O tem, da je v Montrealu nadvse pestro glasbeno dogajanje, trobijo že gosi na strehah. V preteklosti so bili tam najbolj na udaru post-rockerji, trenutno največ direndaja zganjajo post-punkerji, že vrsto let pa si svoj kos pogače režejo tudi nekateri širše znani elektronski producenti. Trije najbolj opazni, ki so si vsaj v začetku delili sorodno estetiko, so Tim Hecker, Akufen ter seveda Scott Monteith alias Deadbeat. Med tem ko se Hecker trenutno ukvarja s tistimi bolj abstraktnimi formami in ko Akufen po uspehu, ki ga je bil deležen z albumom ’My Way’ iz leta 2002 počiva na lovorikah, Monteith nadaljuje s tisto prepoznavno elektronsko dubovsko formo, ki jo je nastavil s svojim prvim albumom za berlinsko založbo Scape. Tam se je našel kmalu po prelomu tisočletja, ko je na domačem, Montrealskem festivalu Mutek, spoznal Stefana Betkeja, ta pa mu je poleg založniških uslug, pomagal tudi pri oblikovanju njegovega izraza. Od tod seveda tudi podobnost v godbah obeh producentov, vendar pa se Monteith s temi opazkami ne obremenjuje preveč, temveč raje ustvarja glasbo, ki ga pač veseli. (v celoti!) >>

Kahimi Karie je doma precej znana in popularna pevka kičastega j-popa s šik prvinami nekje med Pizzicato Five in Corneliusem, vendar pa je v zadnjih letih veliko sodelovala z Otomom Jošihidejem in njegovim New Jazz Ensemble. V lanskem letu je tako v produkciji Jošihideja, Jima O'Rourka in Yanna Tomite, ki so ji vsi napisali glasbo, sama pa besedila, izdala ploščo 'Nunki' pri japonski multinacionalki Victor, na njej pa pogumno stopila izven ustaljenih form pop popevk v teritorij pokvečenih pesmi, ki ohranjajo pop senzibilnost a hkrati zvedavo drezajo v bolj eksperimentalna sozvočja ... (v celoti!) >>

Kaučičev najnovejši diskografski podvig Tolminski punt, kot gotovo vedo tisti, ki spremljajo dejavnosti našega izvrstnega tolkalca in godbenega snovalca, predstavlja zapis koncerta, ki se je odvil pred dvema letoma v Cankarjevem domu. Poleg neoklasičnega godalnega tria se je pozornemu briškemu prisluškovalcu venov in odmevov na odru pridružil gos >>

Francoski elektro-dub kolektiv EZ3kiel, ki je bil eden izmed najzaslužnejših za prodor francoskega dub zvoka, znova orje ledino. Novi album Naphtaline dokazuje, da gre za izjemen band, ki kaže zdravo tendenco po razvoju in EZ3kiel prikazuje v povsem novi podobi. Ta bo za marsikoga pravo presenečenje ... (v celoti!)
>>

Član zahodnoobalne druščine Dilated Peoples polne scratcherskih perverzij in preprostih hiphop beatov, sicer umeščenih znotraj delno podtalnega hiphoperskega ustvarjanja, raper in producent Evidence, se je kot prvi član te all-star hiphop zasedbe odločil za izdajo samostojne solistične plošče. Odločitev ni bila od muh, saj je fant z deset in več letnimi izkušnjami prebrodil prekletost začetka solistične kariere izvajalcev izhajajočih iz vidnih raperskih zasedb, ki se je hiphopu zgodila že ničkolikokrat. Ukleščen v svoj pararelni in veliko bolj negativni, emocionalni svet, kot tisti, ki smo ga bili od njega vajeni pri Dilated Peoples, je sicer presenetil, pa vendar je s seboj tudi k začasnemu umiku v solistične vode prenesel nekaj negativnih elementov krasočih že v delu z zasedbo... >>

V današnjem terminu Tolpe Bumov znova prihaja v goste še ena od superskupin sodobnega, lahko bi rekli tudi modernega rocka. Zasedba oziroma projekt Duane-a Denisona, Tomahawk. V tem času je zasedba izgubila enega člana in sicer Kevina Rutmanisa, basista nekdanjih Cows in bivšega brenkalca na štirih strunah Melvins-ov. Vseeno pa v njej še vedno sodelujejo tri izvrstni glasbeniki, ki so vsak po svoje močno vplivali na rockovsko glasbo, predvsem v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Poleg že omenjenega Denisona, ki je igral kitaro pri Jesus Lizard in je na novi plošči poprijel tudi za bas, je poleg njega še vedno na bobnih in tolkalih John Steiner, ki je bil včasih član Helmet, sedaj pa udarja bobne in je ena izmed gonilnih sil vedno bolj priljubljenih Battles. Za vokalne linije in sample ter elektroniko pa je znova poskrbel nihče drug kot Mike Patton, ki ga zares ni treba posebej predstavljati, saj je trenutno glasbenik, ki sodeluje pri toliko različnih projektih, da bi mirne volje porabili cel termin te oddaje, če bi hoteli našteti vse. (v celoti!) >>

V poplavi ponovnih shodov in vračanja na glasbeno sceno po letih, petletki, desetletju ali še več se prav lahko zgodi, da pomotoma navedemo, da je letošnji album skupine Bad Brains povratniški, kar ni res! S ploščo “Build a Nation” ta afro-ameriška skupina nadaljuje svojo nihajočo kariero. V tridesetih letih so se nekajkrat stepli, se razšli, se celo preimenovali in se ponovno sešli, zaradi novih ustvarjalnih navdihov in vzgibov ter tudi iz finančne nuje. Na tej poti se je menjala tudi postava. Manjkajoče originalne člane so nadomestili gostujoči glasbeniki in pevci. Na albumu “Build a Nation” se predstavlja originalna zasedba Bad Brains s pevcem H.R.-om, njegovim mlajšim bratom, bobnarjem Earlom Hudsonom, kitaristom Dr. Knowom in basistom Darrylom Jeniferjem – se pravi postava, ki je zapisala Bad Brains med ključna imena ameriškega hard cora. (v celoti!)
>>

Če smo Efdemina le eno leto nazaj poslušali pod njegovim lastnim imenom Phillip Sollmann, nas bo presenetil žanrski preskok, ki ga je ta berlinski producent naredil v tako kratkem obdobju. Plošča Something Is Missing, ki jo je lansko leto, prav tako kot svoj najnovejši album, izdal pri založbi Dial, portretira tisti segment njegovega ustvarjanja, ki je vezan na eksperimentalno delo, predvsem z zvočnimi instalacijami in avantgardno kompozicijo, ki jo je osvojil na Inštitutu za elektronsko glasbo na Dunaju. Na vsak način se plošči kljub očitnemu spogledovanju in sposojanju principov, nahajata na dveh bregovih: na akademskem in na plesnem, ki pa sta veliko bolj povezana kot bi si mislili, kar pa ne pomeni, da sta kompatibilna v sociološkem smislu. Kar pa se tiče zvočnih ideologij, se obe strani zelo učinkovito združita v Efdeminovem studijskem delu, ki je sicer še najbolj zaznamovano z vplivi detroitskih house producentov kot sta Kenny Dixon Jr. in Theo Parrish. Pod ritmično fasado, ki je pač namenjena zibanju bokov, se torej skriva Efdeminova dodana vrednost, ki je v svojem bistvu akademska in avantgardna in se na ta način subtilno pretihotapi v ušesa publike, ki tovrstne glasbe niti pod razno ne bi sprejemala.
>>

Dve leti sta minili od izida prvenca skupine Art Brut, ki se je v tem času iz anonimnosti prebila med razpoznavnejše rock bende na britanski, recimo temu pogojno, neodvisni rock sceni. Za kar se imajo Art Brut v prvi vrsti zahvaliti ideji s katero so presenetili tako poslušalce kot tudi glasbene kritike. Medtem ko se je (oziroma se še) velik del njihovih britanskih sodobnikov posluževal močno introvertiranih izpovednih tekstov, so Art Brut udarili s povsem nasprotnim konceptom. Neposrednost, surovost, ki se je na trenutke stopnjevala v primitivnost in pa simpatična samoironija, zaradi katere je bilo poslušanje Art Brut predvsem zabava, so bili tisti atributi, zaradi katerih so Art Brut izstopali iz množice ostalih novo-rockovskih bendov. Tako je bilo navdušenje nad njihovo prvo ploščo le malenkost manjše od navdušenja s katerim je pevec Eddie Argos v skladbah na prvi plošči opisoval gola ženska telesa. In če so na prvencu Art Brut zabavali z zgodbami o italijanskih levičarskih aktivistih, dekletih, alkoholu in sexu, so se na novi plošči posvetili samo še dekletom, alkoholu in sexu. Oziroma če sem natančnejši, frustracijam, ki jih nedolžni fantovski duši povzročajo omenjene tri stvari. Na žalost pa še vedno velja, da je vsaka šala smešna le, ko jo slišiš prvič. In to ne glede na to kako dobra je.
>>

Can Oral je sin turške matere in finskega očeta, ki je odraščal v Nemčiji in trenutno rezidira v eni izmed prestolnic sodobne glasbe, Berlinu. Pot do sem ga je vodila preko New Yorka, Kolna (umlaut na o), Mehike in Finske, v tem času pa je sodeloval z mnogimi svojimi glasbenimi vzorniki. Nastopal in/ali snemal je z izvajalci, kot so: Kid Congo Powers, član The Gun Club in nekoč del Bad Seeds-ov in benda The Cramps, pod imenom Little Annie and the Legally Jammin je delal z Christianom Jandreikom in uveljavljeno post kabere umetnico Little Annie, ki se lahko pohvali s pajdašenji s Coil, Nurse With Wound, Current 93, pa vse do, khm, Paula Oakenfolda, potem je tu še odpičena in uveljavljena pevka Diamanda Galas, Francoise Cactus iz Stereo Total, pa legende kova Brigitte Fontaine, Andre Williams ali Julee Cruise. Skoraj vse omenjene najdete tudi na albumu No Comprendo iz leta 2001. Z letošnjim albumom, "Who Never Rests", pa se vrača z nezvezdniško zasedbo, med njimi pa se nahaja tudi njegov brat Cem Oral iz dueta Air Liquid. Sicer pa je treba izpostaviti še zasedbo Captain Comatose, ki jo Khan vodi skupaj s Paulom Bonomom alias Snaxom. Gre za zelo podobno muziko, kot jo boste slišali nocoj. (v celoti!) >>

V tokratni tolpi bumov se spoznavamo še z enim prvencem iz berlinske založbe Morr music, založbe, ki je v zadnjih letih začela širiti svoje vajeti tudi iz zunanjih meja nemške prestolnice. Ben Cooper oziroma Radical Face, psevdonim, ki si ga je nadel za izdajo svojega prvenca, pri založbi Morr ni neznanka. Ben ja namreč tudi druga polovica eletktro-pop dua Electric President, ki je lansko leto pri omenjeni založbi izdal svoj istoimenski prvenec. Preko Electric President smo ga tudi prvič spoznali in nestrpno čakali na njegov dolgo napovedovani prvenec, ki sliši na ime Ghost. (v celoti!) >>

Newyorški veterani Beastie Boys se po treh letih povsem nepričakovano vračajo z novim albumom. Nepričakovano zato, ker je ponavadi okoli njihovih svežih plat veliko govora in pričakovanj. In vsak njihov izdelek ponavadi postane kulten del popularne kulture, ki ga ni mogoče prezreti. Nekaj tednov pred izidom plošče so le postregli s skopo napovedjo, nekaj malega promocije pa so naredili z intervjuji. Vse skupaj precej nepretenciozno. Štos je v tem, da gre za »projektno« ploščo, ki so jo naredili v kratkem času. Ves material je odigran v živo, album pa v celoti instrumentalen. Kot smo že vajeni, kitaro igra Ad Rock, bobne Mike D in bas MCA. Slišati je, kot da ni bilo nobenega nasnemavanja, da so vse skupaj posneli v nekaj studijskih jam sessionih. Da so stvari še bolj zanimive, so k sodelovanju povabili dva izjemna glasbenika in dolgoletna sodelavca – klaviaturista Moneya Marka in tolkalca Alfreda Ortiza. (v celoti!) >>

Poslušali bomo tretji album pitsburških političnih punkerjev Behind Enemy Lines - «One Nation Under The Iron Fist Of God». Če je bila prva plošča «Know Your Enemy» izbruh neverjetne jeze zaradi izvolitve namišljenega ameriškega Boga, Georgea W. Busha za predsednika, drugi album «The Global Cannibal» pa natančna analiza ameriške politike pred okupacijo Iraka, se zdi album «One nation» kot klic na oboroženo vstajo proti oblastem v ZDA, ne glede na to, ali gre za Belo hišo, kongres, vojsko, sodstvo, nezajažljive kapitaliste ali cerkev. Skratka, Behind Enemy Lines razkrivajo vso gnilobo politične in sploh družbene infrastrukture v ZDA. (v celoti!) >>

Album Era Vulgaris je celo najbolj eksperimentalen album Queens Of The Stone Age doslej, je tudi svojevrsten primerek vulgarnih časov, v katerih živimo, vendar z nepremišljenostjo in necelovitostjo le doliva olja na vulgarnost in obscenost te ere. Postmodernistično poigravanje z neopunkovskimi napevi v kombinaciji z vreščečimi emo-doom-death metal vokali in izbruhi jih nevarno odpelje k sluzastemu popevkarstvu Suicidal Tendencies, aktualnih Linkin Park ali My Chemical Romance. Vpletanje krautrocka in psihedelije superskupin kot sta Cream ali Eagles ter še kakšna kraja znane fraze od Metallice in še koga je presenetljiv fakt brezglavega in brezciljnega obračanja šopa strani v ustvarjalnem procesu Queens Of The Stone Age. Skladbe z albuma Era Vulgaris je skupina pospremila s številnimi različicami, ki le še utrdijo prepričanje o brezglavi in nejasni poti ustvarjalnega procesa te skupine. (v celoti!) >>

Dizzee Rascal je bil in ostaja prvi in edini "grimerski" original, ki še vedno dela s podobnim zanosom kot na začetku, pri tem pa njegova muzika in besedila nikoli niso šla čez mejo dobrega okusa. V primerjavi s svojimi kolegi, ki so vsi po vrsti doživeli velike stilske vzpone in padce, se Dizzee vsaj v praksi nekoliko distancira od "grime" scene, čeprav ostaja eden od njenih najbolj inovativnih glasnikov. Album Maths and English ga prikaže v zelo dobri vokalni kondiciji, za posladek pa poskrbi cela vrsta gostov, med kateriimi vsaj na prvi pogled najbolj izstopa pevka Lily Allen, ki je mimogrede tudi njegova velika oboževalka. Dizzee je torej prvi "grime" MC v Londonu, obenem pa še veliko, veliko več. >>

Lee Konitz je seveda najprej jazzovska ikona. Je ena redkih še živečih osebnosti, ki so s svojim delom bistveno določile zgodnji razvoj sodobnega jazza. Prav šokantno je, ko se ob srečanju s tem njegovim za zdaj (še) zadnjim albumom tako neposredno zaletimo v zgodovino in se zavemo, da se pravzaprav pogovarjamo o ustvarjalnem sopotniku, celo družinskem prijatelju Charlieja Parkerja, ter da ob njegovem poslušanju ne moremo brez poseganja v glasbeno dogajanje v poznih 40. letih prejšnjega stoletja. A Konitz ni zgolj živ; je tudi živahno ustvarjalen. Da bi svoji veličini primerno proslavil svojo 80. obletnico življenja, si je pred dvema letoma podaril najprej nov nonet, potem album, ki ga je z njim posnel s skoraj samimi lastnimi, čisto novimi skladbami, zdaj pa, ko omenjena obletnica postaja dejstvo, še obsežno koncertno popotovanje, v okviru katerega prihaja tudi v Ljubljano. Preden ga slišimo »v živo«, z nekoliko spremenjeno, a menda še veliko bolje uigrano zasedbo noneta, bo tale slabi dve leti star koncertni posnetek še kako dobrodošla priprava na ta velik glasbeni dogodek. >>

Zelo nenavadno je, da se kljub poplavi neofolkovskih in preporodnih bandov pri nas malokdo loteva reinterpretacij slovenskih ljudskih pesmi po jazzovsko! Resda smo nekaj takšnih poskusov občasno slišali, a vendar je šlo bolj ali manj za sporadične primere; pa tudi, ko se je kak band slovenske zapuščine lotil bolj celostno, denimo s celotnim albumo >>

Hrvaški glasbeni mag, genij, kreativec ter vodja, tekstopisec in avtor glasbe splitskih T.B.F. oz. The Beat Fleet, Saša Antić alias Alex je izdal svojo prvo samostojno ploščo "Pepermint" pod svojim raperskim alterego imenom Alejuandro Buendija. Plošča je izšla pri internetni založbi Sinestet, ki se je posebej za to in še eno ploščo dogovorila za sodelovanje z založbo/distribucijo Menart in tako prvič ploščo plasirala tudi v trgovine in ne zgolj ponudila v brezplačni download. Producent ekipe Sinestet AC3PO je svoje temačne, mračne beate odlično vklopil v futuristična, socialno kritična, ironična in humorna Alejuandro besedila in nastal je hrvaški raperski masterpiece kot ga že dolgo ni bilo. (v celoti!) >>

»Prehistoric Sounds« je bil zadnji album The Saints v originalni zasedbi. Izšel je daljnega leta 1978. Potem je ostal le še kult o zasedbi, ki je želela doseči nekaj več od neposrednega punk uporništva. V svoj zvočni udar so več kot uspešno vključili pihala, razblinili takratne stereotipne okvire žanra in se v svojih ambicijah kaj hitro tudi sesuli. (I'm) Stranded ostaja težko presegljiv punk rockovski prvenec, ki navdušuje z neposredno avstralsko rockovsko energijo. »Eternally Yours« je bil presežek in verjetno tudi vrhunec benda. Omenjeni tretji album »Prehistoric Sounds« je pomenil nadaljevanje raziskovanja v smeri bluesa, garažnega rocka in dokončni odklon od tipične punk rockovske forme. Toda to je bil tudi dokončni razkol benda. Trmasti Chris Bailey skuša z zadnjim albumom »Imperious Delirium« dokazati, da lahko tudi po več kot tridesetih letih kariere suvereno ustvarja rock'n'roll, in to pod imenom svojega matičnega benda. Ne moremo mu očitati, da ni vztrajen, toda, ali je smiselno pri tem početju ohranjati ime The Saints, pa je že drugo vprašanje. (v celoti!) >>

Po albumu Broken Boy Soldiers z The Raconteurs in konkretni promociji, ki mu je sledila, se je Jack White vrnil k »svoji« Meg. V svojem značilnem slogu sta The White Stripes na hitro, a temeljito, ustvarila novi album. Ne, Raconteurs niso zaključena zgodba. Monogamija dandanes v ustvarjanju in poslu kot pojem, stanje stvari in format življenja pač ne obstaja več, obstaja le zvestoba idejam. Jack ima dve skupini, in to je super za vse, medtem pa ostaja zvest osnovni ideji odličnega rock'n'rolla, tistemu stanju duha, ki daje občutek neskončnih možnosti. Ko smo že pri možnostih, The White Stripes so si s šestim studijskim albumom odprli nove zvočne razsežnosti. V bistvu je Icky Thump njihov prvi album, ki je bolj zagledan v zvok, torej v samo formo in igranje z le-to, kot pa v moč pesmi in skladanje, ki sta bila eden osnovnih razlogov, zakaj je tej dvojici tako prepričljivo uspelo pri občinstvu in kritiki. (v celoti!) >>

Tromsø je tisto mesto z odmaknjenega, arktičnega norveškega severa, ki že približno dvajset let nudi izvrstno okolje za glasbenike iz polja elektronskih godb. Med njimi največ pozornosti seveda žanjejo producenti značilne ambientalne, pogosto s technom križane glasbe, na piedestalu katere že vrsto let stoji starosta vikinškega techna Geir Jenssen alias Biosphere. Vendar pa se v zadnjih letih tam uveljavljajo tudi številne nove elektronske prakse. Ena takih je eksperimentalna, po tehnični plati elektro-akustična glasba dvojca Alog, ki v svojih zvočnih raziskovanjih spaja okoljske zvoke, akustične inštrumente in digitalno tehnologijo. Dandanes torej precej razširjen in preverjen izraz, ki pa v studiu Norvežanov dobi povsem samosvojo zvočno podobo. Med tem, ko njuni sodobniki skozi digitalno manipulacijo izvorne zvoke postavljajo v nove nerazpoznavne forme, dvojec Alog le-te pusti v razmeroma neokrnjeni obliki. Pravzaprav software uporabljata le kot orodje, s katerim zvočne vzorce sestavita v kompleksno celoto. Tej praksi z novim, četrtim albumom ‘Amateur’ pristopita še nekoliko bolj radikalno in svojo značilno estetiko obsijeta z doslej najbolj svetlim polarnim sijem. (v celoti!) >>

The Threshold HouseBoys Choir je novi solo projekt ustanovnega člana Throbbing Gristle, Psychic TV ter Coil, Petra Christophersona. Z glasbo se ukvarja že več kot 30 let, pravkar izdana plošča, Form Grows Rampant, pa je izdelek, ki ga ne bi nikoli pripisal človeku s tako zajetno kilometrino. Zvok je namreč izredno cenen, pesmi povsem preproste, večji del albuma pa sestavljajo predelani vokalni posnetki, obdelani s klišejskimi trensi popiš vokoderskimi praksami. Album se nahaja nekje med vzhodnjaško orientiranim digitalnim ambientalom ter "metalsko" škratovsko/diabolično simfo elektroniko, ala Mortiis/Morbid Angel. Plošča tako drži ves potencial, da odbija že na daleč, vendar pa je v glasbi tudi nekaj, kar poslušalcu več kot le približa to šareno, a konec koncev le unikatno, glasbeno stvaritev. Verjetno se ravno v tem "nekaj" skriva tistih 30 let glasbenih izkušenj, a vendar to ne odpravi neprestano prisotne, nepojasnljive misli, ki pravi: "s to plato je nekaj hudo narobe." Vse skupaj pa malce bolj osvetli priloženi DVD, ki ta "nekaj narobe" ponuja kot konceptualno zahtevo audio-vizualne celote. DVD namreč vsebuje posnetke Phuket Vegeterian Festivala, kjer si ljudje v zameno za božjo naklonjenost na sto in en način povzročajo bolečino. "Občudujemo" lahko precej nazoren in barvit primer večnega človeškega hrepenenja po gospodarju, ki v tem primeru svojo zahvalo podrejenemu položaju izraža s prebadanjem ličnic (na primer s petimi mačetami), žaganjem jezika, roko v žerjavici (v celoti!). >>

Res je, da bolj po drobcih in ne ravno sistematično, a češka glasbena ponudba je na teh radijskih valovih prisotna že od nekdaj. Najprej je bila seveda jazzovska, pa potem povezana z rockom v opoziciji in podobnimi podzemno angažiranimi produkti. Oboje je imelo v tamkajšnjem socialističnem obdobju posebno vlogo in pomen, kar ju je delalo še posebej zanimive tudi tukaj. Pozneje se je češko glasbeno dogajanje povsem solidno vključilo tudi v planetarni trend obujanja, ohranjanja in posodabljanja lokalnih izročil, čeprav prisotnost tovrstnih tamkajšnjih izvajalcev na mednarodnem prizorišču t.im. »svetovnih godb« ni bila zelo opazna, če jih primerjamo s tistimi iz drugih centralno in vzhodno evropskih področij; da o Balkanu sploh ne izgubljam besed. To, kar se je v zadnjem letu zgodilo s pojavom zdaj že mednarodnih razsežnosti, ki sliši na ime Gipsy.cz, pa je čisto nekaj drugega in je z vidika dosedanjega poznavanja aktualne češke glasbene produkcije pravo presenečenje. (več!) >>

Original Silence sestavljajo Mats Gustafsson na pihalih, Paal Nielsen Love na bobnih ter Terrie Ex iz The Ex na kitari, Thurston Moore iz Sonic Youth na kitari, Massimo Pupillo iz Zu na basu ter Jim O' Rourke na elektroniki. Plošča prinaša posnetke z njihove lanske prve evropske skupne turneje in vsebuje dve skladbi, dve daljši improvizaciji, ki harata po teritoriju garažnega roka in gorečega jazza, kot pravijo nekateri nekje med The Stooges in Albertom Aylerjem. >>

The Bamboos je ena od vodilnih sodobnih avstralskih deep funk zasedb, ki šteje šest stalnih članov. Frontman skupine je kitarist Lance Ferguson (ki ima tudi uspešen solo projekt Lanu). Njihov prvi, nizkonakladni single Eel Oil je izšel leta 2001. Razprodan je bil v treh tednih, hvalili so ga didžeji po celem svetu, od Mr. Scruffa, Jazzanove in Snowboya do Patricka Forge-a. Naslednji single, priredbo northern soulovske klasike »Tighten Up«, ki jo izvirno igra skupina Archie Bell & The Drells, pa je bil tako zanimiv, da sta ga izdala dva glasbena petičneža. Prvi je Kenny Dope Gonzales, sicer legenda svetovne house scene in polovica kultnega newyorškega tandema Masters at Work. Drugi je Keb Darge, škotski deep funk didžej in zbiralec plošč, ki ima po nekaterih podatkih najbogatejšo zbirko 7'' (seven inchov) na Otoku. Kenny in Keb sta pred približno petimi leti ustanovila založbo Kay Dee records, kjer izdajata razne izgubljene in pozabljene bisere soula in funka, pa tudi sodobne izvajalce teh zvrsti. (v celoti!) >>

V času, ko kot gobe po dežju rastejo superskupine, ki so sestavljene iz članov priznanih bandov, smo dočakali tudi zasedbo, ki ima korenine v stoner in industrial rocku. Tako se zasedbam kot so Tomahawk v alternativnem, Fantomas v eksperimentalnem, Me First and The Gimmie Gimmies v punk rocku pridružuje zasedba Goon Moon. Jedro skupine, ki jo predstavljamo v današnjem terminu tako tvorita Chris Goss in Jeordie White, poslušalcem verjetno bolj znan kot Twiggy Ramirez, ki je pred leti godel skupaj z Marilyn Manson-om. Po odhodu iz njegove spremljevalne ekipe se je pridružil bandu A Perfect Circle, drate pa vleče tudi kot najet glasbenik na živih nastopih Nine Inch Nails-ov. Druge polovice tega dua prav tako ni treba posebno predstavljati, Chris Goss vodja stoner legend Masters Of Reality in producent nekaterih najbolj kultnih albumov zadetega oziroma puščavskega rocka zasedb Kyuss ter Queens Of The Stone Age. Iz zadnjih dveh prihaja tudi najbolj znan gost, ki je sodeloval pri nastajanju albuma Licker's Last Leg, Josh Homme. Poleg njega gostujeta še Zach Hill iz Hella, še enih Ipecac-ovih varovancev, katerih album smo pred kratkim poslušali v tem terminu, ter Josh Freese, ki je bobnal pri kalifornijskih punkerjih The Vandals in sodeloval z Ramirezom pri Perfect Circle, kot studijski glasbenik pa sodeloval z imeni kot so Guns 'n Roses, Paul Westerberg in Suicidal Tendences. (v celoti!)
>>

Po več kot šestletni odsotnosti skupine Fridge z glasbenega prizorišča, je več kot očitno, da gre v njihovem primeru zgolj še za obstranski projekt obeh zvezd z neodvisne angleške scene, Kierana Hebdena in Adema Ilhana. Uganka je zakaj se fantje sploh še trudijo ohranjati skupino pri življenju? Morda iz nostalgičnih razlogov, ker so v njej pričeli svojo uspešno glasbeno pot deset let nazaj, ali pa je nemara posredi tudi ekonomski faktor? Oboje je zgolj ugibanje in morda tudi nekoliko zlobna insinuacija, ki pa najbrž ni daleč od resnice. >>

Za imenom Amiina se skrivajo štiri mlada dekleta, doma iz Rejkjevika. Maria, Hildur, Edda in Solrun vetrijo skupja svoje inštrumente še iz časov glasbene akademije in so nerazdružljive že dolgih 10 let. Strune njihovih godal so jih očitno prepletle za dlje časa, saj so dekleta zadnjih sedem let preživela na turnejah kot spremljevalni godalni kvartet s someščani Sigur Ros. Naslov njihovega prvenca Kurr, pomeni zvok ptičjega petja, žvrgolenje. In morda z naslovom ne bi mogle bolje zadeti bistva celotnega izdelka. Krhek, mil in tankočuten, z občasnim letom do sveta, ki so ga ustvarjale skupaj s kolektivom Sigur Ros, se album odvije od začetka do konca. Brez večjih pretresov se v naša ušesa izteče usklajeno in mirno, počasi kot med. (v celoti!) >>

Gvinejsko »koristično« navezo Ba Cissoko že kar dobro poznamo, saj so kmalu po izidu njihovega uspešnega prvenca »Sabolan« (Marabi, 2003) nastopili v programu »nigerskega polmesca« - predstavitve zahodnoafriške kulture v Ljubljani (2004). Potem, ko so v vmesnem času »kapilizirali« uspešnost prvenca z nastopi na vseh pomembnejših tovrstnih evropskih festivalih ter z gostovanji na drugih celinah, so se konec lanskega leta vrnili na prizorišče z nadaljevanjem, na katerega smo nestrpno čakali. Drugi album je vedno delikaten podvig, a v tem primeru je takoj jasno, da gre zares za nadaljevanje in razvoj. Lahko, da za koga tudi v napačno smer. A vsaj dvojega albumu ni mogoče odreči: domišljene zamisli in kompetentne izvedbe. Tisto, kar je bil »Electric Ladyland« Jimija Hendrixa ob svojem času za rock, je ta album za današnjo afriško popularno godbo. (več!) >>

Nova plošča dunajskega dvojca Thilges (nekoč Thilges 3) ponuja unikatno in vrhunsko kopulacijo elektronike in iranskega etna. Plošča je bila obljubljena že za jesen 2005, vzrok dvoletnega zavlačevanja pa je, kot se je sedaj pokazalo, lenoba oziroma pomanjkanje časa. Na albumu La Double Absence namreč najdemo celotni EP izpred dveh let, od tega en komad celo v radio edit verziji, to pa predstavlja kar polovico plošče. Preostali del albuma so večinoma neizdani stari komadi, koncertni znanci, ki pa se na žalost nahajajo izključno v osnovnih studijskih verzijah. (v celoti!) ... >>