Albinski raper Brother Ali je po štiriletnem zatišju in po izrednem prvencu "Shadows Of The Sun", letos za založbo RhymeSayers izdal svoj drugi album "The Undisputed Truth". Album, prežet z osebnimi frustracijami, ločitvijo, ameriško politiko in s strastno ljubeznijo do hiphopa je Brother Ali nadgradil z različnimi glasbenimi podlagami, v katerih najdemo poleg samplov klasičnega funka in soula, tudi veliko blues, reggae in celo rock vplivov. Brother Ali je tokrat zaostal za svojim res izjemnim prvencem, vendar je njegov album za leto 2007 izjemno svež, raznolik, oseben in hkrati večplasten in tematsko razslojen, ne govori o avtih-bejbah-koksmcar-preprodajanju droge, temveč je veliko bolj angažiran, kritičen, humoren in poseduje skoraj vse dobre lastnosti, potrebne za odličen raperski album 2007. Preverjeno! (v celoti!) >>

Urbani trubadur z londonsko dušo prepleta rock steady, punk, folk kantavtorstvo, hip hop, ska, drum'n'bass, reggae v mozaično glasbeno zmes, ki z mestno liriko, polno vrlega eklekticizma, sproži dobro voljo in optimizem. Panic Prevention je novodobni London Calling, Jamie T pa še en izstopajoči glasnik angleške mladine! (v celoti!) >>

V tokratni Tolpi bumov se bomo posvetili najnovejši plošči floridske »dream team« zasedbe Six Feet Under, ki tokrat zapoveduje sedmi avtorski studijski izdelek »Commandment«, izdan letošnjega leta za založbo Metal Blade. Neizprosni kruljači z bivšim frontmanom legendarnih Cannibal Corpse na čelu, Chrisom Barnesom, nadaljujejo tradicijo bienalnega izdajanja albumov. Tokrat predstavljajo naslednjo stopnjo ustvarjanja sodobne različice bazičnega death metala, polne primarne krvave ikonografije – v posmeh brutalnosti svoje domovine. (v celoti!) >>

Delaya lahko še naprej občudujemo kot zelo spretnega, predvsem pa potrpežljivega glasbenika, ki svoj studio v maniri izvornih jamajških dub-mojstrov še vedno uporablja kot zelo koristen instrument. Še bolj navdušujoč pa je njegov nenadni preobrat nazaj k ambientu, pri čemer moramo na vsak način pohvaliti tudi njegovo siceršnje delo, saj v zadnjem letu ali dveh ustvaril žanrsko zelo raznoliko serijo plošč.
>>

Prvenec fantovskega kvarteta se po zaslugi energične izvedbe prvi hip zdi še kar posrečen. Na žalost pa kmalu zatem pokaže vso svojo plehkost. Neizvirnost samih skladb poskušajo Shitdisco zakamuflirati z nič bolj izvirnimi producentskimi prijemi. Poudarjeni basi za več plesnosti pa ščepec efektov in vokalnih akrobacij za malce svetovljanskega glamurja. Orientacija? New York. No, morda bi bilo bolje, če bi se fantje ozrli po domačem dvorišču in se od svojih someščanov Franz Ferdinand naučili to, da je ob vsem marketingu predvsem potrebno znati napisati dobro pesem. (v celoti!)... >>

Bilo je konec prejšnjega tisočletja, ko je švedski saksofonist Martin Kűchen ustanovil podivjan free bop kvartet in ga pomenljivo poimenoval Exploding Customer. Mladi Tomas Hallonsten mu je pomagal na trobenti, za ritmično ozadje pa si je priskrbel v Ameriki rojenega double basista Benjamina Quigleya in vročega bobnarja Kjella Nordesona, ki je skupaj z Matsom Gustafssonom ustanovil zloglasni AALY Trio, obenem pa igra tudi vibrafon v mnogih zasedbah, med drugim v School Days Kena Vandermarka. Četvorka je prvič zaigrala v Glenn Miller Cafe-ju sredi Stockholma, to pa je imelo za rezultat prvi live album oziroma prvi album sploh. Leta 2004 je izšel naslednji, Live At Tempere Jazz Happening, ki je prav tako posnetek koncerta z istoimenskega jazz kluba na Finskem. Po treh letih smo dobili svež nov album, ki je tokrat studijski. To mu morda odvzame nekaj tipične Explodingovske naelektrenosti, pa vendar kljub temu kar se da močno prepiha ušesa in udari iz zvočnikov naravnost v obraz. (v celoti!) >>

Retinal Circus je novi transžarski album raznorodnega projekta Bast, v tem primeru raznorodnega kolektiva, ki preko osebnih izkušenj in raznolikih izročil posameznih glasbenikov skozi spontana zvočna srečevanja tke niz žanrskih referenc in jih vpenja v zvočno tkivo, ki se je na albumu razgradilo v niz trinajstih krajših skladb na sledi formi pesmi. S tem se je načela spontana kreativnost, njena vznemirljivost in krhkost, ki jo nosi v svojih nedrjih in s čemer hodi po tanki, rezki liniji med uspehom in neuspehom, v maniri, ki jo sijajno upoveduje Beckettova sintagma ''Fail. Fail Again. Fail Better''. Tu se po mojem mnenju skriva njena izrazna moč, njena svežina in drznost, njena neponovljivost in pogum podati se v brezno, v razporek skrajno prosojne, transparentne zvočne govorice, ki se lahko sesuje v vsakem trenutku. Spontanost in srž njene izraznosti v improvizacijah, iz katerih plošča paberkuje skozi žive nastope raznolikih postav kolektiva v obdobju enega leta tako upogne hrbtenico formi, s tem pa se izrodi bistvenost improvizacije, bodisi tiste, vezane na določene žanrske okvirje, bodisi tiste radikalne, popolnoma svobodnjaške ... (v celoti!) >>

V danasnji tolpi chekiramo hip hop fusharski bizarni dvojec, ki se slisi priblizno tako kot ce bi peaches padla v depro in se napila skupaj s CocoRosie. Bunny rabbit aka Melisa Rincon priskace kmalu s svojo ljubico na Metelkovo. Preverite! (v celoti!) >>

»Beasts of Bourbon« delujejo na avstralski rockerski sceni vse od leta 1983. »Tex Perkins«, »Spencer P. Jones«, »Boris Sudjovic«, »James Baker« in »Kim Salmon« so danes velika imena avstralskega neodvisnega rocka, ki imajo za sabo ogromno glasbenih projektov in sodelovanj. Pred štiriindvajsetimi leti so združili moči v zasedbi, ki je služila kot stranski projekt bolj zvenečim avstralskim bendom The Scientists, The Johnnys, The Hoodoo Gurus in The Dum-Dums. Skozi leta so se člani zasedbe Beasts of Bourbon neprestano menjavali, vendar to ni motilo njihovega dokaj kontinuiranega razvoja. Do leta 1997 so zabeležili šest studijskih albumov, ki so prepričali s kombinacijo mrakobnega bluesa, punk'n'rolla, garažnega rocka in celo countryja. Njihova godba je bila vse od začetkov zaokrožena z značilnim temačnim zvokom, ki se je na vsebinski ravni loteval najbolj morbidnih tem obupa, nasilja, vseh možnih oblik odvisnosti in pregrešnosti. (v celoti!) ... >>

Zadnji album japonskih "težakov" Boris, ki jih v kratkem pričakujemo na ljubljanskem koncertu, je skupni projekt s kitaristom rojaških psihedelikov Ghost, Michiom Kuriharo. Sodelovanje je pozitivno vplivalo na obe udeleženi strani. Rezultat so Boris, ki še nikoli niso bili tako mehko-nežni, in Michiova kitara, ki je gotovo najbolj eksperimentalno-trdo zastavljena v njegovi dosedanji diskografiji ... (v celoti!) >>

Glasbenikom v polju popularnih elektronskih godb, ki gojijo neko zelo prepoznavno lastno estetiko vso kariero in pri tem ne izzvenijo obrabljeno je bore malo. Sploh v primerih pri katerih zvok skozi leta le počasi evolvira. To temeljito zvočno raziskovanje in iskanje novih idej znotraj trdo postavljenih temeljev, pa tem glasbenikom ponudi luciden vpogled v srčiko tako zvoka samega kot tudi zvočne umetnosti v obče. Skoraj po pravilu vsi ti samohodci narekujejo trende, med tiste najbolj prepoznavne pa bi na tem mestu denimo lahko postavili manchestrski dvojec Autechre, detroitskega veljaka Jeffa Millsa, industrijske prvake Throbbing Gristle ter seveda finsko elektronsko dvojico Pan Sonic. Slednja sta po zvočni plati hibrid preostalih omenjenih glasbenikov, ‘Katodivaihe’ pa je njun šesti studijski album. Njegov izid je bil sicer napovedan že za konec minulega leta in če malo špekuliramo bi temu lahko bil delen vzrok tudi prihod novega studijskega albuma Throbbing Gristle. Morda sta se Finca pač želela prepričati, ali je ostarelim pionirjem hrupne industrijske godbe po 25 letih ostalo še kaj naboja. Vendar pa pustimo ugibanja ob strani. Sedaj, ko smo torej slišali oba albuma lahko ugotovimo, da so nekdanji nihilisti z leti izgubili precej ostrine ter da so v primerjavi z novimi Pan Sonic videti kot ubogljiv kuža
(v celoti!) ... >>

Sliši se neverjetno, a člana tegale dua nista prav nič vedela drug o drugemu; Balanescu še tega ne, da Petrova obstaja, slednja pa, kljub mednarodni odmevnosti njegovih projektov, pa ni poznala njegove glasbe. Združil ju je skupni prijatelj Alex Kan, ruski glasbeni publicist in zgodovinar nove muzike, ki je med drugim prispeval spremno besedilo k pregledni, prav tako pri Leo Records objavljeni kompilaciji Golden Years Of Soviet Jazz. (v celoti!) ... >>

Čeprav je aprila lani izšel prvi plošček kvarteta The Fell Clutch pri založbi Animul, je njen ustanovitelj Ned Rothenberg že stari maček njujorške Downtown scene, ki že kakih petindvajset let koncertira širom sveta, tako po Ameriki in Aziji, kot po Evropi. Začenši z muziciranjem v poznih sedemdesetih, ko je na 52nd Streetu kar cvetelo od malih zatohlih kletnih klubov, je Rothenberg kot študent na Berklee School of Music prisostvoval prav razcvetu tedanje glasbene scene. Tjakaj so med drugim vsak dan zahajali Bill Laswell, Tom Cora, Bob Ostertag in John Zorn, skratka kopica glasbenikov, ki niso padli pod kakršnokoli etiketo mainstream jazz muzike, temveč so skupaj odkrivali čedalje bolj popularno svetovno glasbo in skozi tesna prijateljska sodelovanja razvijali nove pristope k glasbi, podprte s širokimi nazori in radovedno zagledane v širni svet. (v celoti!) ... >>

Njujorška avantgardna četverica je le izdala dolgo pričakovani prvenec, ki z dodelano inovativnostjo, zabeljeno z vložki absurda, militaristično podira marsikatero nepisano pravilo sodobne rockovske godbe... >>

Z novim albumom pod znamko Savath & Savalas, Scott Herren - širšim množicam (še posebej poslušalcem RŠ-ovih petkovih Tolp Bumov) najbolj znan kot Prefuse 73 - ostaja na tirnicah, ki jih je naoljil z albumom ’Apropa’t’. Bistveni spremembi sta pravzaprav le dve. Eve Puyuelo Muns, ki je prispevala vokal na predhodniku, ni več, njeno vlogo pa je uspešno prevzel kar Herren sam. Posledično gre torej za še bolj oseben album, ta pa ga je od elektronskega Warpa pripeljal k založniku Anti Records, kjer so med drugim denimo že založili plošče trubadurjev kova Tom Waits, Nick Cave in Eliott Smith. Nič kaj hip-hopovska imena torej. Tudi ‘Golden Pollen’ nima kaj dosti skupnega z osnovno Herrenovo preokupacijo. Sestavljanje semplov je ponovno dalo prednost skrbno grajenim inštrumentalom, pri katerih so mu tokrat med drugim na pomoč priskočili nedavno pri nas videni bobnar avstralskih alkimistov Triosk – Laurence Pike, multiinštrumentalist Dany Bensi iz zasedbe Tarantula A.D., ki smo jih prav tako konec lanskega leta videli pri nas, ter Tyondai Braxton iz trenutno zelo aktualne zasedbe Battles. Vsak izmed njih je prispeval lastne prepoznavne elemente, Herren pa jih je sestavil v kompleksno celoto, katere širina se odpre šele po temeljitejšem poslušanju. (v celoti!) >>

Založba In The Red ostaja tudi po več kot desetih letih ena opaznejših neodvisnih založb, ki je svojo programsko in založniško politiko posvetila in naklonila rocku. Med skupine, ki jih je ponesel lastnik In The Red Larry Hardy v svet glasbe in do naših ušes, sodi tudi čikaški kvartet Ponys. Po dveh albumih je skupina prestopila k še eni pomembni neodvisni založbi z dolgo tradicijo. Nov, tretji dolgometražni izdelek je izdala pri Matador Records, ki tako potrjuje svojo agilnost in pozornost. S prvencem Laced With Romance iz leta 2004 in drugim Celebration Castle iz leta kasneje je skupina Ponys pridobila zaupanje. Tudi tretji Turn The Lights Out ostaja v dobri meri pozitivno kreativen in s ponujenimi dvanajstimi novimi pesmimi se nam obeta balzamična rock predstava naslednji petek, ko bo skupina nastopila v Ljubljani. (v celoti!) >>

Pred natanko tremi dnevi, na stereotipno dolgočasen nedeljski večer, so ljubljansko občinstvo na odru Orto kluba obiskali in podžgali fantje iz zasedbe Harmful in tako iz prve roke predstavili svojo sedmo studijsko ploščo, poimenovano preprosto »7« (-seven-). Novi album nadaljuje dolgoletno tradicijo in pot banda na neodvisni rockerski sceni brez večjih mednarodno odmevnih komercialnih uspehov. Harmful so v nemško govorečih področjih - kjub izražanju v angleškem jeziku - precej medijsko izpostavljeni, trenutno pa so v fazi iskanja novih poti med širšo evropsko populacijo. (v celoti!) >>

Ko se sprašujemo o praktični vrednosti plošše, ki jo bomo poslušali v današnji Tolpi bumov, nas pravzaprav bolj kot zvočni material zintrigira koncept, ki se skriva za zadnjim albumom Carstena Nicolaia. V razmišljujoči tradiciji njegovih projektov pod imenom Alva Noto se tokrat lotava razmerja med originalom in kopijo ter poustvarjanja procesa, ki kopijo pripelje do novega originala. O tem bi nam verjetno lahko še največ povedal Walter Benjamin, a tudi Nicolaievo razmišljenje je povsem na mestu. Najbolj običajne zvoke kot so na primer napovedi na letališčih in avtomatizirane telefonske linije "loopa" do onemoglosti, dokler ne zapustijo identitete originala in sami postanejo nova originalna kreacija. Vsekakor pa se pred poslušanjem ambientalnih zapisov splča poslušati njihovo razlago.
>>

Andy Palacio iz Belizeja se je svoje identitete dokončno zavedel med obiskom Nikaragve, ko je star komaj osemnajst let v neki tamkajšnji vasi naletel na zadnjega človeka, ki je še razumel njegov jezik garífuna. Garífune so namreč karibska in srednjeameriška etnična manjšina, ki izginja. Zato je njihovo kulturo UNESCO leta 2001 uvrstil na seznam svetovne dediščine. Gre za potomce afriških sužnjev, ki se že več kot tri stoletja upirajo večjim kulturam, živijo pa predvsem v Belizeju, Hondurasu in Gvatemali. V Nikaragvi so praktično že izginili. Tako jih danes v Belizeju in na obalah Hondurasa ter Gvatemale živi okoli 11.500, vseh skupaj po svetu pa naj bi jih bilo le še med 100 in 400 tisoč ... (v celoti!) >>

V zadnjem letu smo lahko bili priča izidu kar nekaj avtorskih albumov bolj ali manj poznanih tuareških glasbenih skupin, od Tartit do Etran Finatawe. Če je bila še v začetku tega desetletja glasba Tuaregov več ali manj velika neznanka za ljubitelje svetovnih ali afriških godb, pa sedaj že lahko govorimo o diverzifikaciji ponudbe tovrstne glasbe na mednarodnem tržišču. V to skupino izvajalcev sodi tudi zasedba Tinariwen in njena najnovejša plošča, »Aman Iman: Water is Life«, ki prinaša polno mero moderne tuareške glasbene zvrsti, poznane na kratko kot ishumar (v celoti!) >>

Muzika Strountes (v nenavadni postavi Mats Gustafsson, Anla Courtis iz argentinske kultne nojz zasedbe Reynols in Maria Eriksson iz pop zasedbe Concretes) je kot češnja. Sredica sama je neužitna, celoten sadež pa se kar topi v ustih in v trenutku povzroči odvisnost. Tako pridemo še do enega presenečenja. Ker imamo opraviti z zgradbo pesmi, album ponuja kar osem primerno dolgih komadov in deluje kot rocknroll izdelek. V živo glasbeniki s svojo pojavnostjo in samosvojo uporabo inštrumentov zvočnost albuma še podkrepijo, mu z improvizacijo še odprejo obzorja, a se vendarle skoraj vedno vračajo nazaj in končajo s preprostim vokalom in še preprostejšim igranjem kitare. Protagonisti torej pripovedujejo zgodbe, zgodbice ali le odlomke le teh in jih spreobračajo v nove oblike izpovedi. Pri tem so dovolj prepričljivi, da jim prisluhnem znova. (v celoti!) >>

Eden najbolj angažiranih in introspektivnih ter samoreflektivnih raperjev Sage Francis je dveh letih premora izdal svoj novi album za založbo Epitaph Records. Tokrat ni tako odmaknjen v koncept in tematiko, marveč povzema tematike, uporabljene na vseh treh njegovih uradnih izdajah (2x Sage Francis in enkrat projekt Non Prophets). Založba album reklamira kot njegov najbolj oseben album do sedaj, kar pa ni nujno dobro. Sprememb je veliko. V kolikor je bil Sage do sedaj vezan na izjemno malo število producentov, se tokrat na albumu bohotijo produkcije velikanov kot so Ant iz Atmosphere, kanadski posebnež Buck 65, Odd Nosdam, Sixtoo, Alias in Reanimator. Ko k temu dodamo še izjemnega avtoraj filmske glasbe Marka Ishama dobimo pestro celoto različnih beatov, ki so vsekakor najboljši del albuma. >>

Legendarna bostonska punk rock trojka Dinosaur Jr je končno našla pot onkraj osebnih sporov in zbrana v izvorni postavi (J Mascis, Lou Barlow, Murph) posnela album Beyond, zazrt v njihove najboljše čase, ko so mešali melanholijo z nenadnimi izbruhi besa in hrupno kakofonijo kitarskega rocka in postavili temelje v konice čevljev zazrtih shoegazerjev ... >>

S celoživljensko glasbeno kariero si je Björk izborila, najbrž niti ne bo pretirano slišati kultno mesto v enciklopediji popularne godbe zadnjih dvajsetih let. Dokaz za to se vidi danes, ko se v generaciji mlajših glasbenikov in predvsem glasbenic čuti njen vpliv. Verjetno gre zasluga prav specifičnosti njenega petja, barvi glasu, njenega vztrajnega raziskovanja glasbe ter temu, da z vsakim korakom pokaže, da ima kaj novega povedati. Dejstvo pa je tudi, da je pravzaprav dobra producentka. (v celoti!) >>

Če na evropskih tleh govorimo o zgodnjem detroitskem technu, skoraj ne moremo mimo nizozemske založbe Delsin, ki se vrsto let posveča sedaj že skoraj arhaičnim formam zgodnjega techna iz motornega mesta. Prav zato ni naključje, da se je v njihovem katalogu znašel tudi škotski producent Vince Watson, ki je ploščo The eMotion Sequence najprej hotel izdati pri založbi Transmat, ko pa se to ni zgodilo, jo je po nekaj letih prevzela Delsin. Watson je naredil album, ki ga lahko v času umestimo najmanj deset let nazaj, kar pomeni, da je izvorno detroitski in prav zaradi tega izrazito nostalgičen. Definitivno pa eden od najboljših izdelkov tega tipa v zadnjih letih.
>>

V nocojšni Tolpi bumov se na valovih hrupa odpravljamo na raziskovanje soničnih pokrajin izpod prstov mlade zasedbe A Sunny Day in Glasgow. Navdahnjeni z melodičnostjo in udarnostjo The Jesus and Mary Chain na eni, ter občutkom za ustvarjanje bogatih zvočnih tekstur Sigur Ros na drugi strani, so dve dekleti in dva fanta, ustvarili sicer nekoliko robato in neizpiljeno ploščo, ki pa očara s svojo spontanostjo. (v celoti!) >>

Po dobrem letu premora se je naša znanka Hanne Hukkelberg ponovno odločila dokumentirati svoje lastne poti. Njena druga plata Rykestraße 68 je nastala kot odraz njenega bivanja v Berlinu na omenjeni ulici. Zvoki Berlina so v nasprotju z vožnjami s kolesom po Oslu iz njene prve plate, bolj meditativni, tihi, na trenutke celo temačni. Tokrat nam Hanne predstavlja svoj introvertiran svet s katerim se boste seznanili lahko čez dobre štiri dni na odru Cankarjevega doma. Preverite. (v celoti!) >>

Znani njujorški strunar, improvizator in skladatelj Elliott Sharp se na pričujoči plošči poklanja žlahtni jazzovski dediščini pianista Theloniusa Monka, ki jo vnaša v zanj značilno ubiranje strun, ki ohranjajo perkusiven značaj izvornih kompozicij, jih delno oplajajo z občutkom za blues in peljejo v izvorno krojene, vrtoglave improvizacije ... >>

Napo po prežvečil že drugo ploščo multi kulti njujorške kotlovnice Balkan Beat Box, ki ponovno hara po Balkanu in deželah Vzhodne Europe, zacepeta v klezmerju in se prikloni arabskim deželam, kaže sredinec trenutni ameriški administraciji, pokadi kakšen džoint in šminikra na urbanem asfaltu. Letošnji zabavljači Druge Godbe ... ne zamudite! >>

Z zgodbo o uspehu Artcic Monkeys se ponavlja zgodovina. Na miniaturen način gredo po stopinjah liverpoolskih mulcev, ki so si nadeli ime Beatles in obnoreli Otok, nato pa še cel svet v šestdesetih, in na tej poti so več kot uspešni. S socialno obarvanimi besedili Arctic Monkeys se identificira skoraj pol britanske mularije, ki je vroče pričakovala letošnji 23. april, ko je uradno izšel drugi album skupine. S Favourite Worst Nightmare, ki je v tednu dni segel na prvo mesto britanske lestvice albumov, niso Arctic Monkeys le izrazili svojo zvestobo neodvisni založbi Domino, ampak so podčrtali svojo neverjetno produktivnost. Spet lahko zbadljivo začnemo vrteti po zobeh vprašanje, ali so presegli prvenec? So! Arctic Monkeys sodijo med tista redka novopečena imena, ki so dobro opravila preizkušnjo drugega albuma. (v celoti!) >>