Letošnje poletje lahko slovenska arhitektura za trenutek upravičeno postoji, zajame sapo in se zadovoljno ozre nazaj. V moderni galeriji namreč še nekaj dni poteka razstava pod produkcijsko taktirko zavoda za prostorsko kulturo TRAJEKT, kjer se le–ta iz oči v oči sreča s skromnim a pokončnim starosto slovenske, pa tudi mednarodne arhitekture, Ilijo Arnautovićem. Za srečanje, za katerega je bil tako rekoč že skrajni čas, je zaslužen njegov mladi vnuk, Andrej Mercina, diplomant Ljubljanske Fakultete za arhitekturo. Diplomsko delo pod mentorstvom Aleša Vodopivca je nastalo leta 2003, dobri dve leti kasneje pa smo bili priča odprtju istoimenske razstave v moderni galeriji in izidu knjige pod okriljem založbe Viharnik.
| Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo. Povezava na novo spletno stran je tole |
|
|
Mladi ljubljanski kipar Boštjan Drinovec trenutno razstavlja v lapidariju Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki. Razstavo malih plastik je poimenoval [skupaj!] Oseminštiridesetkratokolisveta, saj jo je posvetil prvi ženski, ki je poletela v vesolje in prav toliko krat obkrožila Zemljo. To je bila Valentina Vladimirovna Tereškova, ki se ji je uspelo leta 1963 osvoboditi zemeljske gravitacije in zaplavati v še človeško nekontaminiranem vsemiru.
Do 27. avgusta je v galeriji Škuc na ogled konceptualno zanimivo zasnovana razstava z imenom Srečanja. Sodelovanje dveh kustosinj je pripeljalo do odlične razstave. Josephine Jan Michau je vsaj začasno članica umetniške družine Jan, ki se predstavlja na razstavi. Druga kustosinja, Dunja Kukovec, je večinoma zavezano novo-medijskim praksam. Pa vendar se njen angažma pri razstavi Srečanje smiselno vključuje v krog njenega delovanja. Razstava se namreč spopada s »kritiko odtujitvenih delovnih procesov in na prvo mesto postavlja 'razliko' in takojšnjo deleuzejansko samouresničitev aktivnega posameznika.«
Ravno pred petnajstimi leti so poslednji naborniki jugoslovanske vojske še pospravljali vojašnico na Metelkovi, ki so jo nato zapustili. Bili so zbrani z vseh vetrov, bili različnih ver. Potem so prišli demokrati. 
Moderna galerija v teh dneh sodobnemu očesu ponuja kar tri razstave. Medtem, ko v večjem delu zgornjih prostorov domuje odlična predstavitev dela arhitekta Ilije Arnautoviča, spodnje dvorane ponujajo predstavitev vizualnih komunikacij BiH. Razstava oblikovalskih dosežkov je odlično nasprotje razstavi študentov seminarja Sinal Art Laboratory Oko detektiva: prolog, ki jo je zasnoval Nicolas Bourriaud. 
Galerija Fotografija do dvaindavjsetega julija gosti razstavo Aleksandre Vajd in Hyneka Alta MANWOMANUNFINISHED. Gre za serijo njunih portretov, ki si jih je mogoče ogledati v veliki kartonasti knjigi, potem ko smo si nataknili bele zaščitne rokavičke. Fotografije dveh profesionalno in zasebno povezanih fotografov so nastajale v obdobju preteklih petih let. 
Ljubljanska fotografska Galerija Photon, ki ima svoje prostore v Plečnikovem Pegleznu na Poljanski cesti, že tretje leto zapored organizira izbor sodobne erotične fotografije. Medtem ko se je prejšnji dve leti osredotočala zgolj na slovensko erotično fotografijo, se je letos razširila še na nekaj predstavnikov tujih držav, to je Italije in Srbije. 
Razstava srbskih umetnikov Igorja Antića in Stevana Kojića s pomenljivim naslovom Ikonografija bordela, nima veliko skupnega z vzdušjem v bordelu, saj se poigrava s sociološkimi in zgodovinskimi metaforami ter odpira nove prostore družbenega in umetniškega bivanja v določenem časovnem in prostorskem okolju. Skupna komponenta obeh umetnikov je velika senzibilnost, ki jo odpira obdobje tranzicije in z njim povezane fantazme o podobah, ikonah in pojmih, povezanih s političnimi spremembami na področju bivše Jugoslavije in z obdobjem odraščanja. 
Ko se je konec letošnjega marca zgodila zasedba opuščene tovarne Rog smo bili mnogi kulturno osveščeni nadebudneži optimistično razpoloženi ob tej novi pridobitvi. Skupina Temp, ki je na podlagi kontinuitete svojega ustvarjanja dobila začasno dovoljenje za uporabo zapuščenih industrijskih prostorov, je s svojo odločnostjo vlivala veliko upanja in samozavesti. Rog so kot nadgradnjo svojih prejšnjih projektov v javnem prostoru z državljnsko nepokorščino in zasedbo medijsko izpostavili, privabili vanj relevantno in očitno naklonjeno stroko ter zadevo predali v upravljanje ljudstvu.
Marko A. Kovačič že več kot četrt stoletja bogati domačo umetnostno sceno. Pregledna razstava, ki zajema najpomembnejše faze delovanja tega avtorja med leti 1981 in 2006, je nastala v učinkoviti koprodukciji Mestne galerije Ljubljana ter Zavoda za sodobno umetnost SCCA. Direktorica slednjega Barbara Borčić je tudi kuratorka dogodka in urednica preglednega kataloga, napolnjenega z bogatim slikovnim gradivom in prispevki mnogih referenčnih domačih piscev.
V Galeriji Kapelica v Ljubljani je na ogled ušesa parajoči projekt Bojana Fajfrića z naslovom Tuning the Countries III, ki je na ogled še do konca tedna. Fajfrić se predstavlja v okviru Bitshifta, serije zvočnih dogodkov, predavanj in delavnic, ki jo je galerija zasnovala v letu 2002. 
Galerija Gregorja Podnarja na Kolodvorski ulici v Ljubljani nadaljuje svojo pot, ki jo je njen vodja, Gregor Podnar, začrtal že na prvi lokaciji v Kranju. Da je za predstavitve sodobne umetnosti premalo prostora, je že vsem znano dejstvo, zato so lokacije , ki temu posvečajo svojo pozornost, poleg Galerije Gregorja Podnarja naj izpostavim še Kapelico in ŠKUC, še toliko bolj dobrodošle in potrebne.
V Plečnikovem likalniku se je po selitvi s Slovenske ceste znašla prostorsko koncentrirana fotogalerija Photon. V njej se je pred tedni odprla fotografska razstava Jožeta Suhadolnika z naslovom »Ostanki dneva«. Naslov nas je z radovednim korakom napotil tja in kmalu se je izkazalo, da bo dežela večera, s katero je najprimerneje krstiti ostanke dneva, le uzrla samo sebe, zrcalne podobe svojih intimnih prostranstev. Razstava je prodajne narave. Obiskovalec jo premeri z natanko ducatom korakov. Ne glede na oboje se pozornemu gledalcu s srednje velikih formatov fotografskih ploskev ponuja avtorjeva izkušnja čakanja, postopanja, skratka bivanja v prostorih izpraznjenih dneva ali bolje sožitje z njegovimi ostanki. 
Večno medikacijo je leta 2003 ustvarila flamska performerka Marijs Boulogne. S predstavo je gostovala na lanskem Mestu žensk. Premiero slovenske adaptacije, v režiji Simone Semenič, smo si lahko ogledali 14. maja v klubu Channel zero, ta mesec pa vabijo ponovitve. Izhodišče predstave je precej svobodna interpretacija krščanskih naukov o sveti trojici, brezmadežnem spočetju in svetniških doživetjih. Izpeljava le teh se ziba na meji med telesno čistostjo in sprijenostjo. Religija obvladuje telo preko strogega odrekanja čutnim ugodjem, vendar kaj ko se užitek porodi iz telesnega trpljenja samega; tako bolečina privleče na plan tisto, česar se je v prvi vrsti hotela znebiti – čut in naslado. 
Od ponedeljka 9. maja pa do danes poteka v Ljubljani in Mariboru 12. mednarodni festival računalniških umetnosti. Festival je svoj porodni krč in odraščanje vrsto let doživljal v Mariboru kot prireditev MKC Maribor. S soorganizacijo ljubljanskega ArtNetLaba – društva za povezovanje umetnosti in znanosti, pa je svoje dogajanje prenesel tudi v Ljubljano.
Spoštovani verniki in gospodinje. Bliža se sveti dan, ko bo Ljubljana končno zaživela v blaženi luči. N asproti bencinske črpalke na Črnučah, le malo odmaknjena od Dunajske ceste stoji Podborškova kapelica. Nastala je okrog leta 1880. Imenovana je po včasih samostojnem kraju Podboršt s šestimi hišnimi številkami v katerem se bila največja kmetija Podborškova. Kapelico je dala zgraditi Podborškova Marjana, ki je živela sama in se je zaobjubila Mariji, saj ponižnost in sramežljivost je pa lepota devic in začetek vseh lepih čednosti, pravi Baraga. Zato se je dolgo časa reklo "Pri Marjaninem znamenju", danes pa se imenuje Podborškova kapelica.
V marcu 2006 je zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost Maska izdal knjigo z naslovom DemoKino - Virtual Biopolitical Agora. Knjiga ni le dokumetacijske vrednosti projekta Davida Grassija ampak nadaljevanje omenjenega projekta v obliki čitanke v besedi in sliki.
V galeriji Alkatraz ta mesec gostuje razstava z naslovom »Medmesto« avtoric Robertine Šebjanič, Špele Ivančič in Saše Spačal. Projekt predstavlja intermedijsko instalacijo, sestavljeno iz dveh delov. »Praznina« Robertine Šebjanič je posledica raziskovanja optičnih eksperimentov in manipuliranja človekove percepcije, ki narekuje relativnost njegovega ravnotežja v prostoru. Druga instalacija je vizualno zvočna prostorska intervencija z naslovom »How to Be Bored« avtoric Špele Ivančič in Saše Spačal. Njena večpredstavnostna shema formalno sovpada z vsebino skupnega projekta, ki se odraža v določenem prostoru mesta. Avtorice so ga poimenovale »Medmesto«. 
V galeriji Equrna poteka razstava slikarja Dušana Kirbiša z naslovom PAYSAGE – PASSAGE. Slikar predstavlja sublimno abstraktna platna. Motive zanje je avtor povzel iz znanih del klasičnih krajin, kakor tudi sodobnejših umetniških kosov. Ti izhajajo od osemnajstega preko devetnajstega do dvajsetega stoletja. Platna nosijo naslove slik iz zgodovine umetnosti, ki se v motivih raztezajo od formalne krajine, pa vse do ready–made in land arta. Gledalec se z motivom originala sreča nekje na sredini. Skozi opno sublimne abstrakcije in svojo lastno izkušnjo poskuša razumeti in začutiti tisto, kar vidi. Platna skozi kompleksnost in gostoto gradijo sugestivne plasti in poskušajo biti več kot le dekorativni elementi, ki zavajajo oko v navidezno poceni udobje. 
Zlata ptica je eno tistih priznanj, ki je preživelo dolga leta skorajda brez prekinitev. Začetki podeljevanja omenjene nagrade za umetniške dosežke na področju kulture segajo v leto 1975, od tedaj do današnjih dni pa jo je prejelo že 205 nagrajencev. Prelomno leto je bilo menda 1994, ko je patronat nad podeljevanjem tega prestižnega naslova pripadel Liberalni akademiji. Ta je bila ustanovljena leta 1992 kot Društvo za proučevanje politične demokracije, kot pa pove ime samo, še bolj pa obrazi na podelitvi, je Liberalna akademija nekakšen kulturniški odsek Liberalno demokratske stranke.
Ob odprtju prestižne pregledne razstave sodobne umetnosti vzhoda »Prekinjene zgodovine« v Moderni galeriji sta štartala tudi projekta, ki sta za razliko od večine predstavljenih del povsem novi produkciji. Nika Špan dela na Projektu za prekinjene zgodovine, Društvo za domače raziskave pa je ponovno spravilo v pogon tako imenovani Kabinet, ki se nahaja v lopi na dvorišču Galerije Škuc. Slednji je tudi tema današnje recenzije.
Hišni predmeti, Pravljice, Noč je naslov skupinske razstave treh slovenskih sodobnih umetnic, ki se predstavljajo v Mestni galeriji v Ljubljani. Natašo Ribič, Natalijo Šeruga in Majdo Gregorič ustvarjalno ne druži tematika, kajti ta je za vsako od omenjenih avtoric izjemno osebna. Združene v eno, pa uspejo izpovedati nek krogotok vsakdana, ki se vrti prav okoli besed iz naslova razstave.
V Šentvidu pri Ljubljani, točneje v Galeriji P74, je v četrtek prejšnjega tedna je ob pomoči kustosinje Urške Jurman domača umetnica Tanja Lažetić pripravila zelo specifično postavitev svojega novega dela. To obsega le majhen izsek tega sicer dokaj prostornega razstavišča. Kot ponavadi, je tudi tokrat otvoritev pomenila hkrati tudi vrhunec razstave. Ravno iz tega razloga je avtorica ob tej priložnosti pripravila javno vodstvo za obiskovalce, s čemer je hotela čim bolj pojasniti svoj celoletni projekt.
V torek 21.februarja se je v Galeriji Alkatraz na Metelkovi odvila predstavitev knjige Mitje Velikonja z naslovom »Evroza«. Knjigo je pospremila razstava »Creme d'Europe«, ki jo je v sodelovanju z avtorjem knjige pripravila Saša Kerkoš.