podal osebni dnevnik. V njem opisuje subjektivno videnje problematike teh mladoletnih brezdomcev v tranzicijski Ukrajini, zaznamovani s problemom revščine in brezposelnosti. 
