»Postaja nikoli ne počiva, nikoli ne zaspi. Zmeraj je kdo med njenimi zidovi, po peronih brbota, vlaki hrumijo na vse strani sveta,« Rudi Mlinar poetično uvede svoj sveže izdani roman Postaja. Zgodbo ogradi z zidovi ljubljanske železniške postaje in ji odmeri 24-urni dogajalni čas. Počasi, monotono in brez želenih turbolenc nas z literarnim vlakom odpelje po vsakdanu železniškega osebja, potnikov in naključnih mimoidočih, ki soustvarjajo dogajanje in atmosfero na nespečem tranzitnem križišču.

Dokumentarec Nikolaja Jeffsa in Andreja Pavlišiča Borili se bomo proti njim: Kriki k razumevanju starega nasilja nove Evrope iz leta 2004 je umetniški filmski eksperiment. Na formalni ravni poskuša razkrinkati hegemonijo spektakla v polju filmskega žanra. Pri čemer jima kot temeljna referenčna točka služi teorija pisatelja in filmskega ustvarjalca Guya Deborda ter njegova knjiga »Družba spektakla«. Debord poskuša kritično ovrednotiti duhovno izpraznjenost modernizacije, ki se vsiljuje v vsa področja javne in zasebne sfere. Zaradi specifičnih potreb ekonomskih sil pri modernizaciji Evrope se po 2. svetovni vojni začne spodbujati izpraznjenost in utilitarno razumevanje posameznika. Vendar moramo razumeti, da v to polje bivši Vzhodni blok ne spada nič manj kot tako imenovani kapitalistični Zahod.

Na nekem literarnem večeru v Murski Soboti je literat Milan Vincetič dejal, da nekaj takega kot je »prekmurska književnost« ne obstaja. Prekmurska literatura je konstrukt vseh tistih, ki poskušajo književnost kategorizirati v različne predalčke, ki jim pomagajo pri branju in dojemanju prebranega. Obstajajo pa književniki prekmurskega rodu, ki so svojo snov črpali iz prekmurske pokrajine. V šolska berila se je s takšnim početjem zapisal Miško Kranjec. Podobno snov, a na drugačen način, ubeseduje tudi Feri Lainšček. In spet na svojstven način nam le-to predstavi Štefan Kardoš v svojem romanesknem prvencu »Rizling polka«.

- v Edinburghu poteka menda največji umetniški festival Fringe

- na dvorišču Galerije Škuc v četrtek "59 Seconds Video Festival"

- v soboto po vsem svetu Dan domačega filma

- v Novem Mestu sedmi mednarodni Festival dokumentarne fotografije Fotopub

- v Ljutomeru Grossmanov festival filma in vina

Obširno knjigo priznanega pisca in znanstvenika Richarda Dawkinsa »Bog kot zabloda« je letošnjega leta v slovenskem prevodu izdala slovenska družba Modrijan. Čtivo predstavlja še enega od znanstvenih napadov na religijo. Čeprav lahko ravno zaradi svoje dolžine in obširnosti na eni in svoje relativno preproste razlage na drugi strani bralca uvede tudi v filozofijo religije – seveda skozi znanstven pogled, ki ni brez svojih pristranskosti. Sam naslov »Bog kot zabloda« sicer zveni vsaj malce populistično in cilja na čim večji obseg bralcev, kar je verjetno Dawkinsonov namen. Vendar pa nam da zadnja platnica knjige, ozaljšana s komentarji znanstvenikov in recenzentov, vedeti, da bo šlo za enostransko kritiko; saj vsi komentarji na zadnji platnici knjigi laskajo, med mnenji pa ni niti enega mnenja teoretskega teologa ali koga podobnega.

Tako, pričelo se je. Enaintridesetega julija, natančneje, se je po Trnovem zapodil že šestnajsti Trnfest. Z ozirom na mnoge spremembe, ki jim nemo kima naš poklapan živelj, nas je zaskrbelo, da bi utegnil tudi Trnfest letos krneti. Stoično, elegantno, pa vendar.

Odpravili smo se na kraj dogajanja, da bi, kolikor se le da dosledno, ujeli razpoloženje organizatorjev.

Praznina in tišina, ki ima navadno naseliti prizorišča po koncu masovnih festivalov, je na sotočju tudi letos svojevrstno izostala. To pa ne pomeni, da je nastopila nova masovka ali žanrsko uravnovešena godba. Kreativni tabor Sajeta, ki se je odvijal od 28. julija pa do 4. avgusta, ima za sabo že sedem edicij, neuradno pa se je letos zgodila devetič. Do sedaj je ostala zvesta svoji začetni ideji in zasnovi, katere so naredile ta festival za edinega svoje vrste. Pravzaprav Sajeta ni festival, temveč tabor, kar pomeni, da ohranja neko posebnost, predvsem pa, da nima ekspanzionističnih teženj, ki so mnogokrat simptom izroditve raznih festivalov.

- Festival SANJE

-OKARINA etno festival

- Filmski festival v Locarnu

- TRNFEST

ALI SI LAHKO DANES SKUPAJ ZAMISLIMO SOCIALNO ENAKOST, EKOLOGIJO, DRUŽBO IN URBANIZEM

Pred stotimi leti je v mestih živelo le 10 odstotkov planetne populacije. Zdaj jih živi že več kot 50. Po podatkih Združenih narodov naj bi število mestnih prebivalcev do leta 2050 vključevalo tri četrtine splošne populacije. To pa še ne pomeni, da bomo dobili več malih prikupnih mest z obilo zelenega odprtega prostora, kot je to na primer Ljubljana. Trenutno obstaja več kot 20 velemestnih regij z več kot desetimi milijoni prebivalcev in več kot 450 mestnih regij, ki premorejo čez milijon ljudi. To znaša prek milijarde posameznikov na relativno majhnem področju. In prav število slednjih bo še naraslo ob prihodu novih someščanov.

Včeraj sta preminula dva filmska velikana. Režiserja Ingmar Bergman in Michelangelo Antonioni.

Priklanjamo se jima tudi na Radiu Študent.

Spoštovani!

Zadnjič smo skupaj, preden zaključimo. V štirih mesecih smo iz, še mlade pomladi, stopili v čas, ko poletne nevihtve že vrtinčijo suho listje po razgretem asfaltu in plešejo divji ples za jesen. Nocoj nam bo Marko povedal, zakaj smo ves ta čas pravzaprav govorili o renesansi in zakaj je pomembno, da presnavljamo njeno edinstveno kulturno in duhovno sporočilo. V soboto, 30. junija, smo Marka Uršiča obiskali na njegovem domu v Kazljah na Krasu. Njegov dom sta hiša in vrt. Vrt je bujen in zelen, v njem najdeš senco. Hiša je stara. V nadstropju ima svoj delovni prostor. Tja se vzpneš po ozkih lesenih stopnicah. Prostor tam zgoraj leži na tleh, a je visok, pod streho.

"Kar je bilo, bo spet; kar se je zgodilo se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem."

Britanski cineast Stephen Fears nas v družbi gospe Henderson popelje v vojni London. Z značilnim angleškim humorjem v filmskem jeziku pripoveduje zgodbo o razvpitem gledališču Windmill, kjer brutalno vojno sliko zamenjajo podobe golih deklet, hrup bombnih napadov preglasi živahno petje in vsakodnevne tegobe zasenčijo slikovite predstave.

V istrskem Motovunu se je včeraj otvoril že 9. filmski festival. Od tam se nam bo telefonsko javil Urh Ambrož, ki bo pojasnil, kaj se dogaja, kakšno je vzdušje in česa si lahko še obetamo.

Motovunski filmski festival traja do petka, zato se nam bo Urh javil še v četrtek ob 13.15. Vabljeni k poslušanju.

»Vrneš se k očetu, zagledaš moker madež okoli njegovega mednožja, reče ti: »Sinko moj.«
Rečeš mu, da ga boš odpeljal stran, toda ob tem čutiš, da ti bazen gleda čez ramo. Oče se nagne k tebi: »Vem, da je to, kar ti bom zaupal, skregano z realnostjo, toda vse se mi zdi, da se mi bo zgodilo nekaj groznega, če se oddaljim od njega. Razumeš, o čem govorim?«
Pogledaš proti bazenu; nepredvidljiv je. Voda ima odsev usodnosti: obseda tvoje oči.«

V poletnem ciklusu oddaj Tu pa tam bomo predstavili tri še neuveljavljene slovenske pisce. Led bo prebijala mlada pisateljica in pesnica Vesna Lemaić s kratko zgodbo Bazen, ki ji lahko prisluhnete to nedeljo skoraj natanko ob 20.00

Interpretacija: Ana Duša, Matjaž in Briški

F-Roots je dedič festivala Forbidden Fruits Of Civil Society. E den ključnih pobudnikov prve edicije tega festivala leta 93 ’ v Ljubljani je bil Borut Brumen. Njemu je za >>

IdaH, komentarji