Narvika Bovcon se je pogovarjala z Jako Železnikarjem. O njegovem delu ter o razstavi "Literarni algoritmi", ki se jutri zapira v Mestni galeriji.

Na mestnem trgu 1, v atriju ljubljanske mestne hiše, je od petnajstega marca do danes na ogled razstava Evropske šole arhitekture. Nastala je ob petindvajsetletnici združenja študentov arhitekture. Ob razstavi so v prvih dneh potekala še predavanja na temo mednarodnih povezav v arhitekturi .

Prejšnji teden je bila v tisku objavljena nova genetska senzacija. Znanstveniki iz ameriške Hopkinsove univerze so pred približno šestimi leti prišli na idejo, da bi gensko spremenili komarja ali po njihovo anofelesa. Pridobitev genske mutacije bi bila, da ne bi bil več povzročitelj smrtonosne malarije. Testi so pokazali, da bi bil mutiran komar – če in ko bi ga izpustili iz laboratorijev - zmožen v naravnem okolju povsem zatreti svojega naravnega bratranca. Zadeva je torej taka; gensko spremenjeni komarac bi izkoreninil bolezen, ki na leto pobije tri milijone ljudi, pretežno otroke v Afriki. Vendar vprašanje, ki se poraja, je; ali človeštvo za povrh vsega potrebuje še gensko spremenjen karitas?

Od sobote, 24. marca na velikem odru ljubljanske Drame uradno straši velikan skandinavske dramatike, Henrik Ibsen. Iz zaprašene omare naturalizma ga je po stotih letih od mrtvih obudil Eduard Miler s svojo stalno dramaturško sodelavko Žanino Mirčevsko, aktualno nominiranko za Grumovo nagrado. Modificirani strahovi vstajajo iz polpretekle zgodovine in stegujejo svoj moralistični prst nad nas sodobneže, da nam pogled kot v morastih sanjah uhaja k napisu nad odrom – libertas.

V torek in sredo se je v Mestnem muzeju odvijal mednarodni simpozij z naslovom In-between Europe: Identity, Space and Geographies of Imagination, ki ga je organiziral oddelek za sociologijo Filozofske fakultete v sodelovanju z British Councilom in Ambasado republike Turčije. Tuji in domači razpravljalci so svoja predavanja naslovili predvsem na vprašanje možnosti medkulturnega dialoga in večkulturnosti v Evropi.

- ob svetovnem dnevu gledališča podeljene prve nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije

- "najbolj skopa izvedba Skopuha" v KUD France Prešeren

- "Pasjansa" v petek v Franciji

Prejšnji teden se je v Stari elektrarni premierno odvila predstava Lunatico, plod ustvarjanja Boruta Bučinela, aktivnega gledališkega umetnika in ostale igralsko-plesne zasedbe. Iz množice nastopajočih izstopata predvsem stari znanki slovenskih odrov Bara Kolenc in Jana Menger ter iz mlajše generacije Nataša Živkovič in Jelena Rusjan.

Nekoč je neki Cesar velel svojim kartografom, naj narišejo čimbolj popoln zemljevid Cesarstva. Kartografi so delo vzeli tako resno, da so narisali zemljevid, ki je prekril kar celotno takratno ozemlje. Z zatonom Cesarstva pa se je tudi karta začela cefrati v ruševine, tako da je na koncu le še nekaj njenih koščkov obležalo po puščavah.

Slika, prikazana v pričujoči Borghesovi zgodbi, še ni današnja simulacija. Danes namreč nimamo več opravka z zemljevidi, ki prekrivajo svet, temveč z zemljevidi, ki svet ustvarjajo. Ni več podob iz sveta, ampak je svet iz podob. V puščavah pa tako ne ležijo več koščki zemljevida, temveč koščki samega realnega. Ostanki realnega torej trohnijo na prostranostih zemljevida. Pri tem je svet izginil, mi se pa tega niti ne zavedamo. In v tem je popoln zločin, ki je bil storjen nad realnostjo – izginila je, nadomestila jo je hiperrealnost, mi pa še vedno mislimo, da imamo opravka z dobrim starim svetom.

Z včerajšnjo projekcijo dokumentarnega filma Igra se je v Cankarjevem domu zaključilo petdnevno filmsko popotovanje po Turčiji. Skozi objektiv kamere smo obiskali oddaljene turške vasi, se sprehodili po črnomorski obali, absorbirali velemestni utrip in raziskali krizna obmejna območja. Kinematografsko platno Kosovelove dvorane je osvetlilo šest filmskih zgodb sodobne turške art produkcije, ki kljub mednarodnemu slovesu še ni doživelo slovenskih projekcij.

- nagrada za sto vrhunskih slovenskih verzov - Čaša nesmrtnosti - v roke Milanu Vincetiču

- Mare Bulc z "No History / Know History" v Beogradu

- v Gledališču za otroke in mlade Ljubljana včeraj podeljene "Zlate paličice"

- v Mariboru končno obljubljeno novo lutkovno gledališče

Pred kakšnim tednom je bil na tiskovki založbe Goga predstavljen izdelek arhitekta in urbanista Vladimirja Braca Mušiča. Slednji je na skoraj tristotih straneh, pod naslovom Otroštvo v znamenju vojne, zbral spomine svoje družine v času druge svetovne vojne. Osrednja os, okrog katere se zbirajo spomini, so pisma, skrbno prepisana iz družinskega arhiva. Pričujoče delo sodi med memoarske tekste, ki z namenom ohranjanja podobe preteklega časa, brez literarnih pretenzij, natančno naštevajo in dokumentirajo različne lokalne dogodke. Spomine pogosto spremlja materialno gradivo kot so fotografije ali pisma, v Mušičevem primeru tudi prepis srednješolskega govora v čast socializmu.

»Kralj Chlodovecchus – se pravi Klovis – je zgrabil svoj meč, postrgal vse lase na Syagriusovi glavi – se pravi, na glavi poslednjega rimskega kralja – ki je zdaj krvavel, in ga uklenil v apnenčasti jami v dolini reke Loire. Klovis je od vseh dočakal prisego podložnosti, potem pa dal kralju v tajnosti z enim zamahom odsekati glavo. Lasje, ki so v tem času ponovno zrasli, so merili dva palca in ker se niso zvijali v kodre, kralj Chlodovecchus ni mogel držati glave z vrha lobanje, da bi jo pokazal ljudstvu.«

Sodobna francoska proza drugič, odlomek iz romana Tavajoče sence pisatelja Pascala Quignarda, v oddaji Tu pa tam to nedeljo skoraj natanko ob dvajsetih.

Interpretacija: Urša in Botz
Prevod in spremna beseda: Ana Geršak

»Zabliska se: Po cesti

pred njim sopeč

pripognjen stopa sosed Vid, na rami

mejnik noseč!«

Anton Aškerc: Mejnik

Sašo Janjac je študent Ekonomske fakultete, ki ima pri svojih devetnajstih letih napisane tri romane in dve pesniški zbirki, trenutno pa se ukvarja s pisanjem romana Sam proti svetu. Ker knjižne založbe niso pokazale zanimanja za njegovo reflektivno obarvano gradivo, se je odločil za objavo na internetu. V njegovih delih prevladuje družbeno-kritičen ton in splošno razočaranje nad svetom, ki ga odslikava skozi oči glavnega junaka, ki je ponavadi notranje razdvojena osebnost.

Današnji festivalski termin je namenjen še poslednjem preletu dokumentarnih vsebin, ki jih je v preteklih treh dneh gostil Festival dokumentarnega filma v Cankarjevem domu. Že devetič zapored ste se lahko topili v dokaj zanimivo obloženem programu, ki po kakovosti lahko parira polno obiskanem LIFFU.

Dokumentarni izdelki, ki jih bomo malce dregnili so: Evaldovo jutro in Tihožitje z ženo estonske režiserke Kersti Uibo, Beli diamant Wernerja Herzoga, We Jam Econo Tima Irwina in Babice revolucije našega mladega upa Petre Seliškar. Filmarja izpod rok Alaina Cavliera bomo zapostavili, ker žal ni ne časa ne prostora, da bi v 15.minutah festivalskega termina povedali vse, kar za povedat je.

>>

Zala Dobovšek, komentarji