Mike Patton je nedvomno ikona alternativnega dela svetovne popularnoglasbene ponudbe. Zaslovel je kot frontman zdaj že kultne zasedbe Faith No More, pred nekaj leti pa se je s skupino razšel. Od takrat je sodeloval pri gori projektov, med njimi so najbolj znani Mr. Bungle, Fantômas in Tomahawk. Patton je skupaj z Gregom Werckmanom, ki je v preteklosti vodil kultno založbo Alternative Tentacles, pred leti ustanovil založbo Ipecac, ki izdaja razne Pattonove projekte in alter izvajalce kot so, na primer, našim koncertnim dvoranam znani Dälek, Kid 606 ... Pri tej založbi je konec maja izšel tudi Pattonov težko pričakovani album Peeping Tom, navdih za ime prihaja iz naslova horror filma šestdesetih let. Plošča Peeping Tom je po nekaj letih prvi Pattonov samostojni projekt, čeprav lahko samostojen rečemo le pogojno, saj je ogromno pomoči dobil s strani izjemnih sodelavcev (v celoti!) ... >>

Po obuditvi iz zgodovinske pozabe v letu 2000 z antologijsko izdajo ESG: A South Bronx Story so sestre Scroggins zopet polno aktivne. Po njihovi reaktivaciji je tu že njihov drugi sveži album pomenljivega naslova Keep On Moving, ki je izšel pri britanski založbi Soul Jazz. Preostale tri sestre, ki sta se jim pridružili še hčerki dveh članic, še vedno pošteno migajo in delujejo enako sveže kot na vrhuncu svoje kariere v post-punkovskem obdobju na začetku osemdesetih let. Drum & Bass Funk, kot so svojo glasbo poimenovale same na pred kratkim vzpostavljeni uradni internetni strani, je še vedno minimalistično našponana gruvačina, ki zlahka potegne na plesišče. (v celoti!) ... >>

Tv on The Radio družijo preproste in neposredne rockovske, soulovske in noizerske prijeme z organskimi zvoki in različnimi efekti, s katerimi je njihov zvok bogato, skoraj baročno ozaljšan ter elektronsko generirano podlago, ki se navdihuje tako pri hip-hop beatu, kot pri uporabi zasanjanih zvočnih pejsažev. Z uporabo raznolikega inštrumentarija, tudi takega, ki so ga sami izdelali, ustvarjajo harmonične, všečne kompozicije z izjemnim čutom za ritem in melodiko. Ta koncept zaznamuje tudi pričujoči izdelek. (v celoti!) ... >>

V človeškem mravljišču in živopisnem morju kultur brazilskega megalopolisa se je rodil zvočni projekt Sao Paulo Underground. Spočela sta ga dva močna glasbena individuuma - Rob Mazurek - razvpiti čikaški free kornetist, eden od glavnih motorjev aktualne čikaške avantgarde, trenutno pa brazilski rezident ter Mauricio Takara - perkusionist in programer, ki je s svojimi solo projekti ter bendom Hurtmold pravzaprav eden od prvakov sodobne eksperimentalne zvočnosti na brazilski sceni. Mazurek in Takara v skupnem projektu združujeta raznolike bogate izkušnje v zelo pester zvočni in ritmični spekter, ki priča o naravni kompatibilnosti obeh izkušenj in ju razširja v nove sfere kombinacij, polnih zvočnih tekstur, ambientalnih, dubovskih sfer in subtilno procesirane brazilske ritmike. >>

»Naša glasba je takšna, kot bi ameriška mularija kopirala komade, ki jih dela evropska mularija, ki pa se zgleduje po ameriških hip-hoperjih«. Tako je svoj debutantski album, izdan za britansko založbo Big Dada, opisala četvorka, ki tvori baltimorsko zasedbo Spank Rock. Pravzaprav je baltimorske »štimunge« na plošči YoYoYoYoYo bore malo, saj so vsi štirje člani skupine že zdavnaj razseljeni in preseljeni v New York, deloma tudi zaradi tega, ker je konec devetdesetih let hip-hop scena v Baltimoru čisto preprosto ponujala premalo izzivov in kreativnih navdihov. In to ravno v trenutku, ko so se v glavah dveh raziskujočih kovačev ritma začeli formirati prvi obrisi tega, kar je kasneje postalo Spank Rock. (v celoti!) ... >>

Ob grunge izlivu v koncu osemdesetih in začetku devetdesetih let se je mestece Seattle v vse splošni podobi nekako označevalo kot zibelka le tega pojava. Vendar pa Seattle ni samo domovanje crknjene Nirvane in velecenjenega Sub-Popa temveč tudi kakšne drugačne zasedbe kot so na primer The Accused, ki so nastali že mnogo, mnogo prej kot omenjeni grunge artikel. Oh Martha je popolnoma brezčasen izdelek, ker bi le ta po načinu igranja lahko izšel tudi leta 1986. Slednji plošček ni ravno namenjen odkrivanju novih godbenih obzorji, ravno tako pa tudi ni preigravanje standardnih že mnogokrat slišanih godbenih vzorcev nedomiselnih glasbenikov. To je plošča, ki bo brez problema navdušila slehernega pristaša The Accused in morda ustvarila tudi nekaj novih. To ni black metal, to ni industrial punk, to ni kraut rock, to ni cyber gore, to ni emo core, to so The Accused in edinstveni splatter rock. (v celoti!) ... >>

Pred desetimi leti je v Torontu nastal udarni rockovski trio »Danko Jones«. Ime so si nadeli po precej samozavestnem vokalistu in kitaristu z dodelano ideološko vizijo svojih glasbenih ambicij. Pridružila sta se mu basist John Calabrese in bobnar Damon Richardson. Danko Jones, odločni »frontmen« zasedbe, si je že na začetku zastavil temeljna načela, kako naj bi dober rock bend funkcioniral. Ob obiskovanju neodvisnih rock koncertov v rodnem Torontu ga je namreč motilo predvsem to, da člani takšnih zasedb ponavadi ne znajo vzpostaviti primerne komunikacije z občinstvom in raje med igranjem opazujejo svoje čevlje, kot da bi brezkompromisno nastopali. Ravno zato si je ob ustanovitvi zasedbe zadal pet osnovnih načel: najprej je treba v bližino odra privabiti vso prisotno žensko populacijo; sledi načelo, da mikrofon ni namenjen mrmranju, temveč predvsem kričanju; njegovo tretje, a pomembno načelo je, da nisi vreden prav nič, če nimaš duše, poleg tega je potrebno na odru dati vse od sebe in se ne skrivati v »backstageu«, ko ljudje od tebe zahtevajo več in končno, s seboj moraš vedno imeti vsaj nekaj kosov privlačnih oblačil. Priznati moramo, da je trio pri izpolnjevanju svojega ideološkega poslanstva izredno uspešen in ortodoksen. (v celoti!) ... >>

DJ Fresh je eden ustanovnih članov angleških Bad Company, ki so konec devetdesetih temeljito preobrazili do tedaj slišane drum and bass kompozicije, saj so drzno iskali izven takrat znanih mej in okvorov žanra. V svoji raznolikosti je po zvoku od Bad Company UK takrat odstopal njihov projekt Digital Nation, kjer so kombinirali kitare s pop napevi in že takrat je navzoč Freshev dotik in vokal. Po razpadu je Fresh prevzel pokroviteljstvo nad izvajalci založbe BreakBeat Kaos, na katero je pripeljal Pendulum in z njimi sodeloval na njihovem živem projektu, ki je šele v nastajanju. Fresh je vmes odletel tudi s planeta Pendulumov, vmes pa je končno izšel njegov avtorski prvenec Escape From Planet Monday (v celoti!) ... >>

Čikaški trio Russian Cirlces skače iz predala v predal in nikakor ne more obstati na istem mestu ter pristati na predalčkanje. Je in ni post-rock, je in ni matematični rock, je in ni indie-rock, je in ni emo-core - razbija šablone, stereotipe in uniformiranost. S silovitostjo, napetostjo in dramatičnostjo štrli iz povprečja in tolče s samosvojsko in izrazito avtorsko noto. Očitna kohezija basa, kitare in bobnov je nosilen steber početja Russian Circles, ki diha s svežimi pljuči in pritegne uho z razgibano in telepatsko vibro. (v celoti!) ... >>

Bolj rock kot dub orientirana trojica glasbenikov iz New Yorka, ki se skriva za sila ”nenavadnim” imenom Dub Trio, se vrača z drugim albumom New Heavy. Težkokategorni dub in težkokitarski rifi so vnovič našli udobno skupno domovanje, prvič tudi v družbi človeškega glasu. Z izjemno interpretacijo v skladbi Not Alone je ploščo New Heavy ozaljšal nihče drug kot težkoveljavni Mike Patton, in s tem prav gotovo pripomogel k boljšemu plasiranju te kreativne trojice. (v celoti!) ... >>

Predstavitev dveh podobno zahtevnih albumov v štirih dneh je precejšen zalogaj tudi za tiste, ki vam regeneracija v teh vročinskih dneh ne predstavlja večjih težav. Govorimo o albumu 'The Drift' Scotta Walkerja ter novem izdelku Carle Bozulich (bozulič) naslovljenem 'Evangelista' katerega predstavljamo danes. No, na račun nekoliko lahkotnejših dveh ali treh skladb s slednjega, bo današnji glasbeni odmerek vseeno nekoliko manj obremenjujoč za organizem, vendar pa to ne pomeni, da boste pri čustveni izčrpanosti v primerjavi z albumom 'The Drift' kaj dosti privarčevali. Kot pravi Bozulicheva; »je Evangelista album s katerega zvokom si lahko odprete prsi, iztrgate notranjost ter ji spremenite obliko. Odprete še enkrat in še enkrat, dokler zvok v notranjosti končno ne zapečati luknje v katero se prilega vaše bodisi zlobno ali dobro srce, ljubljeno in varno tudi ko mislite, da ste popolnoma sami«. (v celoti!) ... >>

Nocoj predstavljamo precej netrendovski album njujorških The Seconds. Bend, ki je in najbrž tudi vedno bo bolj znan po tem, da njegovi člani oz. člana igrata tudi v drugih, bolj uveljavljenih zasedbah. Čeprav The Seconds o sebi neradi govorijo kot o stranskem projektu, dejstva na žalost govorijo drugače. Od njihove prejšnje izdaje prvenca naslovljenega z »Y« je minilo celih pet let. V tem času se razen nekaj koncertov z bendom ni dogajalo veliko. So pa bili člani The Seconds toliko bolj aktivni v svojih matičnih bendih. Kitarist in vokalist benda, Zach Lehrhoff, je v vmesnem času s skupino Ex Models, pri kateri sicer igra bas, posnel dva studijska albuma in prgišče EPjev. Še bolj aktiven je bil bobnar Brian Chase, ki je v teh petih letih z Yeah Yeah Yeahs s koncerti obkrožil svet ter se iz anonimnosti njujorškega podzemlja prebil v sam vrh trenutno aktualne rock'n'roll scene. Izjemo predstavlja basistka Jeannie Kwon, ki ji The Seconds predstavljajo glavno skupino. (v celoti!) ... >>

Eden redkih temnopoltežev znotraj kolektiva Definitive Jux je hkrati tudi eden največjih veteranov znotraj založbe Definitive Jux in sliši na ime Mr. Lif. Mr. Lif svojo kariero gradi že slabih deset let in je eden najbolj energičnih članov založbe Definitive Jux. Njegovi ep-ji, žive plošče in ostali materiali so ga kmalu privedli do njegovega do sedaj edinega čisto pravega in resnega dolgometražca, leta 2002 izdane plošče »I Phantom«. Lani smo Mr. Lifa našli še na odlični bostonski all-star plošči »Black Dialogue«, saj je bil in je še danes eden od treh članov skupine Perceptionists, kjer mu družbo delata še njegov dolgoletni prijatelj Akrobatik ter Fakts One. Po štiriletnem solističnem premoru se je letos Lif vrnil na sceno s ploščo »Mo'Mega«, ki jo je v večini sproduciral def juxovski šef El-P, na pomoč pa sta priskočila še bostonski producentski posebnež in vse vidnejše ime sodobnega hiphop podzemlja Edan ter Nick Toth. (v celoti!) ... >>

Tandem East West Blast Test vesoljnemu poslušalstvu že v drugo postreza s čudaško godbeno zmesjo in še bolj nanavadnim načinom studijskega dela, ki smo ga bili večinoma vajeni kvečjemu pri elektronskih skupinah. Člana zasedbe, sestavljene iz dveh izkušenih mačkov ameriške podzemne glasbene scene, prihajata iz zelo oddaljenih področij Združenih držav. Kot pove že ime samo, eden iz vzhodne drugi iz zahodne obale. Ustvarjanje dveh entuziastov temelji na domiselnem izkoriščanju sodobne medmrežne tehnologije, saj si ideje in glasbo, sicer v živo posneto v studiu, izmenjujeta kar preko elektronske pošte. (v celoti!) ... >>

»Ko se lotite plošče SCOTTA WALKERJA, veste, da to ne bo kratek skok do Pariza z Easy Jetom, pač pa večkratna pot okoli sveta.« Tako je glasbo enigmatičnega, v Angliji naturaliziranega Američana v majski številki revije Wire dovolj posrečeno označil koproducent njegovih zadnjih treh albumov PETE WALSH. Drži: SCOTT WALKER že dolgo ne objavlja albumov pop uspešnic, kakršna je bila The Sun Ain't Gonna Shine Anymore tria THE WALKER BROTHERS iz leta 1966. In tako je tudi res, da temačen, mordbiden svet, ki se odpira pred nami na novi plošči The Drift, niso nobene poslušalske počitnice. Pa vendar: če ne izgubimo poguma na samem začetku, zdržimo pot okoli sveta in jo še kakšnokrat ponovimo, nagrada za vztrajnost ne bo umanjkala – znašli se bomo v sicer čudaškem okolju, ki pa se bo morda izkazalo za bolj domače, kot se je zdelo sprva. In če bomo pozorni, bomo nemara zaznali humorne elemente, s katerimi WALKER poskuša preprečiti, da bi njegovo delo postalo preveč seriozno, umetniško – takšno, ki ga vsi sovražijo (v celoti!) ... >>

Daedelus je bil do sedaj predvsem hip-hoper, pa naj gre za njegova
sodelovanja z Busdriverjem, Radioinactivom in ostalimi emsiji iz Los
Angelesa, igranje harmonike za MF Dooma, ali pa za njegove solistične izlete v eksperimentalne hip-hop instrumentale – vedno se je gibal nekje med lomljenimi ritmi in posemplanimi vinilkami iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Od sedaj naprej pa ga bomo poznali kot interpreta latinsko-ameriške glasbe z največjim poudarkom na brazilskih glasbenih izrazih, ki tudi prevladujejo na plošči z naslovom Denies The Days Demise. Ampak tukaj nas ne smejo zmesti siceršnje kofetarske predelave brazilskih ritmov, saj se Daedelus zadeve loteva iz veliko bolj radikalne pozicije, kar smo lahko pri njem seveda že pričakovali. >>

Japonski hiperaktivnež Susumu Yokota se po ne ravno dolgem premoru vrača z novo ploščo Wonder Waltz, ki jo je za evropski trg znova izdal pri londonski založbi Lo Recordings. Na njej v svojem prepoznavnem slogu plesni muziki vdihuje prepotrebno mero originalnosti in inovativnosti, bodisi z ambientalnimi strukturami ali pač spajanjem različnih glasbenih žanrov, od klasike naprej. Tokrat se je bolj kot kdaj koli prej posvetil izraznim zmožnostim človeškega glasu. Znova sodeluje s pevko Caroline Ross, za konkreten izlet v avantgardo pa je poskrbela češka glasbenica Iva Bittova. Prisluhnite. >>

Manček vam servira pravo pravcato odkritje iz Črne celine, ki ga je v svet pognala raziskovalna duša anarho- punkerse holandske naveze The Ex. Gre za etiopijskega pevca Mohammeda Jimmyja Mohammeda, ki se mu na plati izvrstne godbe poleg lastnega benda pridružujeta tudi Massimo iz Zu na basu in lucidni, nenadjebljivi nizozemski tolkalec Han Bennink. (v celoti!) ... >>

Z današnjo tolpo pristajamo na še ne dobro raziskanem terenu. Družili se bomo s folk kolektivom Danielson. Kolektiv, ki z nocojšnjo tolpo, sedmo po vrsti, šteje 20 glasbenikov iz vseh vetrov, zbranih okrog vrača družine Daniela Smitha. Pa da vas ne bomo takoj na začetku zavajali z vrači, povejmo takoj, da se Daniel Smith pravzaprav nahaja na drugačnih spiritualnih tleh. (v celoti!) ... >>

skinnerjev ta maw nas je štiri leta nazaj zabrisal po tleh s svojo super frišno debitantsko ploščo original pirate material, ki ni bila plošča kar tako, ampak je botrovala nastanku še enega (od sicer premnogih) angleških muzičnih podžanrov, ju-kej-geridža ... z drugim, konceptualnim ljubavnim albumoma grand don't come for free pa je postal edini pravi otoški urbanomuzični superstar ... tri milijone prodanih izvodov pač ni kar tako ... danes pa bomo skupaj poslušali, kako mu kaj gre v letu 2006 ... >>

Po petih letih se Tool vračajo z novo ploščo 10,000 Days in znova dokazujejo, da so res eden največjih bandov v rock oziroma metal glasbi. Teh pet let odsotnosti, v kateri so delali na razlicnih projektih od Perfect Circle, do sodelovanja Adam-a Jones-a z Melvinsi in Lustmordom, do solo projektov, so dodobra izkoristili in znova naredili ploščo, kateri ni kaj očitati. Popolna produkcija, odlični aranzmaji, pronicljivi teksti Maynard-a Keenan-a in po stari navadi originalen in nevsakdanji dizajn samega albuma. S slednjim tako pokažejo celi sceni svojevrsten boj proti piratstvu, saj se ga splaca kupiti že zaradi njegovega izgleda. Da o sami glasbi ne bi izgubljal besed. O njej v Tolpi Bumov samo na Radiu Študent (v celoti!) ... >>

V poplavi kvaziunikatnih in ultrainovativnih glasbenih zasedb je pravzaprav že res skoraj nemogoče naleteti na takšno, ki se res lahko definira s prej omenjenimi terminologijami. Vendar pa na srečo iz morja ničvrednega godbenega balasta vsake toliko časa naplavi resnično unikatno ali, če že hočete, drugačno zasedbo in to so tokrat Crotchduster. Prvenec Crothcduster se lahko mirne duše ponaša z vsem, kar naredi samostojni godbeni izdelek zanimiv, kvaliteten in razgiban. V žanrsko popolnoma mešani godbi, temelječi na tehnično dodelanem metalcoru se enakovredno srečajo ter tudi spečajo hip hop, jazz, heavymetal, disco, hardrock, pop, sinforock, funk, rock, punk in še kaj. No, da so vsi prej našteti žanri postavljeni v smiselno celoto, Crotchduster dosežejo s popolnim obvladovanjem izbranih inštrumentov in odprtostjo do godbene elektronike (v celoti!) ... >>

Carlos Nino in Fabian Ammon Alston že okroglo desetletje funkcionirata nekje med jazzovsko in hip-hopersko stranjo eksperimentalne glasbene sredine v Los Angelesu. Na eni strani sodelujeta z jazzovskimi glasbeniki kot je na primer vokalist Dwight Trible, po drugi strani pa zaveznike najdeta tudi med podzemnimi hip-hop producenti, med katerimi nedvomno izstopajo Madlib in kolektiv Sa-Ra. Njune prve plošče smo lahko poslušali preko založb Emperor Norton, Eastern Developments, Soul Jazz in Plug Research, pri zadnjih treh albumih pa sta se Ammoncontact zasidrala pri angleški založbi Ninja Tune, ki je njuno ime več kot upravičeno lansirala malce širšemu poslušalstvu. To sicer ne pomeni, da je njuna glasba postala kaj bolj dostopna in kompromisna, ampak kvejčemu neko potrditev kvalitete njunega preteklega dela, ki v zadnjem oddobju postaja še bolj intenzivno in raziskujoče. Tak je tudi njun novi album With Voices.
>>

Po skoraj štiriletnem studijskem mirovanju se grunge ikone iz devetdesetih vračajo z novim albumom. Do sedaj osmi studijski izdelek, preprosto imenovan po imenu skupine, je prvi album po prekinitvi dvanajstletne pogodbe z založbo Epic. Zasedba Pearl Jam ostaja ista že od leta 1996, ko se je prvotnim članom Jeff-u Ament-u, Stone-u Gossard-u, Mike-u McReady-u in Eddie-u Vedder-ju pridružil bobnar skupine Soundgarden, Matt Cameron. Glede na to, da Pearl Jam obstajajo že 16 let, osem studijskih albumov niti ni tako velika številka. Novi album kot zaključena celota funcionira zelo podobno kot Binaural iz leta 2000. Komadi so izrazito in skoraj stereotipno elektro-kitarski in v tistih bolj pankerskih momentih nadaljujejo zgodbo albuma Vitalogy. Skupina se tokrat ni odločila za bolj folk in eksperimentalni pristop zadnjega albuma Riot Act ali albuma No Code. (v celoti!) ... >>

Ob poslušanju pred dobrim tednom izdane cedejke Tria Beyond se še posebej ob vzporejanju glasbenikov tega tria zazdi, da je ta z nostalgičnimi zvoki jazz-rocka naphani plošček v bistvu hommage Milesu Davisu, s katerim sta vsaj dva člana tria – DeJohnette in Scofield – opazno sodelovala prav v Milesovem električnem obdobju. Resda je Jack DeJohnette v Milesovih fusion projektih mnogo bolj zastopan kot Scofield, saj se slednji Milesu pridruži kasneje, a impresija o hommageu Milesu ne drži. Vsaj ne popolnoma. Trio Beyond je namreč resnični hommage Tonyju Williamsu, ki pa je z Davisom usodno povezan, saj je z njim deloval v najbolj električnem Milesovem obdobju in je Milesov značilni električni trobentarski zvok kratke sape v veliki meri odvisen prav od ritmičnega predenja, ki mu ga je v osnovo pletel Williams. (v celoti!) ... >>

Istoimenska plošča italijanskega strunarja, elektrofonika in improvizatorja Giuseppeja Ielasija, njegova druga izdaja za švedsko založbo Häpna, ki jo vodijo člani tamkajšnjega digifolk tria Tape, pomeni temeljit zasuk v njegovem zvočnem ustvarjanju. Plošča namreč predstavlja njegovo ustvarjanje v dosedaj najbolj široki prizmi, saj se na njej Ielasi v večji meri posveča kompleksnejšim zvočnim strukturam, skrbno kreiranim milozvočjem, v katerih pa ne manjka drznih, bolj eksperimentalnih rezov, ki koketirajo z dediščinami elektronske godbe, zapohanih jamajških eksperimentov, tradicijami minimalizma, sodobne strunske folkloristike in improvizatorskih prekopicevanj strukturnih vzorcev. >>

Modeselektor, berlinski dvojec z dadističnim občutkom za utekočinjanje besed, na malce umazane elektro podlage maže kikiriki maslac in dobro ve, kdaj govorimo o baletu in kdaj o drami. V času, ko so zunaj že remiksani komadi, poslušamo lanskoletno osnovko. Check check check check!!! >>

Riot City Blues vrača Primal Scream k organskem zvoku brez kakršnih koli elektronskih pripomočkov. Tukaj kažejo svoje rokodelstvo, obrtništvo, veščino in znanje. Riot City Blues je album očiščenja, in tako kot vsak njihov album, je tudi ta posvečen tistemu enkratnemu občutku vznesenosti, ki ga lahko daje rock'n'roll. Na Riot City Blues vse prekipeva od spevnosti, evforije, refrenov in ritmov. To je prava žurerska plošča. Prednost teh štiridesetletnikov je to, da letom navkljub v kosteh še vedno čutijo prvinski nagon r'n'r in da ga znajo prenesti v svojo glasbo. To je trajna mladost. (v celoti!) ... >>

Radio 4 so z izposojo naslova pesmi Public Image Ltd. hitro in odkrito razkrili svojo glasbeni pogled. Gre za še eno skupino tega desetletja, ki obuja in skuša nadgraditi postpunkovski zvok s konca sedemdesetih in začetka osemdesetih let v preobleki našega časa. Bolj kot vplive Public Image Ltd. je v njihovi glasbi zaznati prekomerne vplive Gang of Four, ki se ne navezujejo le na visoko in rezko kitaro tega angleškega benda, ampak tudi na funkoidno-plesno navihanost in tudi njihovo levičarsko usmerjenost. V prepletu nove elektronike, mastnega dubovskega basa in diskoidno-plesne poskočnosti odmevajo izrazito angažirana sporočila, ki so dala njihovi militantni plesnosti dodatnega žara in ozaveščenosti. Ta je postala rdeča nit njihovega početja, ki so ga po treh albumih letos nadgradili z novim, četrtim albumom Enemies Like This. Če so se s prvima dvema, The New Song and Dance iz leta 2000 in Gotham! iz leta 2002, prebili iz njujorškega alter-podtalja, so s Stealing of Nation naredili poslovni korak naprej. Za izdajo pri pretenciozni založbi Astralwerks je poskrbel Max Heyes, ki je približal Radio 4 še bolj britanskemu zvoku in jim s poliranim zvokom odgriznil tako prepotrebno surovost. (v celoti!) ... >>

Who is Nôze? We are french bend that make music. Tako se skromno predstavljata pariška producenta elektronske plesne glasbe Nicolas Sfintescu in Ezechiel Pailhes, ki pod imenom Nôze v zadnjem letu pospešeno razmigavata plesne klube in festivale po vsem svetu. Malo manj skromen je sicer naslov njunega drugega albuma, pa vendar se v njemu kljub vsemu humorju in samoironiji skriva tudi lep kos resnice. How To Dance nas dejansko uči, kako se da plesati tudi na free-jazzovske saksofonske izpade, obskurne zvoke prepariranega klavirja, čudaške linije sintesajzerja ali pa na semple vsakdanjih zvokov iz neposredne okolice. Hkrati pa je to učinkovit poseg proti šminkerskemu tehnicizmu in pomanjkanju humorja v house glasbi. (v celoti!) ... >>