Razstava, ki zaradi velikih modrih slik in plemenitih indijanskih obrazov že na daleč privabi oko obiskovalca kamniške Kotlovnice, je delo devetindvajsetletnega likovnega ustvarjalca Oliverja Pilića, po domače Pileta, ki je pred tem razstavljal v Kavarni Veronika in galeriji Pika v Kamniku. Prav tako pa je pustil svoj pečat v sklopu tematsko obarvane razstave Antidepresivi v metelkovski Celici in na tečaju Avtoportet, ki je potekal lansko leto v mariborski Umetnostni galeriji.
>> | Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo. Povezava na novo spletno stran je tole |
|
|
Naslov umetniškega projekta Sveto prekletstvo ali Holy-Damn-it je izpeljanka imena malega letoviškega mesteca Heiligendamm na severu Nemčije. V tem idiličnem obmorskem Baltiškem mesecu bo od 6. do 
Do 17. aprila si lahko v galeriji KUDa France Prešeren ogledate razstavo digitalnih fotografij avtorice Petre Petan - Skice stvarnosti, ki je podnaslovljena turistični vsakdan. Petanova je besedi 
Julij Borštnik je v četrtek 5. aprila v Galeriji Alkatraz na Metelkovi predstavil diplomsko delo: Institucija umetnosti, gospostvo in umetnost, ki je nastalo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovan 
22. marca je bila v Škucu otvoritev razstave akademskega slikarja Marka Jakšeta, ki je pred dobrimi 25. leti na prav istem mestu začel svojo slikarko epopejo. Takrat je s kontroverzno seksualno tematiko in krščanskimi motivi razburil slovensko javnost, sedaj pa s hudomušnim naslovom Vraže in uteži razstavlja čez 50 slik z različnimi motivi, med katerimi prevladujejo fantazijski simboli, demoni in uteži.
Jaka Železnikar se s svojimi aktualnimi pesniškimi deli ne uvršča v klasično definicijsko območje literature. Kot spletni umetnik tradicionalno sestavljanje besednega kolaža razširi na področje programiranja in svojo poezijo usidra na mejo med literaturo in vizualno umetnostjo. Čeprav Železnikarjeva digitalna literatura živi v hiperrealnem prostoru in virtualni brezčasnosti, je nekaj zamrznjenih momentov v obliki računalniških printov na ogled tudi v Bežigrajski galeriji. 
Pred cerkvijo je stal proseč 
Razstava Vojna cona je v dveh tednih ustvarila zanimivo ozračje v Kudu France Prešeren. Od 6. do 20. februarja so fotografije okupiranega območja v Izraelu spregovorile o tragičnem obdobju tega prostora. Posnete v letih 2005 in 2006 so svojevrsten dokument posledic izraelsko-palestinskih spopadov, ki pričajo o krutih posegih v naravo in življenjski prostor tamkajšnjih ljudi.
Leto 2007 je leto nove valute, novega Bonda, leto brez zime, z vsemi prazniki na delovne dneve in povrh vsega okrogla obletnica, seveda smrti, ene izmed vidnejših ikon slovenske veličine in njenega prerojenega evropskega duha. Ni naključje, da Slovenci praznujemo obletnice smrti, nekrofilska nagnjenja imajo poseben čut za nadaljno uporabnost mrtvih za žive. Slovenci imajo le preveč egalitarnih čustev, da bi imeli v svojih vrstah žive legende. Velikan naroda se torej postane zgolj posthumno, komaj ko veliki duhovi dosledno postanejo duhovi, takrat ko obnemijo, postanejo v zavestih zaslužni, predvsem pa operativni in zapisljiv. 
Ustvarjati s svetlobo, pomeni manipulirati z elektomagnetnim valom delcev, ki so manjši od naše zmožnosti videnja. Torej se zdi svetloba, kot osnovni medij in material artističnega izražanja, izredno nepredvidljiva in neobvladljiva. Če se na prvi pogled zdi oblikovanje svetlobe iluzija, je iz zgodovine likovne umetnosti razvidno, da je bilo na tem področju veliko raziskovanja. Pionirji, Marcel Duchamp, Laszlo Moholy Nagy in Thomas Wilfred so že na začetku prejšnjega stoletja svoje potenciale usmerili v raziskovanje svetlobnih učinkov. Ugotovili so, da je najpomembnejši element raziskovanja svetlobe - kontrast. 
V ljubljanski galeriji Photon so prejšnji četrtek otvorili razstavo Luce Laureati z naslovom Linija identitete. Laureati je začel svojo fotografsko pot na leto velikega potresa, 1976, in je do danes postal ena intrigantnejših figur sodobne italijanske fotografije. Avtor je zavezan pokrajini Furlaniji, ki ji tudi posveča tokratno razstavo. Razstavljene fotografije so bile posnete v letih 1992 do 1993 in prvič razstavljene v Tednu furlanske kulture leta 2000. Tokratna serija se strogo ukvarja s prostorom in njegovimi mutacijami skozi čas. Preko objektiva Laureati pozorno in radovedno motri prostor, od pejsaža do detajlov, in dokumentira elemente, ki gradijo njegovo identiteto. 
Gramofonske plošče so se z revolucionarnim posegom v glasbeno industrijo zapisale na vidno mesto v zgodovini glasbe. Z zvočnim zapisom so odigrale ključno vlogo v procesu glasbene popularizacije, s specifiko snemalnih tehnik radikalno posegle v glasbeno kompozicijo in z enostavno dostopnostjo definicijo glasbe osvobodile elitističnih okvirjev. Vplivale pa niso le na področje glasbenega ustvarjanja, temveč tudi na polje vizualne umetnosti. 
V mestu vrtnic so prejšnji petek, otvorili sedmo edicijo novogoriškega, oziroma po novem imenovanega, mednarodnega festivala digitalnih umetnosti Pixxelpoint. Festival postaja skozi dosedanje prireditve vsebolj domač tudi zunaj galerijskih prostorov in onkraj meje. Festival je namenjen širši publiki, pri čemer skušajo razstavljena dela spregovoriti o alternativnih rabah računalniških tehnologij. In po besedah avtorjev ozavestiti občestvo digitaliziranega in informatiziranega sveta o novih razsežnostih, ki jih v vsakdan vsakega izmed nas prinašajo računalniške tehnologije. 
Centru in galeriji P74 se je v drugi polovici novembra odvijala delavnica pod mentorstvom Stefana Doepnerja - ustvarjalca, ki na področju intermedijskih umetnosti deluje že od sredine osemdesetih let dalje. Doepner, ki je sodeloval pri mnogih odmevnih mednarodnih projektih, je med drugim soustanovitelj znamenitega inštituta f18 ter občasni sodelavec avstrijskega umetnika Stelarca. V zadnjem času je vedno pogosteje prisoten tudi v Ljubljani, kjer trenutno dela na različnih projektih. Omenjena kreativna delavnica je tako privedla do prezentacije rezultatov interaktivnega procesa dela, ki so ga izvedli tako mentor kot na javnem razpisu izbrani udeleženci.
V Ljubljanski Galeriji ŠKUC se te dni mudi Das Anatomische Theater ali krajše DAT, slikarja in multimedijskega ustvarjalca Milorada Krstića. Kaj je pravzaprav DAT? Janos Kurdy-Feher izjavi, da je to vizualna anatomija 20. stoletja, popotovanje skozi čas in prostor na krilih Erosa in Tanatosa. DAT je kazajoči prst vperjen v zgodovino in način njene interpretacije. Avtor je reflektiral prejšnje stoletje na secirni mizi, njegovi pacienti so ljudje, dogodki, ideje in fenomeni, ki so se usidrali v naš zgodovinski spomin. 
Razstava, ki za središčni motiv jemlje podobo ženske, ponuja širok spekter interpretacij ženskega principa v likovni umetnosti. Slikarji in slikarke, ki prihajajo iz različnih družbenih in kulturnih ozadij, preko svojih umetnin razvijajo svoje videnje ženske in simbolov, ki so z njo povezani. Razstava bo na ogled v kamniški galeriji Peroz, ki se nahaja v nekdanji tovarni Stol, vse tja do 30. novembra. 
Razstava Majde Gregorič je doživela otvoritev 27. 10. v kletnih prostorih Kulturnega doma v Kamniku, kjer domuje na novo odprta galerija Kurilnica. Na otvoritvi so poleg zanimivih inštalacij in glasbene podlage Zvočnih kopeli avtorja Boštjana Leskovška, gledalci lahko med drugim videli dva kratka umetniška videa. 
V MGLC-ju, desetletja poznanem in priznanem Mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani; zlasti po začetkih Ljubljanske grafične šole v petdesetih letih prejšnjega stoletja, so na ogled lesorezi in linorezi slovenskih umetnikov – grafikov 20. stoletja. 
Evropski bienale sodobne umetnosti, Manifesta 6, eden najpomembnejših art dogodkov na evropskem koledarju umetniškega dogajanja, naj bi se letos odvijal v Ciprskem glavnem mestu, Nikoziji. Pa se ne bo. Dogodek, kakršnega Nicosia še ni in kot kaže tudi še nekaj časa ne bo gostila, je bil zaradi političnih trenj med grškim in okupiranim - turškim delom otoka, odpovedan. 
Beneški arhitekturni bienale je letos svoja vrata odprl že desetič in tako na zadnji avgustovski dan javnost presenetil s svojo glavno temo. Prvič se bienale osredotoča na globalno problematiko urbanizacije in arhitekture v povezavi z izrazito socialnimi tematikami. Končno, bi lahko rekli, saj polovica prebivalstva živi v mestih in od tega polovica v barakah, greznicah, strahu pred kriminalom in boleznimi. 
Dva študenta Pedagoške fakultete v Ljubljani, Jure Zorič in Iztok Holc, se s svojim projektom Blodnjak 2006 predstavljata v Kurilnici Doma kulture v Kamniku. Projekt je nastal v okviru razstave Sublimno v kiparstvu, vendar zaradi domnevne tehnične neustreznosti ni bil razstavljen v prostorih ljubljanskega Magistrata. Inštalacija, ki je bila po krivem spregledana, predstavlja inovativno geometrijsko strukturo železnega ogrodja, ki je sestavljeno iz rabljenih šolskih stolov. 
V Škucu si lahko ta čas ogledate multimedijsko razstavo švicarske umetniške skupine Knowbotic Research. Ta je že od svojega nastanka leta 1991 znana po svojih naprednih medmrežnih in medijskih projektih. V njih zelo strokovno, a tudi praktično raziskuje povezavo med informacijo, vmesnikom in medmrežnim delovanjem. Zadnji projekti skupine pa se bolj posvečajo umetniški medijski praksi z namenom odkrivanja primerne oblike intervencij v javni sferi ter transkodiranja ustaljenih družbeno - političnih praks.
Jugoslav Vlahović, leta 1949 v Beogradu rojeni umetnik, predvsem ilustrator in karikaturist, je neutrudljiv zarisovalec družbenih sprememb, dogodkov, ljudi. Njegove družbeno angažirane risbe, ilustracije in karikature zadenejo žebljič na glavico direktno. Njegovi risarski spretnosti prav gotovo ni kaj očitati; nenazadnje nam to potrjuje tudi, da je na likovnem prizorišču že štirideset let – z začetkom v študentskem letu 1968. 
V podlagi se vrtijo zvočni posnetki izginulih prostorov umetnosti. Projekt je le del manifestacij, ki sodijo v okvir dogodkov, ki jih je ob izdaji svoje stote številke pripravil časopis za scenske umetnosti Maska. V času, ko pod pritiskom kapitala kulturne revije cepajo kot muhe – spomnimo se smrti Razgledov, M'arsa in Sinteze – Maska vztraja. A stota številka bo prinesla spremembe. Uspešni urednik Emil Hrvatin štafeto predaja Katji Praznik. Maska je časopis z dolgo zgodovino. V slovenski prostor je vstopila v norih dvajsetih, ko jo je skupina "naprednih" razumela kot prostor spremembe in prenove gledališča. Po dolgem premoru se je spet rodila leta 1985 z željo po kritičnem premisleku o sodobnem gledališkem dogajanju. Postopoma, povezano s spremembami v polju umetnosti, so v revijo prodirali članki o eksperimentalnem in plesnem gledališču in se mnogokrat prepletli s poljem vizualne umetnosti. 
V Ljubljani se po štirih letih ponovno predstavlja hrvaški kuratorski kolektiv z imenom WHW, What, How and For Whom, ki se že vse od leta 1999 udejstvuje na področju sodobne umetnosti. Skupino sestavlja peterica strokovnjakov, ki občasno delujejo tudi kot posamezniki. To so Nataša Ilić, Ivet Čurlin, Sabina Sabolović, Dejan Kršić ter Ana Dević, ki je na otvoritvi postregla z informacijami iz prve roke.
Končno se je zgodilo. V mesto je z velikim pompom prišla verjetno najbolje oglaševana razstava, kar smo jih imeli do sedaj priložnost videti v polju sodobne umetnosti pri nas. Velika Pliva, ki se postavlja kot radodarni umetnostni mecen, je napovedovala prihod svoje zbirke sodobne ustvarjalnosti evropskega juga in vzhoda, prostora, ki je bil vrsto let kruto odrinjen iz svetovnega umetnostnega zemljevida. Napovedovala se je odlična razstava z zvenečimi imeni in velika otvoritev, saj naj bi Moderna galerija gostila prvo resnejšo korporativno zbirko iz področja bivše Jugoslavije. A zgodilo se ni prav nič od tega.
Zavod za kiparstvo iz Ljubljane je bil ustanovljen leta 2000. Že deseto leto pripravlja vsakoletno razstavo slovenskega kiparstva, ki je tokrat, od 30. avgusta do 19. septembra na ogled v Ljubljanskem Magistratu. Zavod za kiparstvo na svoji spletni strani konstruira slovensko zgodovino umetnosti druge polovice 20. stoletja. Na spletni strani tako preberem, da naj bi v sedemdesetih in osemdesetih letih slovensko umetnost določala transavantgardna gibanja, devetdeseta leta pa naj bi prinesla konceptualno umetnost. Zatem berem še, da naj bi ta avtentičneje pripadala deželam bivšega sovjetskega bloka kot pa Sloveniji. Glavna oblika obstoja teh minimalističnih in neokonceptualističnih podvigov naj bi bile instalacije.
Predstavljajte si, da sedite v velikem salonu znamenite vile, obdane s temnim gozdom. Poleg vas je tam še nekaj deset neznancev. Osebje vam streže z vinom in šampanjcem. V kotu se topi vroča čokolada, v katero namakate slastne jagode. V pričakovanju večera se morda zazdite sami sebi nekaj posebnega. Naenkrat do vas pristopi mična gospodična in vam ponudi repertoar. Izberete. Nato vas povede do skrivnostne sobane, kjer vam zaveže oči. Čakate, ne da bi točno vedli na kaj. Takole zvezanih oči se počutite nekoliko nemočni. Naenkrat se vas dotakne perje in zaslišite mehak ženski glas tik ob svojem ušesu. Morda trznete. Neznanka vas za nameček še priklene in popelje v domišljijski svet pripovedne zgodbe in čutne interakcije. Njene besede so lahko zapeljive in dotiki strastni, lahko pa vam zbujajo strah in telesno napetost Kakorkoli, po desetih minutah iz sobe izstopite vsaj presenečeni. In nedvomno nekoliko vzburjeni.