Uspešni, prepoznavni bendi so pogosto soočeni z visokimi pričakovanji, ki jih do njihove glasbe postavlja občestvo. V takih primerih bend lahko izbira med prilagajanjem izrazu, ki ga do neke mere narekujejo feni, lahko se temu podredijo le delno, lahko pa seveda vsakršno sprejemanje kompromisov pustijo ob strani in ustvarjajo glasbo, ki jih na koncu ne bo pripeljala do overdoseov, rezanja žil ali česa podobnega. V vrste brezkompromisnežev nedvomno lahko prištejemo tudi ameriške indie rockerje Low, ki se raje kot z ujčkanjem fenov, ukvarjajo sami s sabo in svojo vizijo na trenutno stanje duha v družbi, ki pohablja človeka in vse okoli njega. Vse prej kot lahkotna osrednja téma s katero se trojica ukvarja na svojem novem albumu ‘Drums and Guns’, posledično zahteva tudi težjo, bolj kompleksno zvočno podobo, ki pa po prvih odzivih sodeč ni taka, kot bi jo pričakovali njihovi feni. Ironično pri tem je, da Low z novim albumom v svoj izraz ne prinašajo nekih radikalnih sprememb, saj je razlika praktično le ta, da so s soncem obsijani prejšnji album, zatemnili mračnjaški vzgibi nove plošče ‘Drums and Guns’. (v celoti!) ... >>

V nedeljski Tolpi Bumov bomo prisluhnili še enemu priboljšku vsestranskega čikaškega tolkalista, pisatelja in igralca Kahila El Zabarja, ki smo ga pred kratkim slišali v Ljubljani z zasedbo Ritual Trio. Tokrat ga predstavljamo v luči njegove druge zasedbe, Ethnic Heritage Ensemble, ki je v svoji več kot dvajsetletni zgodovini posnela obsežno zbirko albumov in se spečala z mnogimi frajerji čikaške scene, s skupno tendenco po gojenju bogate afriško-ameriške glasbene tradicije. Zavrteli bomo njihov zadnji plošček, Hot 'N' Heavy, živ posnetek s koncerta, ki se je zgodil 30. julija lani v Chicagu. (v celoti!) >>

Niger je glasbeno bogata dežela, iz katere smo do zdaj nekaj malega slišali tudi posnetega, pred leti pa je od tam na Drugo godbo prišel tudi odličen bend Mamar Kassey. A mnogih predelov njenih glasbenih prostranstev še ne poznamo. Zagotovo nas še čaka prestavitev močnega potenciala tamkajšnje raperske scene. Na drugi strani pa je nigerska glasbena produkcija že zaradi svoje geografske lege in sosedov nujno zavezana t.im »saharskemu bluesu«. Tu pa so spet zraven Tuaregi, a ne samo oni. In spet: prav skupina Etran Finatawa dokazuje, da ta ni samo njihova domena, kot bi se zdelo po ponudbi zadnjih let. (v celoti!) ... >>

Velenjčan Klemen Klinc, sicer bolj znan pod imenom Ziebane oz. Ziebane Tm si je za svojo drugo, tokrat bolj ambiciozno zastavljeno solo ploščo, vzel kar dobri dve leti časa. Začetek svoje kariere datira še globoko v prejšnje stoletje, ko je s svojo zasedbo Bronxtarz zaoral ledino gangsterskega rapa pri nas, njegov naslednji projekt Barski spomeniki pa je bil povezan z nekakšnimi izvenzemeljskimi specifikami. Za razliko od svojega popolnoma doma narejenega in za insidersko rapersko publiko namenjenega prvenca "Potegni školjko ljubezni", tokrat Ziebane cilja višje in bolj globalno, tudi produkcijo pa je zvočno dodobra izpopolnil. Gre za poskus rahle kopiranosti sodobne mainstreamovske hiphop produkcije, s svojevrstnimi zvoki, bolj kot ne baziranimi na minimalističnem pristopu. Na album je povabil raperske kolege z različnih regij Slovenije, s katerimi se je srečeval tokom svoje kariere. Kot gostje tako na plošči poleg velenjskih kolegov Zme-Dena iz dvojca Plan B ter vokalista Zekerije, gostujejo še zvezdniški Trkaj, kočevski raper Dirty Dog, Solkanec Valterap, ljubljanska raperka in pevka Polly ter štajerska kolega Eyeceeou in Kremi (v celoti!) >>

Po nekajletnem premoru je glasbena scena dočakala novo studijsko izdajo priznane Oaklandske metal zasedbe Machine Head, ki je v zadnjih letih nekako stala ob strani burnemu dogajanju na prizorišču trdo rockerske in metalske godbe. Skupina, ki se je v zadnjih petnajstih letih izražala predvsem z drugačno, sodobnejšo in tršo različico heavy metala, se je popolnoma odlepila od sicer neodločilnih vplivov tako imenovanega nu-metala, ki je predvsem v Združenih državah postal zelo solidno prodajno blago. (v celoti!) >>

Po prvencu izpred treh let in soundtracku za plesno predstavo, ki se je materializiral v obliki ploščka s tremi skoraj dvajsetminutnimi komadi, je tu tretji album teh portlandskih posebnežev. Na njem se vsaj po formi vračajo k prvencu oz. bolj konvencionalnim pop/rock vzorcem. (v celoti!) >>

Brazilski producent Gui Boratto je resnici na ljubo poskrbel za eno od najbolj vznemirljivih plošč, kar so jih pri Kolnski založbi Kompakt izdali v zadnjem letu ali dveh. To sicer ne pomeni, da elektronski velikan zaman išče nove kreativne energije, ampak le to, da je Boratto naredil zares dober album. Chromophobia je nastajala precej dolgo časa, saj je Borattovo delovanje le deloma vezano na techno glasbo. V glavnem se ukvarja s produciranjem ostalih glasbenikov, med katerimi lahko najdemo tudi velike zvezdnike kakršen je garth brooks in podobni. Ampak to ne moti cestne kredibilnosti njegovega tehnoidnega dela, ki je lepa mešanica med nemško hladnostjo in sproščeno brazilsko poliritmijo.
>>

Na teh valovih nismo že kar nekaj česa prisedli v zatemnjeno, v rdeče pobarvano in zakajeno sobo kabarejskih dimenzij. Čeprav so časi in estetika teh zvokov mimo, poznamo danes kopico bendov, ki te pozabljene zvoke in viže iz 20-ih let, enostavno prenesejo v današnji čas z nekompromisno in neobremenjeno držo. To držo imajo tudi naši nocojšnji gostje. Člani skupine The Scarring Party živijo dvojno življenje. Čez dan, vsak za svojim pultom služijo vsakdanji kruh, ko se spusti noč pa se znajdejo za težko žametno zaveso, kjer se njihovo vsakdanje življenje za nekaj časa ustavi. (v celoti!) >>

Zadnje čase Samu Šalamonu pri njegovem početju komajda sledimo. Ko še nismo čisto »odposlušali« en njegov album in smo se seznanili z eno njegovih zasedb, zdaj že redno sestavljenih iz prepoznavnih, mednarodno uveljavljenih avtorjev, je že na voljo no; spet v tujini izdan, in spet podložen z novim mednarodnim druženjem. Vzporedno s tem pa sledimo poročilom o njegovih sodelovanjih in gostovanjih ter se seznanjamo z njegovimi načrti za bližnjo prihodnost. Težko boste našli tukajšnjega ustvarjalca, ki bi mu lahko po tej agilnosti konkuriral. Kar trije njegovi albumi nosijo »2006« kot letnico izida; vsi trije so izšli v tujini; na enem tujem pa je še enakopravno sodeloval; dva od treh sta izšla za isto založbo, za špansko Fresh Sound; zasedbe se gibljejo med triom in kvintetom, vse so mednarodne, med sodelujočimi pa se samo dve imeni ponovita na dveh albumih. Že samo ta statistika je za njegovo delo vznemirljivo afirmativna; dodatno o njegovem dobrem sprejemu pričajo kritike prvih dveh lani izdanih albumov – »Two Hours« in »Kei's Secret« - v domačih in še posebej mednarodnih medijih. Poslušanje tretjega, ki ga predstavljamo tokrat, in ki je – navkljub letnici 2006 in napovedim, da bo izšel do konca lanskega leta – zares izšel v začetku letošnjega, prepričuje o njegovi prejšnjima sorodni usodi. In navkljub drugačni zasedbi vse tri še marsikaj povezuje. Kar predvsem pomeni, da bo ob njegovem poslušanju težko povedati kaj zares novega; kar pa vas bo še najmanj prikrajšalo za glasbeni užitek, ki ga nudi njegova vsebina. >>

Explosions in the Sky so inštrumentalni post rock bend iz Texasa, ki je v slogu lastne predvidljivosti izdal letos peti studijski album. Od prve plate je minilo 7 let, človek pa ob poslušanju tega teksaškega kvarteta dobi občutek, kot da je vsaka plošča le nadaljevanje prejšnje. Graf novosti v odvisnosti od časa je pri njih vodoravna premica, kar je po eni strani tudi posledica žanra, ki v polju zvoka ne nudi nobenega izziva. V post rocku se zato eksperimentira le s kompozicijo, kateri pa v primeru Explosions in the Sky manjka homeopatskih odmerkov »vzvišenosti« ali vsaj »primitivizma«. Kajti tega obzirnega in ponižnega brenkanja smo se namreč že naveličali, saj se kot megla zadržuje nad celotnim žanrom. V kolikor pa še vedno prisegate na klasični špjenk rock, naj povem, da se benda še vedno drži dober glasbeni občutek, ki se kaže preko z dušo krojenih resonančnih melodij … (v celoti!) >>

Filadelfijski krojač beatov RJD2 s svojo novo ploščo ‘The Third Hand’ redči vrste svojih starih privržencev (v prvi vrsti ortodoksnih hiphoperjev) in po drugi strani pridobiva poslušalce, ki jim forma sama ni prioriteta. Kompleksno sestavljanje vzorcev je namreč stvar preteklosti, s tem pa očitno tudi sodelovanja s številnimi zlagalci rim, saj le te, z enostavnimi vokalnimi vložki, tokrat nadomesti kar sam. Sestavi všečen indie-pop, katerega smer je nakazal že s prejšnjim albumom, ki resda ne predstavlja nekega presežka niti v sorodni produkciji, vseeno pa se v glasbi skriva precej več kot pove občutek ob prvem poslušanju. Na kredibilen način posredovati ideje skozi enostavno formo je pač težje, kot če jih zapakiraš v nek kvazi abstrakten produkt. Rj-u je prehod iz enega v drug ekstrem (za razliko od nekaterih njegovih kolegov) solidno uspel, kako dovzetni bodo za ta prehod njegovi feni, pa je torej prepuščeno vsakemu posamezniku in njegovi odprtosti za spremembe. (v celoti!) ... >>

V zadnjih desetih letih se je v Montrealu v sferi dratarskih rockovskih godb zgodilo marsikaj zanimivega. Čeprav je večina zasedb s tega področja ostala širši javnosti neznanka, velja spomniti na odlične bende, kot so na primer The Spaceshits, BBQ, Les Sexareenos, The Cut Offs in Scat Rag Boosters. Prav zadnji omenjeni zasedbi sta pomenili leglo navihanega rockovskega navdiha, ki se je pred slabimi štirimi leti prelevil v Demon's Claws. Lester Del Ray je bil gonilna sila udarnega tria The Cut Offs. Moči je združil z bobnarjem Skipom Jensenom iz bivših Scat Rag Boosters in s strunarsko dvojico bivših Les Météors: Patom Météorjem in Ysaélom Pepinom. Recept za realizacijo njihovega drugega albuma je bil sila preprost: veliko koncertov, enostaven in udaren prvenec, ki je pred dvema letoma izšel pri Dead Canary Records, ter seveda kopica singlov in sodelovanja na različnih kompilacijah. (v celoti!) ... >>

Cekirajte novo plato prvakov LCD Soundsystem - veliko manj pompozna ponovitev z retro prelivom Prince-a, Strokesov in Pink Floydov (v celoti!) ... >>

Že samo ime "frivolous" v francoščini menda pomeni nekaj navihanega in hudomušnega, kar bo v glasbenem smislu sigurno veljalo tudi za Kanadčana Daniela Garderja in njegov dolgometražni prvenec Midnight Black Indulgence. Ploššča je bolj podobna stvarem, ki bi jih pri založbi Nonplace izdal Burnt Friedmann, toda na nek način paše tudi v katalog berlinske založbe Scape, ki se je proslavila z novodobnim dubom in ambientom, potem pa pogumno nadaljevala vse mogoče žanrske smeri. Gardner je pravzaprav zelo lahkoten in "housy", le da se za komadi skriva podoben koncept kot pri Matthewu Herbertu: to je cela vrsta prepariranih in ozvočenih predmetov, "najdenih" zvokov in zelo direktnih zvočnih referenc - vse skupaj zapakirano v nadvse okusno plošščo.
>>

Nova pridobitev založbe Kill Rock Stars je Marnie Stern, newyorška kitaristka, vokalistka in avtorica muzike, ki druži hardrockovsko kitaro z eksperimentalnim rockom Helle (ploščo je produciral in bobne odigral njen soustanovitelj Zach Hill) ali Lightning Bolt ter vokali kakšnih Deerhoof ali Boredoms. Eksotično. (v celoti!) >>

Iako je već devedesetih mogao živjeti na lovorikama legende free-jazza američki saksofonist i improvizator Jack Wright napravio je u okvirima američke nove glazbe kopernikanski obrat usporediv s onim kojeg je u Europi napravio austrijski trombonist Radu Malfatti. Polazeći s donekle istih pozicija, othrvali su se regresivnoj tendenciji da jazz-avangarda, sada s tradicijom od skoro već 40 godina, postane srednjostrujaški stil. Po kojoj se Brotzmanna i Parkera i Zorna ne smije kritizirati već iz tog razloga što ipak predstavljaju bastione jedne (sub)kulturne industrije. Poučeni poslovicom da iznimka naposljetku potvrđuje pravilo, odlučili su biti iznimka. Svoj su neosporni autoritet 'zrelosti' odlučili riskirati i umiješali se u glazbena strujanja koja predvode glazbenici mlađih generacija. Kinetičnost i 'groove' ritma prešli su u sam timbar, elegancija je ustupila mjesto nebrušenosti, pače eksperimentalizmu. Govorimo dakle, o sceni koju se naziva 'lowercase', o kritici avangarde koja se izlizala. Kao što je za avangardu sasvim dostatan pojam 'idiosinkrazije', 'lowercase' tendira prema 'transgresiji' timbra, u kojoj pravila kao da nema. Ili kao da je estetika postala sintetički palimpsest, svi sviraju sve, pa limeni puhači često oponašaju drvene, udaraljkaši se nadovezuju na zvuk konkretne glazbe, a elektrici i(li) elektroničari implodiraju u zvuku ili – potpuno šute! (v celoti!) >>

Big M iz naslova plošče je – kot nam takoj da vedeti njen podnaslov »a tribute to Malachi Favors« – legendarni, zdaj že pokojni kontrabasist The Art Ensemble of Chicago, ki pa je bil tudi član prve zasedbe Ritual Tria, enega od številnih ustvarjalnih odvodov izvrstnega čikaškega tolkalca Kahil El' Zabara. Slednji se s tem albumom spominja svojega velikega vzornika, ki ga je navdušil za jazz in ga spodbujal k muziciranju, ter sotovariša iz prelomnega čikaškega Združenja za napredek ustvarjalnih glasbenikov (AACM), v katerem je Zabar dejaven že od svojih najstniških let. (več!) >>

El-P je eden tistih raperjev, ki z vsakim novim albumom opozori nase. Mojster promocije, mojster kovanja, za hiphop precej drugačnih in nenavadnih beatov, šefe založbe Definitive Jux, preko katere je svetu predstavil mojstre kot so Mr. Lif, Aesop Rock, RJD2 in drugi, si je tudi tokrat med izdajami albuma vzel precej časa, saj je od njegovega edinega čisto pravcatega albuma "Fantastic Damage" minilo kar 5 let, vmes pa je izdajal remix in inštrumentalne albume, kreiral beate za mnoge druge izvajalce ter koval načrte za album "I'll Sleep When You're Dead" na katerem se je med paleto gostov znašla kopica izjemno zanimivih glasbenikov. Poleg dveh raperjev iz nabore njegove založbe Definitive Jux (Caga in Aesop Rocka) na plošči gostujejo tudi glasbeniki mnogi drugih zvrsti, saj na albumu najdemo tako Trenta Reznorja iz Nine Inch Nails kot Mars Volto in Cat Power. Odlično! (v celoti!) >>

P. W. Long, po domače Preston, naj ne bi bil neznanka poslušalki ali poslušalcu Radia Študent. Sredi devetdesetih let ste se starejši sopotniki te radijske frekvence skupaj z nami navduševali nad njegovo skupino Mule, ki smo jo imeli priložnost videti tistega daljnega leta 1995 tudi v naših krajih, v Ilirski Bistrici in dan kasneje na ilegalnem ljubljanskem koncertu v B-51, bunkerju na Gerbičevi. Skladbe Mule, na primer Tennessee Hustler, Mississippi Breaks, Now I Truly Understand še danes odmevajo preudarno in so bile temelj nadaljnjih glasbeno-ustvarjalnih korakov P.W. Longa po razpadu Mule. Glasbeno pot je nadaljeval v spremljavi bobnarja Mac McNeillya iz Jesus Lizard in basista Dana Maisterja pod imenom PW Long's Reelfoot, s katerima je v letih 1997 in 1998 izdal dva solistična albuma. Z njima je nadaljeval od točke konca Mule s poudarkom razvijanja njemu prepoznavne izraznosti. S svojim hripavo-grlenim glasom je še bolj utrdil prepoznaven slog mešalca delta bluesa in hillbillyja s trdim alter-rockovskim nabojem. Na plano je še bolj stopila usojena mu otožnost in zavrženost na glasbeni margini. Preston sodi med najbolj spregledane glasbenike ameriškega undergrounda zadnjih desetih let. Čeprav je za njegov opus značilna iskrena glasbena izpoved, ki nas vedno znova zagrabi, je ostajal na robu. (v celoti!) >>

Nick Cave je zato, da mu ne bi bilo ravno dolgčas, tako za malo spremembo ritma, s companerosi iz zasedbe The Bad Seeds osnoval novo zasedbo Grinderman. Ta zasedba odraslih mož, ki straši z glavami, bradami in zmešanim bluesom, punkom, new wavom ter lepo merico pristnega avstralskega vonja po garažnem rocku, je nastala, ko se je Cave nasitil osamljenega pisarniškega pisanja pesmi, ki jih je nato nosil v studio k Bad Seedsom. Z basistom Martynom Caseyjem, violinistom Ellisom in bobnarjem Sclavunosom, ki je – mimogrede – svoj čas na kratko igral z The Cramps, je pač začel igrati tako, kot so nekoč noreli Birthday Party. Kot band, kjer pesmi ustvarjajo na vajah vsi člani skupine. Cave je tokrat prijel tudi za kitaro, ki jo igra nekako živčno in nervozno, z obilico fuzza, a drugi člani zelo dobro poznajo utrip njegovega srca in zato lahko okoli njegovih zdaj jeznih, zdaj šarmerskih vokalnih figur pletejo plesno godbo, ki pogosto združuje najboljše od Birthday Party in The Bad Seeds. (v celoti!) ... >>

Day je kalifornijski didžej, ki suka plošče že od začetka devetdesetih let. Producirati je začel malo kasneje, najprej z ekipo, ki se je imenovala Innernational. Posneli so nekaj odmevnih komadov, eden se je celo znašel na kultni didžej kompilaciji Return of the Dj (to je ena od glavnih inštitucij, ki so zaslužene zato, da se je didžej vrnil na svoje mesto v hiphop kulturi, po letih zapostavljenosti, ko je gledal v hrbet glavno zvezdo, MC-ja oziroma raperja). Day velja tudi za obsesivnega kopača za ploščami (crate diggerja), kar se tudi odraža v njegovi godbi. Njegova produkcija namreč skoraj v celoti temelji na zlaganju ukradenih koščkov, vzorcev. Hrbtenica so breakbeati sedemdestih let, ki jih uporablja za svoje bobne. Pri melodičnih semplih prevladujejo taki, ki jih je Day vzel iz tradicije ameriškega soula, vendar pa se tu in tam najde tudi kakšen funk in celo brazilski, world music semple. (v celoti!) >>

Pred ljubljanskim nastopom v tolpi bumov poslusamo Ursulo Rucker, crno poetinjo in njeno zadnjo socialno kritiko v obliki plošče Ma'at Mama. (v celoti!) >>

Sodelovanja, takšna in drugačna, niso nič novega, vendar pa so v ozadju vse prevečkrat razlogi, ki s glasbo samo nimajo nič opraviti. Pri Hebdnu in Reidu temu ni tako. Združila ju je predvsem želja po odkrivanju, po preizkušanju v izrazih, ki jih ne en ne drug prej nikoli ni prakticiral. In lotevala sta se že marsičesa. Reid je bobnal v formacijah z malodane vsemi najpomembnejšimi avantgardnimi (jazz) glasbeniki, Hebden pa je svoje ideje izlival v elektro-akustičnih praksah. S tretjim skupnim naslovom ’Tongues’ nadaljujeta s komunikacijo, ki sta jo zastavila na prvih dveh albumih, le s to razliko, da je ta po novem še precej pestrejša. Dolge sessione zamenjajo skladbe, ki so precej bliže tipičnemu pop formatu, s tem pa pridobijo na ostrini in dinamiki. Hebden pravi, da je plošča v primerjavi s prejšnjima bolj punkovska, Reid pa dodaja, da je njun cilj predvsem vzbuditi željo do plesa. In lahko le pritrdimo, da z divjo ritmičnostjo prežet ’Tongues’, ustreza obema kriterijema! (v celoti!) >>

Vibrato tišine prepleta pesniško govorico v objemu glasu in tenkočutnost tolkalskega zvena, skozi katera veje figura Srečka Kosovela v skrajno intimni, zanosni in poglobjeni interpretaciji tolkalca Zlatka Kaučiča in pesnice Barbare Korun ... >>

Španija je vsem najbolj znana po soncu, plažah, bikoborbah in nogometu. V glasbenem smislu pa pri nepoznavalcih v glavah odmevajo predvsem kastanjete, flamenko in morda še Julio Iglesias. Tako ni čudno, da ko pridemo do hip-hopa, ostanejo celo dolgoletni poslušalci te zvrsti nemi ob vprašanju, koga bi izpostavili v španskem rapu. Vendar pa jug Evrope že zelo dolgo pozna tovrstno glasbeno zvrst, ki je pri mladih na Iberskem polotoku izjemno popularna. Eden od glavnih predstavnikov španskega rapa, ki z vsakim izdelkom pridobiva na priljubljenosti in kvaliteti, je vsekakor Tote King. Tokrat predstavljamo njegovo zadnjo ploščo, ki je pri založbi »BoaCor« izšla konec leta 2006, z naslovom »Un tipo cualquiero« oziroma »Človek, kot vsak drug«. (v celoti!) >>

Washingtonski trio Trans Am si je v desetletju delovanja z mnogimi inštrumentalno rockerskimi in elektro strupenjačami zagotovil ugledno mesto v svetu alternativne glasbe. Letos se vrača z novo ploščo Sex Change, ki je prav gotovo vplivala tudi na prezgoden prihod pomladi. Album ima vse, kar rabi dobra sproščena plata, torej dva dolgočasna komada, enega sentimentalnega in tri četrt žmohtnih hitičev. To je plata za v avto, za pot na morje. Vendar te plošče ne izberemo, ko gremo žurat z boysi, ampak ko je pred nami vikend paket z najdražjo. Glasba torej servira instant zasanjanost hipnotičnega drive-a in malce divjega žaganja za bolj romantične trenutke. (v celoti!) ... >>

Abrakadabra! The Stooges so se vrnili z novim albumom. Verjamem, da ste opazili, da koncept benda, ki je razpadel tako rekoč ne obstaja več. Od devetdesetih naprej so se na oder vrnili vsi legendarni in manj legendarni bendi, ki so imeli kakršnokoli možnost in kakršenkoli interes, da bi se vrnili terr seveda, vsi bendi, katerih člani niso pozabili igrati ali pa so vso voljo za rockovskim nastopanjem izgubili v udobnosti ali pač lenobi družinskega življenja. In številni med njimi so danes komercialno bolj uspešni, kot so bili nekoč, ko so bili prvič naokoli. In vendar, tako rekoč nihče med njimi ni bolj ustvarjalen, kot takrat, ko je bil v mladih letih. (v celoti!) >>

Obljubljali so bajeslovno, a dostavili komaj kaj več kot šund. Ameriška številčna zasedba Chk Chk Chk s svojim tretjim albumom Myth Takes viha nosove. Potem ko so viharno zasedli prestol takrat še kako svežega dance-punk gibanja, danes od te njihove vihravosti ne ostaja več veliko. Po tragični izgubi njihovega bobnarja Mikela Giusa, ki je stradal v prometni nesreči, so se fantje sicer uspeli ponovno sestaviti in lansirati nov album, ki pa je le meglica udarnega Louden Up Now izpred treh let. (v celoti!) >>

Multinistrumentalni kolektiv The Arcade fire se je po dobrih dveh letih in po izdanem in medijsko ter fenovsko opevanem prvencu Funeral iz leta 2005, ponovno podal po obsežni ameriški in evropski turneji. Razlog je seveda njihov drugi dolgometražec naslovljen Neon Bible. In če smo se ob prvem srečanju z njimi spraševali, če jih bo ta svet neonskega blišča in glamurja zaslepil, smo se ob poslušanju njihovega drugega albuma prepričali, da so ostali samosvoje organizirana druščina, ki ji ni mar za pompozne besede in hvalevredne kritike. The Arcade Fire so ostali na trdno zasidranih tleh. Trmasto kritični do družbenih dogajanj, a še vedno prepojeni z radostjo in z zvedavo uprtim pogledom v svet. (v celoti!) ... >>

Prisotnost pianista in skladatelja Steva Klinka na tukajšnjem jazzovskem prizorišču je zagotovo pomembna obogatitev tovrstne ponudbe. Ob samih glasbenih kvalitetah njegovega dela morda ravno zaradi tega, ker z njim ni »zlepljen«, ker ni zrasel neposredno iz njega, pač pa v svojem dosedanjem »nomadskem« ustvarjanju vanj dovolj pogosto vstopa ter v tukajšnji ponudbi tovrstnih glasbenih praks z lastnim delom in ob sodelovanju s tukajšnjimi – tudi neglasbenimi – ustvarjalci pušča prepoznavne sledi. Potem je zanimiv tudi zaradi posebne miselne širine in ustvarjalne odprtosti, ki sta zagotovo rezultat konkretnih značilnosti njegove do zdaj prehojene življenjske in glasbene poti. Čeprav se pri svojem dosedanjem glasbenem snovanju ni radikalno ločil od sredinskega jazzovskega toka, pa so vplivi nanj zaradi omenjenega opazno raznovrstnejši in številnejši, kot jih običajno prepoznavamo v tem tipu glasbe in še posebej v njeni najbolj konvencionalni zasedbi – klavirskem triu. >>