>>

Z albumom Super Taranta! so Gogol Bordello prepričljivo zakorakali v novo fazo kariere. Če pustimo ob strani slavo, uspeh in druženje s svetovnimi zvezdami, nas v uho zbode še vedno razposajen preplet transplanetarne glasbe, v katerem niso izgubili niti kanček svojega prepoznavnega melosa in sarkastičnega humorja. Mletju vsega počez so dodali prepotreben ščepec ravnovesja in ustvarili najbolj dovršen album doslej, ki nas po prvotnem navdušujočem cupkanju ponese v koheziven golaž vzhodno-slovanskega, balkanskega, romskega, začinjenega s punkom, reggaejem, dubom, flamencom in še čim. Ciganizacija globalizacije se nadaljuje! >>

Bryan Small je pravi bojevnik rock'n'rolla. Več kot dvajset let se bori za ohranitev svoje zasedbe The Hangmen, ki je doživela številne spremembe in reinkarnacije. Bend je že v svojih začetkih dobil kultni status in to povsem upravičeno. Težava je bila samo ena: pri »Capitol Records« so prvenec z naslovom »Hangmen« izdali leta 1989. Založniki so od benda pričakovali usmeritev v sredinski, morda celo »pop-metal« zvok, kar se je izkazalo kot popolno nerazumevanje njihovega početja. Odličen prvenec je v tistem času ostal premalo opažen in temu je botrovala prav nespretnost založnikov. Danes se ta album opisuje z velikimi besedami spoštovanja, tako med rockerskimi navdušenci kot tudi med rockovskimi glasbeniki. Bendi kot sta na primer Supersuckers ali The Damned in številni drugi poudarjajo veliko zavezanost do glasbenega ustvarjanja The Hangmen. Njihov drugi album »Suicide Doors«, ki ga je produciral leta 1993 veliki »Rob Younger«, je ostal na žalost »neizdan« zaradi spletk založbe »Geffen Records«. Sledil je spust benda in s tem tudi zasebnega življenja »Bryana Smalla« v globoko podzemlje. Vrnitev se je zgodila ob koncu devetdesetih in do danes je bend nanizal tri prepričljive studijske albume in dva albuma posneta v živo. (v celoti!) >>

Pisalo se je leto 1998, ko sta se James Lavelle in DJ Shadow združena v projektu Unkle, na glasbenem prizorišču pridružila, nekaterim takrat zelo aktualnim trip-hop bendom. Prav v letu, ko je izšel njun dolgometražni prvenec ‘Psyence Fiction’, sta luč dneva namreč ugledala tudi samonaslovljeni album Portisheadov ter (sedaj že kultni) album ‘Mezzanine’ trip-hop prvakov Massive Attack. Skupaj so v ospredje potisnili glasbo prepredeno z raznorodnimi praksami, se nekajkrat pojavili visoko tudi na pop lestvicah, vendar pa vseeno ostali bolj v domeni klubske kulture, za kar razlog bržkone lahko poiščemo v njihovi studijski govorici, ki za fene klasičnih rockovskih zasedb, pač ni dovolj razumljiva. Med tem, ko so se Portishead nagibali k tistim bolj pravovernim rockovskim praksam in ko so se Massive Attack prek gostujočih vokalistov in temeljitih elektronskih tretmajev ozirali v neko svojo formo, so se Unkle spogledovali s fuzijo hip-hopa, elektronike in rock glasbe. (v celoti!) >>

Veliko vode je preteklo od takrat, ko so morali bostonski The Unseen igrati na bar mitzvah, ki ga je za svojega sina priredil Tom Hamilton – basist Aerosmithov. Zakaj se je zvezdniški Tom odločil, da bo množico razvajenih mulcev na zabavi njegovega sina zabaval hardcore punk bend, ni čisto jasno - ni bilo jasno niti bendu, pa tudi mulcem ne, ki so zgroženo opazovali punkersko ekipo na odru Hard rock cafeja v Bostonu. The Unseen so imeli potem, ko so jih poklicali iz menedženta agencije Aerosmithov na voljo dve stvari – da zavihajo nos, in ponudbo zavrnejo – kar bi mnogi »zavedni« punkerji od njih tudi pričakovali - ali pa pobašejo mastno plačilo, potrpijo en večer ob igranju priredb bolj znanih bendov, in poplačajo svoje pufe, ki so se nabrali, ko se je bend bolj ukvarjal s svojo muziko, kot mislijo na preživetje. Danes jim na srečo tega več ni treba početi. Po dveh albumih za A-F records, dveh za BYO, se lahko sedaj ponašajo že z drugim za Hellcat records. >>

Po daljši odsotnosti je tu vsaj delno nov album te legendarne afriške igralke na mbiro ter hkrati sveža in povsem drugačna plat njenega aktualnega glasbenega ustvarjanja; kraljica mbire in »zimbtrans music«. Ob izdaji stotega albuma in ob skoraj 20-ih letih svojega delovanja se je berlinska založba Piranha Musik odločila, da k sodelovanju povabi glasbenico, ki je bistveno določila njena zgodnja leta in njen programski profil. Na Stelo Chiweshe smo v zadnjih letih že kar malo pozabili, saj nam ni bilo dano slišati kaj dosti njenega novega. »Kraljica« se je po dovolj uspešni mednarodni karieri, ki je bila od konca 80. ter vsa 90. leta prejšnjega stoletja seveda nespregledljivo povezana prav z izhajanjem njenih plošč pri tej založbi, umaknila v svoj »umetniški ekzil« - kar v svojo domovino, v Zimbabve. Tam pa okoliščine zadnja leta niso bile ravno naklonjene tovrstnemu početju. In Stella je utonila v pozabo. Piranha Musik pa je svoj katalog pripeljala do stote plošče, kar je bila dobra iztočnica, da se ozre nazaj. Tam nekje daleč nazaj v letu 1987 pa je bila v njenem katalogu EP »Ambuya?«, vinilka s štirimi komadi, eden od ključnih diskografskih dokumentov, s katerimi se ni zgolj ustoličila omenjena založba kot referenčen vir tovrstnih godb, ampak eden izmed tistih, ki so bistveno določili tudi spoznavanje afriških glasbenih prostranstev v teh krajih. (več!) >>

Neumorni čikaški pihalec Ken Vandermark tokrat udarja z dvema verzijama zasedbe Powerhouse Sound in dvojno ploščo 'Oslo/ Chicago Breaks', na kateri svojo jazzovsko govorico preči z izkušnjami duba, fanka, rocka, hiphopa in še česa v mogočnem ritmičnem pulzu, ki ga sokreira s člani zasedb Tortoise, Jazkammer, The Thing, ... >>

>>

Sredi junija je glasbeni magazin Mojo v Londonu podelil svoje nagrade za leto 2007. Nagrado za preboj leta ni dobil kakšen mlad, obetaven obraz, ampak ameriški, belopolti, starejši bluesman Seasick Steve, ki se je po dolgih letih potepuškega klatenja z vlaki po Ameriki in po številnih priložnostnih fizičnih delih ustalil na Norv >>

Pariška pop-elektronska (house) glasba je svoje vrhunce doživljala konec devetdesetih, ko je tamkajšnja značilna klubska estetika, skozi Daft Punkovo in Cassiusovo prebiranje disca, funka, electra, housa in še česa, z velikimi koraki vstopila v mainstreamovsko (mtv) areno. Razmeroma kmalu se je nato ponovno umaknila v podtalje oziroma pari >>

Po dolgih sedmih letih ustvarjalne suše chikaških Smashing Pumpkins, ki jo je vodja in frontman zasedbe Billy Corgan preganjal s kratkotrajnim all stars projektom Zwan ter čudaško samostojno ploščo The Future Embrace, se je pred letom dni zasedba zopet formirala in se dvignila iz pozabe, ki tako hitro doleti tovrstne medijsko izpostavljene bande. Nekdanja člana Billy Corgan in dvakrat odpuščeni bobnar Jimmy Chamberlain sta združila moči ter vstopila v studio brez nekdanjih kolegov kitarista Jamesa Ihe in basistke D'Arcy Wretzky. Slednja sta namreč kategorično odklonila sodelovanje, zato sta ju zamenjala Ginger Reyes in Jeff Schroeder. (v celoti!) >>

In spet se bomo srečali s Kenom Vandermarkom. Ta nam dobro poznani čikaški skladatelj in pihalec-multiinstrumentalist že vrsto let deli svoj ustvarjalni čas med vodstvene obveznosti in članstva v različnih izvajalskih kolektivih. Bridge 61 je njegov najnovejši delovni zmenek. Zanj se je dogovoril z dvema svojima starima sodelavcema – bobnarjem Timom Daisyjem, ki ga poznamo predvsem iz Vandermark 5, in basistom Nateom McBrideom (med drugim Spaceways Inc., Tripleplay, FME) – ter k sodelovanju povabil novega, nadvse zanimivegasodelavca, ki ga je našel v basovskemu klarinetistu Jasonu Steinu. Za ta njihov prvi in zaenkrat tudi še edini album sta v zbirko osmih skladb poleg Vandermarka prispevala po dve tudi Daisy in McBride, to pa album naredi še zanimivejši in kompaktnejši, saj njun prispevek prav v ničemer ne zaostaja za mojstrovim. (Zaenkrat še bolj kot ne) projekt nadaljuje nekako tam, kjer so končali Spaceways Inc. s svojim drugim albumom »Version Soul«. (Tretji je bil ob sodelovanju italijanske skupine Zu nekaj posebnega.) Seveda po pristopu in seveda v okrepljeni postavi kvarteta. Obeta se torej nov zalogaj polnokrvnega čikaškega, v aktualnost vpetega jazza.

>>

Kanadski Montreal, sicer takoj za Parizom, drugo največje francosko govoreče mesto na svetu, že nekaj časa velja za pravo valilnico odličnih indie rock bendov, ki pa ironično prepevajo v angleščini. Ob The Arcade Fire, ki so že prerasli vse lokalne okvire velja ob kopici bendov omeniti še zasedbo Wolf Parade, ki izstopa po tem da ima dva enakovredna frontmana, Spencerja Kruga ter Dana Boecknerja. Druga zanimivost, ki se navezuje na ta bend, je število drugih bendov, ki so jih ustanovili ali pa v njih igrajo Wolf Parade. Spencer Krug tako igra še v bendih Frog Eyes, Swan Lake ter Sunset Rubdown, ki so že bili predstavljeni v terminu Tolpe bumov. Kitarist Dante DeCaro je pred prihodom igral v Hot Hot Heat ter v nastopal z bobnarjem Wolf Parade Arlen-om Thompson-om, zatem pa ustanovil še bend Johnny and the Moon. Da so člani Wolf Parade res nabiti s kreativnostjo in pri omembah teh bendov ne gre zgolj za črke na papirju, priča podatek, da so vse te skupine v zadnjem letu ali dveh tega izdale ploščo.
>>

Potem ko je DJ Shadow njihov prvi EP »The Bloodstream« izpred dveh let proglasil za nekaj, kar je »blizu perfekciji«, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bodo fantje iz Leedsa postali veliki. Stateless, ki jih tvorijo pevec in kitarist Chris James, turntablist in dežurni programer Kidkanevil, basist Justin Percival, bobnar David Levin in klaviaturist ter človek, ki skrbi za efekte, Rod Buchanan Dunlop, so eno izmed prijetnejših odkritij letošnjega leta na britanski glasbeni sceni. Bend, ki sprva deluje kot nekakšna fina kombinacija inštrumentalov zgodnjega DJ Shadowa in Radioheadovskih vokalov, je odlično ujel trenutek. V času, ko so se znova aktivirali U.N.K.L.E. – sive eminence na področju akustične/beat orientirane cinematične godbe – Stateless več kot dobro lovijo svoj kos pogače. (v celoti!) >>

V nocojšnji Tolpi bumov predstavljamo novi album zasedbe Oxbow; zasedbe, ki že od konca osemdesetih let brez zadržkov spaja in išče zvočne špranje med metalom, hardkorom, noiseom, bluesom in jazzom. Zvrsti, ki napeljujejo na zadušljiv in bučen glasbeni izraz, so na osmem albumu The Narcotic Story varljivo spokojne. Če sta se na zgodnjih albumih Oxbow znoj in sperma v rekah valila proti meseni samopozabi, proti mesu drugega, sta na novem albumu usahnila in se umaknila pred lebdečo, odsotno in vase zazrto razbolelostjo, ki kljub spokojni uglasbitvi še vedno in na zelo prepoznaven način preti. Kvartetov počasen sestop v peklensko razglašenost morda, kot pravi pevec in pisec Eugene Robinson, res prija samo »do kraja zjebanim dušam«. (v celoti!) >>

Kvalitativno merilo več kot pol stoletja trajajoče zgodbe rock'n'rolla ni nujno povezano z originalnostjo. Pojem originalnosti je v sferi interpretacije popularnih godb očitno tako kot pojem avtentičnosti zavezan ideološkim strategijam. Detroit Cobras te strukture prečijo in jih po svoje »redefinirajo«. To počnejo s svojim desetletnim praktičnim križarjenjem na liniji rhythm and bluesa, soula in rock'n'rolla. Obdelujejo bogato zapuščino tradicije popularnih godb, ki se retroaktivno sooča s klasičnim »motown« zvokom in se napaja v zimzeleni razsežnosti mojstrstva »Phila Spectorja«. Detroit Cobras iz pozabljenih »komadov« ustvarijo nove, vitalne skladbe, ki so samosvoje in ne delujejo zgolj kot preproste priredbe že slišanega. Pri svojem delu so izjemno natančni in rahločutni. Opojni glas bivše barske plesalke »Rachael Nagy« odigra pri tem početju ključno vlogo. S kitaristko »Mary Ramirez« tvorita trdno navezo, ki se dopolnjuje z različnimi glasbenimi sodelavci. Na četrtem studijskem albumu se je zasedba ponovno dodobra prevetrila. K sodelovanju sta punci tokrat povabili vsem dobro znanega kitarista »Grega Cartwrighta« in basista »Carola Schumacherja« iz benda Gore Gore Girls. Album »Tied & True« za spremembo ne ponudi niti enega avtorskega »štikla«. (v celoti!)
>>

Po debelih petih letih se Cinematic Orchestra vračajo s tretjim pravim albumom, Ma Fleur. Vendar pa se je od prve plošče veliko spremenilo. Kot prvo in najpomembneje je Swinscoe angažiral novega pevca, Patrica Watsona, kar ni bila najbolj posrečena poteza. To smo lahko na lastna ušesa preverili na koncertu v zagrebškem klubu Aquarius. Nastop je precej razočaral, predvsem zato, ker je skupina zaradi Watsonovega stila petja spominjala na kakšne Coldplay, kar je bil komentar številnih poslušalcev. Ta vtis je bil še močnejši zaradi pevčeve odrske poze, ki je vključevala tudi vijačenje efektov na vokalu. Kasneje so nekateri sodelavci založbe Ninja Tune potrdili, da so zadnji koncertni turneji Cinematic Orchestra tudi drugje nizali podobne očitke, da ni bila ravno najbolj uspešna. Priznati pa moramo, da je bil Swinscoe v iskanje novega glavnega pevca nekako prisiljen, saj je zares izjemna vokalistka Fontella Bass, s katero je sodeloval v preteklostih na sedaj že kultnih komadih, vmes močno zbolela in tako jo slišimo le na enem posnetku nove plate. Tako pričakovanja pred izidom albuma Ma Fleur niso bila ravno največja, v bistvu smo jo čakali precej zadržano. (v celoti!) >>

Petčlanski danski kolektiv Efterklang nas je letošnjo pomlad ponovno razveselil s 30 minutnim EP-jem, ki vam ga v celoti podajamo v ušesa v terminu Tolpe bumov. Z njihovim prvencem Tripper iz leta 2005, smo odkrivali, kako daleč seže njihov glasbeni okus. Med skandinavskimi zasanjanimi zvoki sosevernjakov Sigur Ros in Mum, se je v njihov fantazijski svet infiltrirala tudi kakšna filmska podoba Wernerja Herzoga in Ingmarja Bergmana. Vsaj tako nam zagotavljajo ti nadebudni mladci, ki so svoje ustvarjalne podvige začeli krojiti kar v podstrešju enega od članov. Tokrat so podstrešje zamenjali odprti in prostrani prostori tujih dežel v katerih so se znašli v okviru predstavitvene turneje prvenca Tripper. Nocojšnja plata je torej nastala med prostoročnimi improvizacijami med enim koncertom in drugim in ker so jih na turneji zvesto spremljale članice zasedbe Amiina, je bilo neizbežno, da ta štiri islandska dekleta svoje loke vihtijo tudi na sami plati. (v celoti!) >>

Ko si je producentska legenda, povezana s tisto (ključno) afriško popularno godbo, ki je nastajala (vsaj) v zadnji tretjini prejšnjega stoletja, Ibrahima Sylla leta 1992 »izmislil« Afrincando, je bilo vse skupaj zastavljeno kot enkraten diskografsko-koncertni (še posebej festivalski) projekt, ki bo obudil nostalgični, a vseeno aktualiziran spomin na »zlata« 60. leta v zahodnoafriški popularni godbi ter se zato kakšno leto dobro prodajal. V 15-ih letih se je glede tega seveda marsikaj spremenilo. A predvsem so vse do letos uspešno, odmevno in udarno obstali na glasbenem prizorišču – medtem so bili tudi v Ljubljani, na Drugi godbi. Sicer res vmes z mnogimi kadrovskimi spremembami, a ves čas tudi z istimi ključnimi akterji ter s še bolj stalnim, prepoznavnim pristopom k mešanju aktualnih afriških, karibskih in drugih latino godb. Rezultat je koncertno obdelana (skoraj) kompletna zemeljska obla ter sedem studijskih, eden (dvojni) koncertni in dva DVD albuma. Zadnji studijski je seveda »Katekuba« - »From the Origin to Cuba«, od Afrike preko Kube in ostalih Karibov s priokusom Kolumbije do Španskega Harlema in Bronxa. Z vrsto sodelavcev iz prav vseh omenjenih krajev. Po letu dni priprav in snemanj v celi kopici studijev na treh kontinentih je ta album izšel lani zadnji dan oktobra. In od tedaj osvaja lestvice, občinstvo in kritike ter sili k plesu. Še posebej zdaj, saj je prava zadeva za to vroče poletje. >>

Ob svetovnem uspehu projekta Buena Vista Social Club je svet nenadoma odkril, da na izolirani Kubi še vedno obstaja izredno zanimiva glasba in številni glasbeniki starejše generacije, ki so bili po revoluciji nekako potisnjeni v ozadje. Toda, če je Buena Vista na eni strani Kubo spet postavila v središče svetovne glasbe, je na drugi strani pretirana komercializacija projekta prispevala k temu, da se je pri kubanski glasbi govorilo samo še o imenih, kot so bili Ruben Gonzalez, Omara Portuondo, Pio Leyva, Ibrahim Ferrer, Compay Segundo in o vseh drugih starejših glasbenikih, ki so najprej nastopili v skupnem projektu, nato pa so jim založbe kot po tekočem traku začele izdajati še samostojne projekte, pri katerih sploh ni bilo več važno, kaj je na njih, saj je trg požiral prav vse, kar je prihajalo z blagovno znamko Buena Vista... (v celoti!) >>

DJ Kentaro je japonski didžej, bolj natančno, turntablist, ki je udaril na sceno na prelomu tisočletja. Po neštetih urah brušenja plošč je namreč prihrumel na tekmovanje DMC s povsem unikatnim, samosvojim stilom. Na tem tekmovanju je zmagal leta 2002. A ne le to. S konkurenco je dobesedno pometel. Na turntablističnih tekmovanjih se le redko zgodi, da nek didžej zmaga z veliko razliko. To se ponavadi zgodi le, ko na sceno pride nekdo, ki poleg tega, da stvar zares suvereno obvlada, prinese nekaj novega, nekaj svojega. Pred Kentarom bi nedvomno lahko rekli, da je to uspelo DJ Craze-u in celi Invizibl Skratch Piklz ekipi. V poznih devetdesetih je turntablizem že začel postajati vse bolj tehničen in, posledično, tekmovanja vse bolj dolgočasna. Nekje na poti se je pozabilo na humor in "glasbenost". Potem pa je prišel Kentaro. Oldskulaš DJ Swift, ki je na tem tekmovanju zmagal leta 1989 je takole rekel o Kentaru: »v turntablizem je prinesel nazaj veter in zadevo spravil na novo glasbeno raven«. Ja, Kentaro je dejansko prinesel nazaj muzikaličnost in stil. Mešal je zvrsti, ki jih po rigidnem hiphoperskem kodeksu ne bi smel (hiphop, house, reggae, rock ...), in to na nek precej glasbeni ter tehnično dovršen način... (v celoti!) >>

Malokateri band dela v polnem zagonu deset let in ima pri tem izdane le demo posnetke ter se po desetletju odloči izdati prvenec. No, prav to so si privoščili nocojšnji gostje tega termina. COG oziroma Course Over Ground imajo za sabo tri izdane demo albume, letošnjega maja pa so na police položili debitantski album. Založila ga je domača prodirajoča založba Moonlee Records, ki nas vztrajno razveseljuje s svojimi izdajami, se ne ozira na žanre in z nobeno ploščo ne zgreši. Tako v njihovem katalogu najdemo vse od rocka nabitega z elektroniko Bilk, legendarne slavonske punkerje Debeli Precjednik, pa do melanholičnih post rockerjev Don't Mess With Texas, scream-o hard core skupine Analena, bosanskih Vunneny in še bi se dalo naštevati... >>

Zgodil se je punk, sestavili so se Joy Division, reinkarnirali New Order, zažurali so Happy Mondays in rodil se je rave – torej trenutek, ko je zaplesal tudi belec (kot je to prelomnico označil filmski Tony Wilson – Steve Coogan). Če so New Order manchestersko glasbeno sceno postavili na noge, si zasedba Happy Mondays lahko pripiše zasluge za to, da je Manchester konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let minulega stoletja, postal klubska Meka. Množice lačne plesne glasbe in ecstasya, so to severno-angleško mesto spremenile v hedonistično leglo, kjer je razvrat (tudi tisti glasbeni) živel 24 ur na dan, sedem dni na teden. Najbolj ekscesni pri tem početju so bili kakopak Happy Mondays s Shaunom Ryderjem na čelu, ki so potem ko se jim je pridružil še “kemik” Bez, eksperimentiranja z drogami popeljali v ekstrem. Pretirano zlorabljanje številnih substanc (tudi heroina), je zasedbi prineslo več škode kot koristi, saj je poleg negativne medijske podobe, prihajalo tudi do trenj znotraj benda (predvsem med bratoma Ryder), kar je na koncu pripeljalo do njihove prve razpustitve v letu 1992.. (v celoti!) >>

Dvojec, ki že dvanajst let sliši na ime The Chemical Brothers, je svojo ustvarjalno pot začel sredi devetdesetih let, ko je žanr elektronske glasbe, tedaj imenovan big beat, oplemeniten z napredujočo tehnologijo in vzpodbujen s plesnim duhom časa, postal prava mainstreamovska uspešnica. Nekateri izvajalci, kot so Prodigy, Fatboy Slim, Moby in seveda The Chemical Brothers, so v danem obdobju dosegli zvezdniški status in dodobra popularizirali bliskovito razvijajočo se sceno elektronske godbe, ki je tedaj še vedno delovala dokaj podzemno. Londonski tandem pa v danem trenutku ni bil povsem nov na sceni, ampak se je ponašal z dokaj plodno predzgodovino...(v celoti) >>

Področje »texaškega« Austina že nekaj desetletij slovi po izvirnih in samosvojih punk rockerjih. Tudi Hex Dispensers izvirajo iz tega okolja. Verjetno ni potrebno posebej predstavljati pevca, basista in kitarista Alexa Cuerva, saj si je ta z večletnimi glasbenimi aktivnostmi ustvaril prepoznavno ime. Naj samo spomnimo na nekaj bendov, v katerih je svoje čase igral. Med njimi se znajdejo nepozabni Blacktop, King Sound Quartet, The Gospel Swingers, Now Time Delegation, A Fist of Snakes, The Brotherhood of Electricity in že omenjeni This Damn Town. Ni kaj, lista zloglasnih imen je kar dolga in še bi jo lahko podaljšali, če bi navedli vsa njegova sodelovanja v različnih glasbenih projektih. (v celoti!) >>

Kubanski pevec Ibrahim Ferrer, eden protagonistov podjetja Buena Vista Social Club, si je od nekdaj želel posneti celoten album z interpretacijami njemu najljubše zvrsti – bolera. Tudi naslov pričujočega albuma – Mi sueño oziroma Moje sanje – jasno namiguje na to njegovo željo, žal pa simpatični pevec uresničitve svojih sanj ni dočakal, saj je preminil med snemanjem albuma. Pravzaprav bi se kaj kmalu lahko zgodilo, da teh pesmi ne bi nikoli objavili, saj so njegove poskusne posnetke, iz katerih je potem nastal album, založili in kazalo je, da so izgubljeni. K sreči so se posnetki našli in številčna, preverjena ekipa glasbenikov je njegov šarmanten vokal odela v nežno-melanholično in mestoma intimistično, a vendarle zelo prožno in razgibano zvočno odejo. (v celoti!) >>

Verjetno si ni lahko zamisliti glasbe, ki je težka, a ne zatežena, sproščena, a še vseeno resna, sladka, a ne osladna, spontana, vendar ne impulzivna, utesnjena, ampak ne nevrotična, polna, a hkrati polna praznine, na videz preprosta, a zelo delikatna, ter potepuška, a še vseeno prašna in zaležana. Malce lažje pa si je zamisliti najboljšo tovrstno glasbo, saj se nam kot na pladnju ponujajo nemški improti, Kammerflimmer Kollektief. (v celoti!) >>

V zadnjem času smo opazili trend veliko predolgih in hkrati monotonih raperskih plošč, veterana pa sta pokazala, kako se v približno 45 minutah, brez odvečnih skitov in ostale navlake, lahko naredi povsem solidno ploščo, kjer sicer nihče ravno ne blesti kot v svojih najboljših časov, a je skupni rezultat ušesom povsem prijazen. Že res, da album ni nikakršna mojstrovina ali revolucija, prej evolucija, saj v vsem skupaj ni nič novega, pa vendar se v le treh bolj resnih tematikah odmaknjenih od polja »I Am Hip Hop«, pove veliko več kot mnogi povedo na celih albumih. Predvsem pa KRS-One to zna povedati. Ne imenuje se zastonj »The Teacher«. Nešteto vokalnih stilov, razgiban in avtoritativen vokal in flow govorca, ki ve kaj govori, pozna zgodovino rapa in jo je tudi sam kreiral, s svojo energijo pa zavedni rap pelje dalje. MC, ki se na albumu zahvaljuje Juice Crewju, ker so mu pustili battlati z njimi, seveda ve kaj govori, s signifikantnim vokalom, pri katerem mu ne moreš ničesar oporekati in te stisne v kot. Raper KRS-One in producent Marley Marl sta kreatorja, ki sta patentirala in množicam dokončno približala battle kot formo zgodnjega hiphopa, danes pa dokazujeta, da hiphop živi, da še vedno obstajajo ljudje, ki znajo narediti dober in surov »boom bap« ter ne nasedajo cenenim komercialnim trikom. >>

Ko sta leta 1983 ustanovitelja nekdanje metal uspešnice Metallica iz vzhajajoče zasedbe odpustila idejno zmogljivega, a psihično popolnoma nezrelega kitarista Dave-a Mustaina, sta obenem izgubila njegovo silovito avtorsko moč in dobila neumornega in skrajno nesramnega sovražnika. Dave Mustaine je morda v svojih najbolj alkoholiziranih in zadrogiranih letih ustanovil zasedbo Megadeth, menda iz same trme in dokazovanja, da je boljši in trši od svojih nekdanjih glasbenih kolegov. Med drugim je z veseljem odnesel tudi nekatere svoje avtorske prispevke, kar se je izkazalo pri nekaterih dokaj identičnih zgodnjih komadih teh kalifornijskih zasedb. >>

Interpol so že s prvencem odkrito vrgli vse karte na mizo. Tako glasbeno kot vizualno so brez zadržkov pokazali na svoj največji vzor, kultne Joy Division, ki so ga napeli do Doors. Interpol so se naivno pripeli na to zgodovinsko verigo. Na drugem albumu je skupina ohranila prepoznavno mračnost, šablonsko parafraziranje pa obogatila z vabljivo avtorsko dozo melodramatičnosti. Njen sloves se je utrdil na podiju neo-postpunka, ki so ga po New Musical Expressu številni glasbeni žurnalisti poimenovali, preimenovali in zamaskirali s številnimi brezmiselnimi in fiktivnimi krilaticami-skovankami, z naštevanjem katerih ne bomo izgubljali časa. V aktualnem času klonov so Interpol novodobni Joy Division, od katerih pa se razlikujejo predvsem po čustveno-psihični stabilnosti njenih članov. Na nek način racionalno nadomeščajo to kultno manchestersko skupino, ki se pač ne more nikoli več sestati. Zastavljena pot Interpol ostaja neprekinjena s tretjim, še prav vročim albumom Our Love To Admire, ki je uradno izšel pred dobrimi 24 urami. (v celoti!)

>>