Kljub temu, da naj bi bile po 7. členu ustave Republike Slovenije država in verske skupnosti ločene, slednje pa še med sabo enakopravne ter svobodno delujoče, je po včerajšnjem javnem izstopu vrha domače izpostave Rimskokatoliške cerkve jasno, da se bo prenekateremu dušnemu pastirju že to, pa tudi naslednjo referendumsko nedeljo, med pridigo ovčicam kaj zareklo, kako da je nujno na prihajajočem referendumu podpreti spodbijani zakon o RTV. K temu sta jih namreč včeraj z javnim pozivom povsem nedvoumno pozvali Komisiji za pravičnost in mir ter komisija za sredstva družbenega obveščanja pri Slovenski škofovski konferenci. >>

Hrvaški premier Ivo Sanader je na včerajšnjem srečanju s predstavniki vseh poslanskih skupin hrvaškega sabora in z uradno izjavo po njem poskrbel, da se je politična tehtnica v obmejnem ne le morskem pač pa tudi kopenskem sporu Hrvaške in Slovenije ponovno prevesila na stran uradnega Zagreba. Ta je pobudo v razreševanju sporov prevzel, ko je ob vsesplošnem soglasju hrvaških parlamentarnih strank premier Sanader javno napovedal, da bo svojemu sosednjemu premierskemu kolegu Janezu Janši predlagal obvezujočo mednarodno arbitražo o meji med včasih bolj včasih manj prijateljsko nastrojenima državama. Kljub uradni zadržanosti domačih oblastnikov, iz urada predsednika vlade so že sporočili, da zadeve ne nameravajo komentirati, dokler je tudi uradno ne dobijo na mizo, pa se vseeno zdi, da pa pobuda v imenu notranjepolitičnih interesov tako Sanaderja kot Janše le ni tako zelo neusklajena, kot naj bi se zdelo na prvi pogled. >>

V mestu je ponovno moj najljubši Američan. Tokrat je napovedal, da se bo na tej strani Alp ustalil vsaj za dobro leto dni. Njegov tokratni postanek pa bo pravzaprav eden od daljših, kar pa pravzaprav sploh ne preseneča. Ob rekordni ceni nafte, razblinjanju prenapihnjenega borznega balona na Wall Streetu, stroških vojne proti terorizmu in dejstvu, da najmanj 37 milijonov Američanov živi pod mejo revščine, ter še vseh drugih turobnih kazalcih, ki opozarjajo, kako zelo malo je pravzaprav sploh še ostalo od konstrukta domnevno največje gospodarske in vojaške velesile na svetu, postaja jasno, da je tudi pred našimi očmi vse bolj očitno, kako zelo se onstran luže razblinja mit ameriške zgodbe, po kateri ima vsak možnost uspeti. >>

Nobenega dvoma ni več, da Republika Slovenija tudi pod politično oblastjo koalicije Janeza Janše še naprej ostaja povsem korporativna država, v kateri se zaradi tesne prepletenosti gospodarstva in politike posamezne strateške odločitve še naprej sprejemajo neznano kje v zakulisju, daleč stran od javne pozornosti. Nobena novost tako tudi več ni, da se je aktualna koalicija po zaenkrat uspešni nevtralizaciji novinarskega kritičnega poročanja na nacionalni radioteleviziji namenila utišati še novinarsko kritično misleče in delujoče na straneh domačega osrednjega dnevnega časopisa – Delo. To je nenazadnje že večkrat javno priznal vsaj nad neupoštevanjem njegove samozveličane veličine razžaljeni zunanji minister Dimitrij Rupel. Nekaj res novega pa je, kako naj bi vladajoča politika tudi dejansko poskrbela, da bo časnik Delo ob svojo novinarsko čast, saj naj bi v prihodnje v njem gospodovala aktualna oblast. >>

Državni zbor je na 10. izredni seji, 21. julija 2005, na podlagi zahteve 31 opozicijskih poslank in poslancev sprejel odlok o razpisu naknadnega zakonodajnega referenduma o Zakonu o Radioteleviziji Slovenija. In ker so včeraj pričeli teči tudi prvi roki za opravila, ki so potrebna za njegovo izvedbo, je že povsem nepreklicno jasno, da boste na volitvah in ostalih demokratičnih preverjanjih ljudske volje sodelujoči državljani in državljanke zadnjo septembrsko nedeljo na voliščih ponovno odločali. Toda kljub temu, da se vas bo vprašalo: »Ali ste za to, da se uveljavi Zakon o Radioteleviziji Slovenija, ki ga je na predlog Vlade sprejel Državni zbor 15. julija 2005?«, že prvi politični odzivi nanj, in potemtakem uvodni manevri v tokratno predreferendumsko kampanjo, kažejo, da tudi ob tokratnem referendumu pač ne bo šlo za prvovrstno soočenje argumentov, zakaj da je ta zakon dober ali slab, pač pa da bo v ospredju zgolj merjenje političnih moči. >>

V dneh, ko imenovanci, voljenci in prgišče voljenk podalpskega naroda odhajajo na zaslužen dopust – z odvodi dohodkov smo jim ga dobesedno zaslužili državljanke in državljani – vsevprek padajo evalvacije rezultatov prve četrtine delovanja aktualne koalicije na zadnjih volitvah zmagovitih političnih strank. Groba ocena, ki si jo vlada in celotna parlamentarna devetdeseterica zaslužita, je: oddih od njih si pravzaprav zaslužimo državljanke in državljani. »Kuča časti!«
>>

Že kar nekaj časa je jasno, da bo po pravzaprav zaenkrat sploh ne tako zelo dolgem in vročem poletju na vrsti še politično vroča jesen. Notranjepolitični dogodki zadnjih dni sicer zgolj potrjujejo, da je Slovenija pravzaprav normalna parlamentarno-demokratična država z večstrankarskim sistemom, v katerem pa za razliko od vsaj za javno rabo enotnega stanja duha v vladajoči koaliciji ni prav nobene potrebe, da bi bili tako zelo enotni tudi v državnozborski opoziciji. Razvoj dogodkov, ki ga še najbolj ponazarja nivo diskurza med prvakoma največjih opozicijskih strank Liberalnih in Socialnih demokratov, ki se je od obkladanja s pridevniki Dragi Tone in Dragi Borut sprevrgel v včerajšnjo gladko zavrnitev poslanske podpore Socialnih demokratov k pobudi za razpis predhodnega posvetovalnega referenduma o predlogu zakona o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo, s katerim se med drugim ukinja protikorupcijska komisija, pa vseeno kaže, da smo priča prvovrstnemu spopadu za primat v domači državnozborski opoziciji. >>

Glede na to, da so se na današnji seji Odbora Državnega zbora za kulturo brez večjih težav uskladili o odloku, da naj bo prvi referendum uperjen proti politični volji aktualne oblasti Janeza Janše, in sicer naknadni zakonodajni referendum o zakonu o Radioteleviziji Slovenija, razpisan za nedeljo 25. septembra še to leto, najbrž ni potrebno kaj več posebej dokazovati, kako zelo arogantna in sama vase zagledana ter v svoj prav prepričana je aktualna oblast na Slovenskem. Da pa je po novem pod vprašajem tudi kar nekaj osnovnih postulatov – pridobitev aktualne sicer zgolj navidez demokratične ureditve, med drugim tudi osnovna pravica do svobode govora in javnega rezoniranja o potezah aktualne oblasti, pa priča še kar nekaj zgovornih primerov. >>

Teden je naokoli in teza, ki ste jo lahko slišali na teh radijskih valovih v tem terminu prejšnji teden, se je le še bolj potrdila. Na primeru 11-i dan gladovno stavkajočih izbrisanih na mejnem prehodu Šentilj lahko povsem gotovo zatrdimo, da so v Republiki Sloveniji, državi, za katero pač ni vredno umreti, tako mediji domačega množičnega državotvornega diskurza kot famozna civilna družba iz še bolj famoznih osemdesetih let prejšnjega stoletja zgolj še režimski. >>

Ker je mnenje stranke, ki ste ji državljani in državljanke na zadnjih parlamentarnih volitvah namenili največje število glasov in s tem mandatarske dolžnosti za sestavo vlade, da je ustavna dolžnost vlade in parlamenta, da zagotovita državljanom stalen in neoviran dostop do celovitih in objektivnih informacij, bo vlada prejšnjetedenskemu vetu Državnega sveta navkljub Zakon o Radioteleviziji Slovenija ponovno poslala v sprejem poslancem Državnega zbora, in sicer na julijsko sejo. Tako naj bi bilo že po juliju vse drugače. Ker pa je pravzaprav zgolj retorično vprašanje, ali bodo od sobote, 2. julija, na mejnem prehodu Šentilj gladovno stavkajoči izbrisani sploh uspeli zdržati med živimi do konca julijskega zasedanja domačih poslancev, se je potrebno vprašati, ali morda nima od vsega tega medijskega molka o gladovno stavkajočih izbrisanih, pri katerem ni nacionalna radiotelevizija prav nobena izjema, največ koristi prav domača vladajoča politika. >>

Republika Slovenija tudi uradno postaja država, v kateri so eni bolj enaki kot drugi. To je vsaj popolnoma jasno po današnjem zaslišanju obrambnega ministra Karla Erjavca pred odborom Državnega zbora za obrambo. Na opozicijsko zahtevo sklicani nujni seji parlamentarnega odbora za obrambo je aktualna koalicija in njena večina v samem odboru namreč strnila vrste in enotno stopila v bran obrambnega ministra, ki se je na službeno turnejo po Nemčiji, Belgiji in Franciji skupaj s soprogo na državne stroške odpravil z najetim zasebnim letalom, ob vrnitvi in pristanku na ministrovo željo na vojaškem delu letališča Brnik pa sta se s soprogo in spremstvom mimogrede še izognila mejni kontroli. Uradno stališče vladajoče koalicije in s tem tudi parlamentarnega odbora za obrambo tako je, da se na službeni poti ministra Erjavca ni zgodilo nič spornega. >>

Samo trije dnevi javnega srda in javnega čudenja v domačih medijih nad Navodilom za komuniciranje, pravzaprav pa navodilom za nekomuniciranje z novinarji tednika Mladina, ki ga je v imenu Kabineta aktualnega predsednika vlade vsem vladnim tiskovnim predstavnikom poslal od danes zgolj delno opravilno sposobni tiskovni predstavnik vlade, so bili dovolj, da je Jernej Pavlin odstopil s svoje funkcije. Svoje naloge bo sicer opravljal do imenovanja novega tiskovnega predstavnika. In ker bo tega izbral in predlagal predsednik vlade Janez Janša, vladni ministri pa ga bodo zgolj še vdano potrdili, je mogoče skrajni čas, še posebej, če si v spomin prikličemo tudi piarovski spodrsljaj svetovalke iz kabineta predsednika vlade Katje Ujčič, ki ne razlikuje med kilo in kito, pa tudi osnove abdominalne kirurgije so ji španska vas, da se predsednik vlade naposled le zamisli, s kakšnimi diletanti in diletantkami na področju stikov z javnostjo se je obdal. >>

Zdi se, da bo obča slovenska javnost še pred začetkom dejanskega meteorološkega poletja besno željna kislih političnih kumaric. Kar seveda vedno sede izpostavljeni oblastni kliki, nekoliko manj opoziciji. Slednji je medijska izpostavljenost, spričo glasovalne nemoči, praktično edini preostali vzvod za poskuse implementiranja njenih političnih agend. Pa tudi te so impotentne, saj za dosedanji vladni program velja, da ga tvorijo zgolj revizije dela prejšnje garniture.

>>

Republika Slovenija naj bi bila glede na svojo Ustavo zgledno urejena posvetna država. Nenazadnje so kot enega največjih dosežkov meščanskih revolucij tudi v domačo ustavo v njenem sedmem členu zapisali: »Država in verske skupnosti so ločene. Verske skupnosti pa so enakopravne in njihovo delovanje je svobodno.« Toda skromna novica, da se pripadniki domačih represivnih struktur, torej slovenske vojske in policije, že sedmo leto zapored udeležujejo 47. mednarodnega vojaškega romanja, ki se je prav danes pod geslom »Z bogom služiti človeku in miru« začelo v francoskem romarskem središču Lurd, ter tam na številnih skupnih srečanjih in slovesnostih ter mednarodni vojaški maši v podzemni baziliki Pija X. predstavljajo našo državo, vseeno priča, da pa je ena, sicer res dominantna verska skupnost, vseeno nekoliko bolj enakopravna kot vse druge. >>

Kaj imajo tako skupnega včeraj sprejeta Cannska deklaracija, v kateri evropski ministri za kulturo opozarjajo na nujnost spoštovanja avtorskih pravic v filmski industriji, s 5. majem uveljavljena novela domačega Kazenskega zakonika, s katero se uvajajo strožji kriteriji za kršilce avtorskih pravic, in nenazadnje že 9. marca v Evropskem parlamentu sprejeta direktiva za zaščito intelektualne lastnine, tako imenovana Enforcement directive, ki naj bi na prste stopila poneverbam in piratstvu na trgu Evropske unije? Vsem tem ukrepom oziroma, še bolj po evropsko, direktivam iz glavnega štaba v Bruslju je skupno to, da kakopak niso v bran malega evropskega človeka, pač pa povsem konkretnih finančnih interesov korporacij, ki v imenu avtorskih pravic v bistvu uveljavljajo in ščitijo intelektualno korporacijsko lastnino. >>

Fascinance vredna udeležba na sinočnji javni tribuni Zbora za Republiko z velikim R v Cankarjevem domu, na kateri naj bi beseda tekla o demokratizaciji in kakovosti delovanja slovenskih medijev, pa se je vse vrtelo okoli državno-javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija, je presenetila. Vsekakor tudi organizatorje. Toda veliko udeležbo opravičuje dejstvo, da je bilo sinoči v Cankarjevem domu moč v živo slišati, da bo bitka za vsaj programsko avtonomijo novinarjev nacionalke pokazala, kako se bo novinarjem in s tem tudi medijem v naslednjih letih godilo, če bo država, torej aktualna koalicija, zagotavljala pluralnost medijskega prostora in tako odločala, o čem sploh ima javnost pravico biti obveščena. >>

Prav na današnji dan, ki se je v kolektivno zavest občestva tudi na tej danes črnogledim vremenskim napovedim navkljub prav sončni strani Alp, vtisnil zaradi dejstva, da je v Ljubljani pred petindvajsetimi leti uradno izdihnil deklarirani ljubitelj takratne socialistične mladine Josip Broz Tito, o mladih, natančneje pa o študentski in dijaški mladini, razpravljajo tudi v državnozborskem odboru za finance in monetarno politiko. In o čem se bodo tokrat kresala opozicijska in pozicijska mnenja? Za potrebe pred televizijske sprejemnike zasidranega domačega apatičnega državljanskega telesa bo tokrat v ospredju političnega šova z vnaprej znanim izzidom predlog novele zakona o dohodnini, ki ga je v parlamentarno proceduro vložila Študentska organizacija Slovenije. >>

Pravzaprav ni dneva, ki bi bolj kot današnji delil to domovino. Zastave sicer, tako je zapovedano, v spomin na ustanovitev Protiimperialistične fronte, ki se je konspirativno dogodila na včerajšnji večer pred 64 leti v hiši književnika Josipa Vidmarja par ulic stran od domovanja Radia Študent v Rožni dolini, še dandanes vihrajo povsod po državi.
>>

Tudi po vseh slovenskih župnijah, ki so se na tej danes prav nič sončni strani Alp kot gobe po dežju razmnožile in z davkoplačevalskim denarjem uredile ter izdatno osvetlile za časa prve Demosove vlade zapriseženega političnega kristjana Lojzeta Peterleta, so tako kot povsod po svetu včeraj petnajst minut po izvolitvi novega papeža zlovešče odmevali cerkveni zvonovi. Zlovešče pa zato, ker v zadnjih dneh na globalni trend ponovnega vzpona neoklerikalizma in katolicizma, ki ga sama zase ponazarja izvolitev kardinala Josepha Ratzingerja za papeža Benedikta XVI., na domači lokalni ravni opozarjajo vsaj včeraj slovenski javnosti predstavljeno pismo “Zgodovinarji pred novimi izzivi in izbiro”, prvi odzivi nanj ter Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vojnih grobiščih, ki se ga je aktualna vlada namenila vladajoči koaliciji v sprejem poslati po skrajšanem postopku. >>

Veliko ljudi, ki si svoj kruh v tej kruti vsakdanjosti neoliberalnega kapitalističnega sveta služijo z novinarstvom, torej zbiranjem, obdelovanjem, oblikovanjem in posredovanjem informacij za medijsko objavo, v Sloveniji, nič drugače ni sicer niti drugod po razvitem svetu, plačilo za opravljeno delo prejema preko avtorskih pogodb. Tu je glede na veljavno zakonodajo sporno že vsaj to, da je veliko dela sestavljenega iz povsem rutinskih opravil, tako da o kakem avtorstvu sploh ne moremo govoriti. Toda tudi avtorske pogodbe novinarjev so se z letošnjim letom spremenile, da bi se uskladile z novo davčno zakonodajo. >>

Glede na to, kako premišljeno in v kako natančno odmerjenem trenutku se je domače notranje ministrstvo lotilo po lastnih besedah celovitega urejanja področja varstva javnega reda in miru na javnih ter zasebnih prostorih, saj državljane in druge zainteresirane organizacije pozivajo, da do 15. aprila na elektronski naslov "ssj.mnz@gov.si" pošljejo svoje pripombe, mnenja in predloge v zvezi s predlogom zakona o varstvu javnega reda in miru, bi se lahko komu še zazdelo, kako transparentne prakse demokratične vladavine da po novem ubira vlada in koalicija premierja Janeza Janše. >>

Nekako tiho, pa vendarle, je včeraj minilo tudi prvih 365 dni, kar je domovina, po navedbah uradnih virov, nadvse slovesno deponirala ratifikacijske listine Severnoatlantske pogodbe in tako tudi dejansko materializirala vojaške mokre sanje domače oblastniške elite ter vstopila v zvezo NATO. Na prvi pogled od zunaj je bila Slovenija namreč včeraj videti kot neka povsem drugačna država, nenazadnje je bila vest dneva sinočnji obisk lingvista in ostarelega kritika ameriškega umevanja sveta in za lastne potrebe prirejene demokracije, ki se ostalemu svetu vsiljuje iz Washingtona, Noama Chomskega. Zakaj ostarelega? V prvi vrsti zato, ker so si ga z roke v roko podajali in se na masovno obiskanem predavanju v prvi vrsti drenjali prav domači elitneži, ki pravzaprav sami zase predstavljajo prav vse tisto, na kar ponavadi letijo njegove najostrejše kritike. >>

Slovenija je kot članica Svetovne zdravstvene organizacije in Organizacije za prehrano in kmetijstvo že davnega leta 1992 na Svetovni konferenci o prehrani v Rimu podpisala Svetovno deklaracijo o prehrani. S tem se je pridružila 278-im državam, ki so se s podpisom zavezale, da bodo v najkrajšem času oblikovale in sprejele program nacionalne prehranske politike. O pregovorni učinkovitosti domačih politikov pa samo zase priča današnje glasovanje v Državnem zboru, po katerem je 71 na seji navzočih poslancev po 13 letih izpolnilo to podpisano zavezo in soglasno potrdilo Resolucijo o nacionalnem programu prehranske politike do leta 2010.
>>

Zunanji ministri Evropske unije, med katerimi bo zaradi velikosti svojega nosu in telesa vsaj vizuelno izstopal tudi naše gore list – Dimitrij Rupel, bodo še to popoldne opravili razpravo in sprejeli pričakovan sklep o zgodovinski odločitvi o preložitvi začetka pristopnih pogajanj z domovini južno sosedo Hrvaško. >>

Medtem ko so se še lani v okviru evropskega projekta Pomladni dan 2004 na Osnovni šoli Bršljin v mestni občini Novo mesto romski učenci ob Svetovnem dnevu Romov predstavili drugim učencem, tako da so zaplesali in zapeli v svojem jeziku, so se z letošnjo pomladjo in pomladnim vetrom, ki naj bi zavel pri koritu zakonodajne in izvršne oblasti na Slovenskem, razmere za skupno šolanje in odraščanje vseh šoloobveznih otrok na tej šoli drastično spremenile. Kar eden za drugim se namreč vrstijo grožnje, ki predvsem zaradi tihe naklonjenosti in podpore v aktualnih oblastniških in opozicijskih krogih, grozeče opozarjajo, da bomo nemara v kratkem v mestni občini Novo mesto priča rasni segregaciji romskih šoloobveznih otrok. >>

Kljub temu, da se je minister za delo, socialo in družino, Janez Drobnič, zadržano odzval na besedičenja enega od mlajših modrecev iz vladnega strateškega sveta za gospodarski razvoj, so bile besede podjetnika Iva Boscarola, da bi bilo potrebno samske Slovence, ki se nočejo ploditi in v svojem razmnoževanja zmožnem delu odraslega življenja poskrbeti vsaj za enega novega, nekoč za delo sposobnega Slovenca, voda na mlin vladajoče koalicije Janeza Janše. Ta si je namreč za enega svojega glavnih dolgoročnih ciljev postavila prav izboljšati domačo rodnost. >>

Vsa tragedija posamičnih zgodb vsaj 18.305 ljudi, 26. februarja 1992 na podlagi navadne birokratske depeše uslužbenca Ministrstva za notranje zadeve Slavka Debelaka izbrisanih iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije, še bolj pa brutalni razplet, oziroma predvčerajšnja nasilna prekinitev gladovne stavke peščice izbrisanih posameznikov v avli stolpnice TR 3, kažeta, v kakšni državi pravzaprav živimo. >>

Po sedmih letih, natančneje pa od 11. decembra 1997, je naposled v veljavo stopil Kjotski protokol o zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, ki so glavni vzrok za spremembe podnebja na domačem planetu. Kljub temu, da za okolje skrbeči politikanti 114 držav, med njimi tudi Slovenije, ki so ga do sedaj že ratificirale, kar tekmujejo v visokoletečih besedah o usodnosti in pomembnosti tega dogodka za razreševanje problematike perečih podnebnih sprememb, za katere se že povsem nepreklicno ve, da predstavljajo eno največjih groženj človeštvu v sedanjem in prihodnjem času, pa je vključitev Kjotskega protokola v veljavno mednarodno pravo v prvi vrsti politična in ne okoljevarstvena poteza. >>

Z današnjim dnem smo lahko priča pravzaprav zgolj na prvi pogled presenetljivemu skupnemu nastopu vseh treh študentskih organizacij, ki so se kot organizacijske oblike Študentske organizacije Slovenije ustanovile znotraj ljubljanske, mariborske in koprske Univerze, proti aktualni politični oblasti na Slovenskem. Študentski funkcionarji imajo namreč 60 dni časa, da zberejo 5000 podpisov in na podlagi ljudske iniciative v državnozborsko obravnavo, ne pa tudi nujno v državnozborsko sprejetje, vložijo predlog novele Zakona o dohodnini. >>

Že na ponovoletnem srečanju najvišjih predstavnikov domačega drugega doma - Državnega sveta - z domačo novinarsko srenjov protokolarni vili Podrožnik je bilo moč videti in sklepati marsikaj. Ne le, da se tej inštituciji obeta negotova prihodnost, pač pa tudi to, da se tega še kako dobro zavedajo tako sami še naprej nepoklicni funkcionarji Državnega sveta kot tudi poklicni pisuni za potrebe domačega množičnega diskurza. Nečemu podobnemu pa smo bili lahko priča tudi včeraj, ko sta - obakrat v organizaciji Državnega sveta - potekala dva ločena, a pravzaprav po substanci oziroma vsebini enako usodno pomembna dogodka. >>