Razum negira smiselnost življenja in dela, zato ker računa. In zato je čisto prav rekel Wilde, da življenje ni špekulacija, ampak zakrament. Veruj vanj, dokazati ga ne moreš, veruj vanj, in te posvečuje; ako skušaš dognati njegovo bistvo, doženeš samo bistvo njegove forme. Resigniraš, kajti forma je vedno nesmiselna. Ne pomisliš pa, da se ti je izvila izpod secirskega noža tvojega razuma skrivnost. Skrivnost, ki je svetost in bistvo življenja in ki mora ostati skrivnost, če hočemo živeti.
>>Mojca Kolar, komentarji
V današnji oddaji bomo poslušali nastop pesnice Taje Kramberger 9. julija 2005 v gradu Podsreda na zaključni slovesnosti festivala Pranger, srečanja pesnikov, kritikov in prevajalcev. 
Poslušali bomo pesem Afganistan leta 1951 v Tuniziji rojenega, od leta 1976 pa v Parizu živečega pesnika Taharja Bekrija. 
Od ponedeljka 9. maja pa do danes poteka v Ljubljani in Mariboru 12. mednarodni festival računalniških umetnosti. Festival je svoj porodni krč in odraščanje vrsto let doživljal v Mariboru kot prireditev MKC Maribor. S soorganizacijo ljubljanskega ArtNetLaba – društva za povezovanje umetnosti in znanosti, pa je svoje dogajanje prenesel tudi v Ljubljano.
Kraljevi flamski balet je ta teden gostoval v Ljubljani in naznanil bližanje letošnjega festivala EXODOS. Carju v veselje je predstava, ki je bila po 17.letih zopet postavljena na oder. Tokrat se je to zgodilo v sodelovanju z že omenjeno belgijsko baletno skupino in umetniško vodjo Kathryn Bennetts, dolgoletne tesne sodelavke Williama Forsytha, ki je balet v treh dejanjih prvič postavil v izvedbi Frankfurtskega baleta. 
Prejšnjo sredo je bil v Kinu Dvor premierno uprizorjen film Nikola Vukčevića, ki ga je bilo možno v slovenskem prostoru videti že na letošnjem LIFF-u. Film z naslovom Pogled z Eifflovega stolpa, ki je sicer nastajal v sodelovanju filmskih koprodukcij ex-Juge, naj bi naznačeval prebujanje črnogorske kinematografije po petnajstih letih sna. V primerjavi s Šijanovo komedijo Ko to tamo pjeva, ki je bila tudi del aprilskega filmskega sporeda Kina Dvor, lahko zaznamo strahotno izmaličenost filmskega karakterja, ki se je dogodil v obdobju 25.let. Če film iz 80.let prejšnjega stoletja še lahko budi nostalgično perspektivo zrenja nazaj v preživeli, razpadli sistem, pa film našega stoletja, vsaj v tem primeru, spodmika lovorike balkanski kinematografiji. 
Pred nekaj dnevi se je v mojih rokah po naključju znašla aprilska številka literarnega mesečnika Literatura. Presenetilo me je, ko sem v uvodniku revije - ki naj bi govoril o njeni vsebini, ali vsaj obdeloval določeno literarno ali umetniško temo – zasledil par exellance politični tekst Gorana Č. Potočnika z naslovom »Reformirati kulturo?«. 
Za večjimi, odmevnejšimi in pomembnejšimi umetnostnimi dogodki smo se navadili v naši domovini že zdavnaj stikati na tujem. Domače dogajanje namreč nikakor ne dosega razsežnosti že vrsto let uveljavljenih zahodnih prostorov. Tako kot so največje in najdragocenejše zbirke umetnosti 20. stoletja iz področja jugovzhodne Evrope, kamor sodi tudi naša dolina Šentflorjanska, v lasti tujih korporacij in posameznikov, ki jih pridno zbirajo, razstavljajo in jim tako dodajajo vrednost, želijo tudi naši umetniki in galeristi prodreti na zahodni trg in se tako izviti iz začaranega kroga domače brezizhodnosti.
Spoštovani verniki in gospodinje. Bliža se sveti dan, ko bo Ljubljana končno zaživela v blaženi luči. N asproti bencinske črpalke na Črnučah, le malo odmaknjena od Dunajske ceste stoji Podborškova kapelica. Nastala je okrog leta 1880. Imenovana je po včasih samostojnem kraju Podboršt s šestimi hišnimi številkami v katerem se bila največja kmetija Podborškova. Kapelico je dala zgraditi Podborškova Marjana, ki je živela sama in se je zaobjubila Mariji, saj ponižnost in sramežljivost je pa lepota devic in začetek vseh lepih čednosti, pravi Baraga. Zato se je dolgo časa reklo "Pri Marjaninem znamenju", danes pa se imenuje Podborškova kapelica.
Slika uspešnega filmskega festivala se danes meri z iz leta v leto izdatnejšim budgetom, večjim in udobnejšim mestom prikazovanja, povečano lastno promocijo in rastočim številom udeležncev. Stranski učinek je zmanjšana koncentracija tistih, ki jih zanima izključno projekcija, s čimer se prireditveni prostor pogosto zreducira v žur plac, kjer ogled filma ni nujno vključen. 
Slišali bomo nastop Ive Jevtić (1976), ki je nastopila 13. aprila 2005 v klubu Monokel na Metelkovi na Večeru gejevske in lezbične literature (v organizaciji ŠKUC - LL). Teksti so objavljeni v prvencu Težnost, ki ga je lani založilo društvo Apokalipsa v zbirki Fraktal. 
Danes nas bodo zanimali stereotipi, ki izhajajo iz razlik med navadami in govorom prebivalcev našega glavnega mesta in podeželanov. Razlike med deželo in mestom kot tudi razlogi zanje so večplastni. Na njihovi podlagi so zrasle predstave o mestu in meščanih ter deželi in njenih prebivalcih. Iz pregovorov, smešnic, šal, zgodb in anekdot lahko izluščimo posamezne drobce slike, ki jo imajo meščani o ljudeh z dežele in obratno. 
Poslušali bomo pesmi, ki jih je Miklavž Komelj prebral v parku Zvezda lanskega avgusta, ko je na festivalu Sanje predstavljal nove pesmi iz zbirke Hipodrom, ki bo pred poletjem izšla pri Založbi Mladinska knjiga. Poslastica na koncu branja pa bo pesem za otroke, naslovljena Dopisovanja (posvečena slovenski primatologinji Maji Gašperšič), ki bo izšla v knjižici pesmi za otroke. 
Vas kdaj, ko sklonjeni v kad perete noge, prešine pretresljiva misel, da ni nič res? Da je vse kar se dogaja, ne le med ščetkanjem narta, temveč tudi sicer, le fikcija? Da je vse neresnično? Če ste vprašanju pritrdili, se nikar ne bojte. Tovrstni prebliski namreč nikakor ne nakazujejo, da ste, milo rečeno, prismuknjeni, ali pa, še huje, podedovali shizofrene gene nekega pradeda. Gre najbrž le za to, da so v vaš cogito zasejana semena solipsizma.
Kraljica poezije asfalta, skisanega mleka, izpraznjenih vinskih flaš in umazanega perila se je konec januarja pripeljala do Ljubljane, da bi predstavila svoje drugo delo, roman »Črnec«. Slovenski prevod smo dobili lansko leto, na Hrvaškem pa je izšel leta 2004. Tatjano Gromačo je tisk opisal kot introvertirano osebo, ki težko prenaša obveznosti javnega predstavljanja knjig. Če je res, je to ostalo dobro skrito – saj smo bili pred časom v Gromki priče navdihnjenem branju in suvereni interpretaciji glasov različnih likov. 
Osojnikovim pesmim, ki so objavljene v knjigah (naj naštejem le zadnje štiri: Temni julij; Nekoč je bila Amerika; Iz Novega sveta; Gospod Danes), se pridružujejo nove. Ena takšnih, še sveža, je pesem, ki jo je interpretiral v Gromki na Metelkovi, Zapustiti Ljubljano. 
.. spet v Rimi ... in Milijon sekund bliže. Čemu? 
Tokratna Art - area se je preselila v Rog. Maja S. in Peter K. sva iz najinega bivanja v Rogu sestavila audiodokument. Ustvarila sva eksperimentalni audiotarec, skozi katerega sva se srečala z izkušnjo oblikovanja vzdušja prostora v zvočnem mediju. Pridružite se nam v Rogu, vsenaokoli obdanem z zvočno kuliso. 
V marcu 2006 je zavod za založniško, kulturno in producentsko dejavnost Maska izdal knjigo z naslovom DemoKino - Virtual Biopolitical Agora. Knjiga ni le dokumetacijske vrednosti projekta Davida Grassija ampak nadaljevanje omenjenega projekta v obliki čitanke v besedi in sliki.
»Projekt Leonardo« založbe Studia humanitatis še jaše veliki val, ki ga je sprožila Brownova Da Vincijeva šifra in s katerim gre za med vse, kar nosi ime Leonarda da Vincija. Dotična zadeva, ki obsega prevod Leonardovega Traktata o slikarstvu ter spremljajočo knjižico Razprav o Leonardu, ki so jih prispevali Marko Uršič, Sašo Dolenc, Janez Strnad, Andrej Detela, Bogoslav Kalaš in Tomaž Jurca, po eni strani izkorišča to situacijo, po drugi strani pa gre vendarle za resnejšo stvar.
Pred kratkim smo v Sloveniji prepovedali jumbo plakat. Razlog? Ženska na njem se je nedolžnemu pogledu razkrivala v Adamovih – popravek Evinih – oblačilih. Brezsramno je nagovarjala k nakupu revije, ki naj bi do konca potešila od plakata menda razburjeno spolno slo. Hitro se je zganila slovenska srenja ali bolje, hitro so se zganili župan in občani Brezovice in na slovensko oglaševalsko razsodišče na SOZ poslali pritožbe v katerih so zapisali: »Predmetni oglasi žalijo etično normo dostojnosti, podirajo družbena merila, znižujejo kritičen odnos do moralnega, in škodijo načelu družbene enakosti med spoloma;« in še: »Predmetni oglasi so škodljivi za otroke in pomenijo nasilje nad otrokovim dostojanstvom, nedolžnostjo.« Oglaševalsko razsodišče je plakat prepovedalo.
Vsi ti bivši deli mojega telesa so bili natlačeni v stekleničke in so že povsem pozabili name." 
Dycki (1962) je poljski pesnik z več knjigami (Žalostinka in druge pesmi; Beležnica s poti; Mladenič vzornih navad; Liber mortuorum; Vodnik za brezdomce, ne glede na mesto prebivanja; Prispevek k teoriji neobstoja), esejist in prozaik (piše spominsko prozo in feljtone). Je predstavnik novejše poljske poezije in domači kritiki ga imajo radi (več na naslednji strani). Letos je bil gost Trnovskih tercetov. Njegove pesmi so vključene v antologijo novejše poljske poezije Akslop, Poljska nazaj, ki je izšla pri Šerpi (Ljubljana, 2005); Center za slovensko književnost pa je prav tako lani v zbirki Aleph založil pesniško knjigo v prevodu Primoža Čučnika - Kamen poln hranila. 
o na celo vrsto motivov, ki so v naši družbi tabu.. Glavni junak se izkaže za lenuha, preračunljivca in kockarja. Poleg tega je tudi lažnivec in tat. Zaplet se vztrajno zaostruje in naslednji motiv, ki ga srečamo je samomor. Kot pa, da to ne bi bilo dovolj, nas zgodba sooči še z ultimativnim tabujem – kanibalizmom! 
Del pesnitve Babica, ki je v celoti izšla v Apokalipsini knjigi z naslovom Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu (Fraktal, 2005), bomo slisali v sobotni Rimi. Delo madžarskega pesnika in pisatelja Otta Tolnaia iz Vojvodine je prevedla Gabriella Gaal, na Trnovskih tercetih pa je izsek interpretiral dramski igralec Niko Goršič. 
Zakaj igra igralka? je prvo vprašanje na platnici knjige Saše Pavček z naslovom Na odru zvečer. Je eno izmed mnogih vprašanj, o katerih igralka in avtorica premišljuje, vprašanj, ki polnijo njeno, kot se zdi, tesno prepletajoče se poklicno in osebno življenje. V pričujoči knjigi s pomočjo teh spraševanj in premislekov ter nikoli dokončanih odgovorov pojasnjuje tudi pomen naslova knjige. Kaj sploh pomeni biti na odru zvečer?
V torek, 18. aprila, so se v ljubljanskem parku Zvezda in šestindvajsetih drugih slovenskih mestih pričeli enajsti Slovenski dnevi knjige, ki jih že vse od leta 1996 organizira Društvo slovenskih pisateljev. Prireditev, katere glavni namen je širjenje in populariziranje bralne kulture med Slovenci, bo tudi letos potekala več dni, spremljal pa jo bo pester kulturni program. Pa se za trenutek pomudimo še ob slavnostni otvoritvi, kjer so svoje visoko doneče govore prebirali tudi naši, vsaj ta dan zagotovo največji knjižni molji – politiki.