Thurston Moore iz Sonic Youth je po dvanajstih letih povil šele svoj drugi samostojni album po plošči 'Psychic Hearts' iz l. 1995. Ploščo je posnel v studiu J Masicsa iz Dinosaur Jr, poleg njega pa se mu pridružujeta tudi violinistka Samara Lubelski in kolega iz sonične mladine bobnar Steve Shelley. Plošča 'Trees Outside The Academy' ponuja najbolj prosojno, nežno, melodično akustično Moorovo godbo, v katero se le občasno vtiskuje pritajeni hrup ... >>

Italijanski bratski dvojec D’Arcangelo, se po petih letih vrača z novim, tretjim dolgometražcem, z njim pa ostajata v estetiki, ki sta jo postavila sredi devetdesetih let minulega stoletja. Pravzaprav, bi vsakdo, ki se je imel z njuno glasbo priložnost srečati v preteklosti, novi album označil z besedo »pričakovano«. Fabrizio in Marco namreč nista nikoli preveč aktivno iskala novih izraznih možnosti in tako ponovno ostajata v preverejni IDM formi iz minulega desetletja, ko sta skupaj z drugimi Rephlexovci, postavila temeljno formo temu mlademu elektronskemu izrazu. Med tem, ko se velik del sodobnih elektronskih producentov ukvarja z eksperimentom, D’Arcangelo postavljata vmesni člen med elektronsko glasbo in novovalovskimi praksami (predvsem synth-popom). To ju postavlja ob bok nekaterih njunih sonarodnjakov, s katerimi tvorijo to zelo prepoznavno italijansko različico IDM-a. (v celoti!) >>

Latinoameriški raperji niso ne ravno pogost, pa tudi ravno redek pojav ne. Stara generacija izrasla in vzgojena na krilih odličnih Beatnutsov, Big Puna, Fat Joa na eni ter Cypress Hillov in ostalih zahodnoobalnih raperjev na drugi so tlakovali pot mnogim drugim, danes predvsem v podzemlju opaznim mc-jem. Za pop glasbenike je latinska kri velika prednost, za raperje pa bi kaj takega težko trdili. Immortal Technique (tudi gost na albumu) je globoko zazrt v rapersko podtalje in mnogi v latino raperju vidijo vsaj tako tržno nišo, kot so jo nekateri iskali v iskanju belega raperja. In glej ga zlomka Joell Ortiz je tisti, ki naj bi z malo več karizme in še česa kmalu sedel na piedestalu latino raperskega ustvarjanja, če že zaradi drugega ne pa zaradi podpisa z Drejevo založbo "Aftermath", pri kateri naj bi mu kompleten album sproduciral sam Dr. Dre. A na ta album bo potrebno še malce počakati, pred tem pa nas je hotel Joell Ortiz zrajcati z nekakšno samoizdajo, ki pa je vendarle izšla preko (pri raperjih v zadnjem času izjemno priljubljene) založbe Koch. (v celoti!) >>

V Tolpi bumov prestavljamo prvenec nemškega dueta Dÿse, ki je razmerje med rockom in noisom uglasil po svoje: sveže, razigrano, udarno in dovolj suvereno, da sta na istoimenskem albumu nadarjenost in uigranost obeh glasbenikov opaznejši od njunih glasbenih vzorov. Kitarist André Dietrich in bobnar Jari Rebelein sta puščobo vzhodnonemških blokovskih naseljih Karl-Marx-Stadt (današnji Chemnitz) in Neustadt an der Orla preganjala v kleteh, kjer se je sredi devetdesetih poslušal in igral predvsem hard core. Leta 1997 se je Jari naveličal Dead Kennedysov in Gorilla Biscuitsov ter začel igrati v stoner rock bendu Nail. Kitarista Andréja pa je od pankerskih in rockerskih ruženj zaneslo v bolj hrupne in eksperimentiranju naklonjene glasbene kroge, kjer so se, sodeč po zvoku, ki ga je gojil njegov drugi bend Roerhedds, poslušali predvsem Jesus Lizard, Unsane in Melvins. (v celoti!) >>

Najprej so bili The Pogues in potem dolgo dolgo nič. Vsaj tako se je zdelo. Vendar v resnici ni bilo čisto tako. Na mnogih koncih so njihovi somišljeniki ubrali podobno ali enako pot. Na žalost pa so, kdo ve zakaj, potrebovali veliko časa, da so postali znani širšim množicam. Šele z enormno slavo, ki so jo dosegli Dropkick Murphys in Flogging Molly, je širši svet izvedel tudi za bende kot so The Tossers, čeprav so le ti obstajali že dolgo pred njimi, ter ohranjali in razvijali izročilo keltskega punka. Vztrajanje se je izplačalo in danes se lahko pohvalijo petim albumom - zbirko prave keltske radoživosti in otožnosti ob enem. (v celoti!) >>

Nove izdaje londonske producentke in njene ekipe prihajajo v dokaj dolgih časovnih intervalih, kar pomeni, da jih moramo nestrpno čakati in potem, ko v hektičnem toku novih plošč že skoraj pozabimo na njih, se ime Andrea Parker ali pa Touchin' Bass iznenada spet pojavi na površju. Iz pol-pozabljenosti, skorjaj zaprašenosti pa vedno pridejo tudi mojstrovine, kakršna je album Here's One I Made Earlier, ki zbira tiste komade iz diskoteke Andree Parker, ki jih je bilo že včasih težko dobiti v originalu, kaj šele sedaj, ko so določeni zapisi stari že dobro desetletje. To je koristno predvsem za tiste, ki smo v trgovinah na primer zgrešili limitirane malo ploščo, ki je spremljala Andrein genialni prispevek k seriji mikstejpov DJ Kicks ali pa je izšla na precej obskurni založbi Infonet ali pa smo bili zaradi elektronske izoliranosti tega konca sveta, več ali manj odrezani od njenih zgodnjih izdaj, še posebej tistih na vinilnih ploščah. (v celoti!) >>

Danes imamo priložnost predstaviti še vroč glasbeni izdelek izjemne zasedbe Heavy Trash, saj prihaja na glasbene police prav v teh dneh. Prvenec Heavy Trash iz leta 2005 je bil po besedah samega Jona Spencerja nekakšen studijski eksperiment, ki sta ga zakrivila skupaj s frontmanom Speedball Baby, Mattom Verta-Rayem. V studio sta se namreč odpravila neposredno, ne da bi pred tem skladbe, ki sta jih skupaj ustvarila, preizkusila na živih koncertnih nastopih. Sledila je obsežna promocijska turneja za omenjeni album. Za koncertne nastope sta inovativna restavratorja rock'n'rolla uporabila nekaj svojih glasbenih prijateljev iz New Yorka in tri različne spremljevalne bende. Prvi med njimi so odlični Kanadčani iz Toronta, The Sadies, ki so se izmenjavali na koncertnih nastopih z nekaterimi člani zanimivih danskih bendov Tremolo Beer Gut in Powersolo. Še pred turnejo sta pripravila kopico novih skladb, ki so bile plod njunega spontanega sodelovanja. Drugi album Going Way Out With Heavy Trash je torej rezultat sproščenega vzdušja med Spencerjem, Matt Verta-Rayem in njunimi glasbenimi prijatelji iz različnih koncev sveta. >>

Dva veterana pogojno rečeno ameriškega free jazza, saksofonista Oliver Lake in John Tchicai sta letos za Lake-ovo založbo Passin' Thru z dvema mladima danskima glasbenikoma, bobnarjem Krestenom Osgoodom in basistom Jonasom Westergaardom izdala album, poimenovan preprosto po njihovih priimkih, Lake/Tchicai/Osgood/Westergaard. Album je nastal kot rezultat skupne turneje, ki jo je imel kvartet leta 2003 na Danskem. Posnet je bil takoj po njej, tako da gre pri njem v bistvu že za štiri leta stare posnetke, ki pa odražajo skupno energijo njihovih živih koncertov, ki so jo omenjeni glasbeniki takoj po turneji prenesli v studio. Po občutjih se album giblje med dvema karakterjema, ki se dobro zlijeta v posebno prepoznavno in izrazno celoto. Po eni strani ga preveva nekakšna zamaknjenost in avantgardna sofisticiranost, tudi kontemplativnost in nenazadnje baladnost, vendar zgolj na momente, zato ni album nikoli medel ali odmaknjen. Glasbeniki ga namreč skupno nadgradijo z izjemno energičnostjo in otipljivo konkretnostjo, za kar pa je kot nekakšen spiritus movens odgovoren predvsem Oliver Lake. (v celoti!)
>>

Že spet moramo reči: "Še eni povratniki so med nami!" Po dvanajstih letih molka, osebnih kriz, kolekcioniranja posnetkov, odvisnosti, solo-projektov, družinskega življenja in zaporov so se Meat Puppets vrnili na sceno z novim, vročim albumom Rise To Your Knees. Brata Kirkwood, kitarist in pevec Curt ter basist Cris, sta za bobne rekrutirala Teda Marcusa na mesto originalnega bobnarja Derricka Bostroma in skupaj z njim ustvarila povratniški album, vreden pozornosti ... (v celoti!) >>

Ljubljenec poznavalske hiphoperske scene, ki se po mnogih detajlih loči od mnogih drugih raperjev je prav gotovo tudi raper Pharoahe Monch. Pot je ta v Queensu rojeni mc začel pri izjemnem newyorškem dvojcu Organized Konfusion skupaj s Princo Po-jem, leta 1999 pa je izdal svojo do pred kratkim edino solo ploščo "Internal Affairs". Po poskusih Eminema, da bi ga zvabil k svoji založbi "Shady Records" ter dokončno zatonu nekoč ugledne založbe Rawkus (ki je izdala tudi njegov solo prvenec) pa je Pharoahe Monch pristal pod okriljem založbe SRC, ki jo je na noge postavil šef nekoč izjemno uspešne založbe Loud Records, Steve Rifkind. Pharoahe Monchu je prepustil velik svobode tako pri izbiri gostov (kot recimo Erykah Badu), kot producentov (kot recimo Alchemist). Kaj se je iz tega sodelovanja izcimilo pa boste izvedeli v Tolpi bumov. (v celoti!) >>

Skupina Happy Bastards prihaja z zahodnega brega ZDA, natančneje iz mesta Eugene, v Oregonu. Ta kraj je sicer bolj znan po hipijevskih komunah, radikalnih okoljevarstvenikih ter anarhističnem blac blocu, kot po pankovski sceni. Sicer pa v Eugenu obstaja nekaj zelo zanimivih punk skupin, od katerih se je v zadnjem času še največ slišalo ravno za Happy Bastards. Nedvomno, da je k temu prispevala založba Profane Existance iz Minneapolisa, ki je zagledala Happy Bastards na enem izmed koncertov in potem objavila njihov prvi album - Box of Hard Knocks. (v celoti!) >>

Sky Blue Sky je ena od postaj na njihovi poti, na poti Jeffa Tweedyja in vsakokratnih sopotnikov. Gotovo ena od bolj sproščenih, slikovitih postaj. Z jasnim modrim nebom nad sabo.Lahko pritrdimo tistim, ki ugotavljajo, da je pričujoči album po razpoloženju neke vrste nadaljevanje vdušja z albuma 'Being There', hkrati pa ne korak nazaj k tisti plošči iz 1996 leta, temveč nadgradnja desetletje kasneje >>

Album londonsko - šrilanške pevke in studijske praktikantke, ki se predstavlja z imenom MIA smo težko pričakovali skoraj dve leti. Njen prvenec je namreč dvignil dovolj prahu, da je velika večina ljubitelhev tovrstnih muzik verjela, da bo drugi še boljši in bolj izdelan, ampak smo se očitno vsaj v enem pošteno zmotili. Priznam, da je album res bolj izdelan kot prejšnji, vsebina pa resnici na ljubo šepa tako v smislu neke verodostojnosti kot v smislu dobrega okusa oziroma izogibanja pretiranim otročarijam, ki jih običajno spodbuja vedno tesneješ pa povezava z ameriško vejo komercialnega hip-hopa. Torej, ploščo bomo zaradi dokumentarnih razlogov vseeno poslušali, pohvalili pa je ne bomo. >>

Letos mineva deseto leto od razpustitve vplivne post-industrijske eksperimentalne rockovske zasedbe Swans, s katero se je njen frontman Michael Gira z debelimi črkami vpisal v zgodovino popularne glasbe. Kot osrednji avtor se je že kmalu po razpadu inkarniral skozi svoj novi bend Angels of Light, s katerim je pred kratkim povil že peti album pod tem imenom. Pravzaprav niti ne gre za bend v klasičnem smislu, saj se kot edini stalni član pojavlja le Gira sam, preostali glasbeniki pa se menjavajo in sodelujejo nekako po potrebi oziroma njegovih željah v danem trenutku. Z novim imenom se je temeljito spremenila tudi glasba in kljub temu, da se je Gira le-te lotil z vso pieteto do Swansov, novi - precej bolj sofisticiran - izraz ni bil po godu mnogim starim privržencem. A se Gira na moledovanja in kritike ni nikoli kaj preveč oziral. Vedno je ustvarjal glasbo, ki mu je bila v danem trenutku pač najbolj blizu, pri tem pa je le pazil, da ni zapadel v neko rutino. (v celoti!) >>

Če rečem, da na odrih v teh krajih in na teh radijskih valovih angleški Pakistanec Babar Luck ni neznanec, bom verjetno zmedel tudi kakšnega pozornejših radijskih poslušalcev in spremljevalcev tukajšnjih glasbenih dogodkov. V resnici pa imamo opraviti s samosvojim glasbenikom, izrazitim angažiranim avtorjem, ki je v angleškem ustvarjalnem »podzemlju« ali na »robnem« glasbenem prizorišču - kakor vam že drago - že prava legenda, svoj tovrsten glasbeni ugled pa si je pričel pridobivati že tam v začetku 90-ih let prejšnjega stoletja. Res pa je, da se je do nedavnega skrival v kolektivih, v katerih je uspešno in opazno igral basovsko kitaro ter pel. In če omenim skupino King Prawn, boste vsaj nekateri zagotovo zastrigli z ušesi, saj je bila v začetku tega tisočletja kar nekajkrat prisotna v oddajah tega radia, nastopala pa je tudi v nam bližnji okolici; npr. leta 2001 kar trikrat v MKNŽ v Ilirski Bistrici. Odnesli so jo z navdušenjem, njihov - že zaradi svojega videza, seveda pa tudi glasbene vloge - opažen član pa je bil tudi Babar Luck. (več!) >>

>>

Oh No, s pravim imenom Michael Jackson (hehe) je mlajši brat znanega kalifornijskega producenta, hiperproduktivneža Madliba in tudi on tako rekoč ekskluzivno sodeluje s kalifornijsko indie založbo Stones Throw. Svoje prve glasbene lekcije je seveda dobil doma. Njegov oče, Otis Jackson, je namreč starošolski soul pevec, njegov stric, Jon Faddis, pa priznani trobentač in tako je mali Oh No doma stalno poslušal jam sessione. Ampak še pomembneje, njegov brat je Otis Jackson Junior, torej Madlib, in ni čudno, da je mali Michael začel delati beate na bratovi opremi že pri enajstih letih. Ko Madliba ni bilo doma, se je splazil v njegovo sobo in se namesto z igricami igral z njegovim semplerjem SP 1200. Čeprav je Oh No tako MC kot tudi producent, pa se zadnje čase bolj posveča sestavljanju beatov, poleg samostojnih projektov je delal tudi podlage za številne hiphoperske izvajalce, kot so Wildchild, Medaphoar, LMNO in Murs. Izdal je že kup singlov in dva albuma (prvenec The Disrupt iz leta 2004 in Exodus into Unheard Rhytms) , pravkar pa smo dobili še tretjega, ki je tako kot prejšnji (na njem je semplal izključno delo Galta MacDermota) tematsko sklenjen. (v celoti!) >>

Marry Weiss, pevka njujorške dekliške skupine Shagri Las iz šestdesetih let, se je vrnila na sceno in se pridružila krdelu veteranov-povratnikov s prvim solističnim albumom, s katerim prekinja štiridesetletno glasbeno abstinenco. Greg Cartwright iz Reinging Sound ji je spisal večino pesmi, ki so ji pisane na kožo in jeziki ter nas ne pustijo hladne, čeprav se vprašaš, a je gospa še vedno tako zlomljenega srca kot pred slabim pol stoletja. Njena ženstvenost pa je vseeno markantna in dovolj žgačljiva, da se ji s težavo upremo. >>

Ministry, Revolting Cocks, Pigface, The Damage Manual, Murder Inc., Acid Horse, Fini Tribe, KMFDM. Povprečni poslušalec te radijske postaje bo gotovo prepoznal vsaj enega izmed naštetih bendov. Nekoliko manj je verjetno tistih, ki bi uganili, da vse te bende druži industrial glasba. Tisti, ki se v tovrstnih praksah počutijo kot doma pa bi verjetno vedeli povedati, da so z večino od teh bendov tako ali drugače povezane eminence industrijskega rocka – Al Jourgensen, Paul Barker in Martin Atkins. Takih, ki bi opozorili na to, da se v vseh teh bendih pojavi glasbenik, ki sliši na ime Chris Connelly pa je bržkone bore malo. Verjetno le tistih nekaj posameznikov, ki so tako ali drugače naleteli na Connellyevo solistično delo, kateremu se ob številnih glasbenih projektih in sodelovanjih, posveča že vse od začetka devetdesetih let minulega stoletja. Vzrok za to, da Connelly ostaja nekako v ozadju, lahko deloma poiščemo v Jourgensenovi ter Atkinsovi karizmatičnosti. Še bliže resnici pa je verjetno dejstvo, da Connellyu pač bolj ustreza ta pozicija v senci, ki mu nudi okolje za nemoteno izkoriščanje svojega kreativnega potenciala. In ta je zares impozanten. Samo pod svojim imenom je zabeležil že več kot 10 dolgometražcev, ki so vsi po vrsti bili deležnih tudi odličnih kritik s strani poznavalcev. (v celoti!) >>

Amsterdamska elektronska scena zadnja leta dela z maksimalno hitrostjo, pa naj gre za odlične techno plošče, ki dišijo po zgodnjem "detroitu" ali pa za breakbeatniške vragolije kot jih na primer počneta Rednose Distrikt. Pravzaprav je njuna druga plošča Poes, prevedeno iz nizozemščine to pomeni mačke, neke vrste dokument njunega početja v daljšem časovnem obdobju, skupaj z nepregledno vrsto sodelovanj, ki so se jima zgodile v tem času. Prav zaradi tega je cedejka od začetka do konca izrazito eklektična, a vendarle zaznamovana z vsemi glavnimi fintami, ki jih premoreta Aardwarck in Steven De Peven: od humorja, preprostega, ampak učinkovitega sestavljanja ritmov, pa do vokalnih intervencij njunih zaveznikov. >>

Cosmic Psychos so očitno neuničljivi. Skoraj tri desetletja že vztrajajo s svojim brutalnim punk rockovskim zvočnim udarom. Kdo bi verjel, da se bodo po lanskoletni nenadni smrti njihovega odličnega kitarista Robbieja Wattsa še kdaj pobrali. Že ob odhodu bobnarja Billa Walsha, smo bili prepričani, da se njihova zgodba zaključuje. Vendar so se ob koncu leta 2005 kljub temu odpravili v studio z novim bobnarjem Deanom Mullerjem. Po skoraj devetih letih snemalne pavze so takrat zabeležili presenetljiv album, z naslovom »Off Ya Cruet!«. To je bil sicer povsem soliden album, vendar se je čutila nekakšna temačna energija takratnega vzdušja v zasedbi. Letos so udarili v najboljši možni luči, s svojim že enajstim studijskim albumom, ki so ga naslovili »Dung Australia«. (v celoti!) >>

Konec lanskega leta smo v okviru Tolpe Bumov predstavili dvojec Kilimanjaro Dark Jazz Ensemble in njun prvenec s katerem sta skozi zelo obetavno kombinacijo elektronike in (samoimenovanega) jazza, predstavila precej svežo in zanimivo godbo. Tokrat se pod alter egom vračata s posnetkom enega od svojih sessionov iz letošnjega februarja, s katerim se kažeta v precej drugačni formi. Klišejski elektronski vložki so dali prostor težkim dronom, ki bolj kot na laptop prakse, spominjajo na doom in black metal posebneže, upočasnila pa so se tudi jazzovska premlevanja in so tokrat v popolni simbiozi s celotno zvočno podobo. ‘Doomjazz Future Corpses!’ je tako še precej bolj zrel album od predhodnika, s katerim dvojica Jason Kohnen / Gideon Kiers (v navezi s kopico instrumentalistov) ponovno odpira samosvoj vpogled v zvočno eksperimentiranje. (v celoti!) >>

Letošnja izdaja Soil & PImp Sessions z naslovom Pimpoint sledi že začrtanemu loku, sicer z žanrsko bolj očitnimi prijemi, ki pa še vedno vlečejo v različne smeri ter sledijo prvotnemu namenu zasedbe. Ta pa je: zabavljaštvo, odigrano z nenadrkljivim občutkom za aranžmaje, kolektivnost in z odporom proti snobovskem ali zgolj tehnično dodelanem džezu. (v celoti!)
>>

Chicaški raper je trinajst let po svojem prvencu izdal že svojo sedmo ploščo imenovano "Finding Forever". Njegova sposobnost prilagajanja trendom hiphopa, ki jih vedno drži dovolj oddaljene od tega, da bi zapadle v pop, a vseeno vanjo vključuje ravno pop estetiko je nenadkriljiva. Mešanica starošolskega hiphopa s »catchy« pop evforiko (recimo v komadu z Lily Allen), ki na daleč premaguje klasične MTV vzorce in se z njimi ne želi poistovetiti, kljub temu, da se same komercialnosti zvokov ne brani. Z glasom in interpretacijo podoživlja lastna besedila, precej aktivistične, družbeno oz. ulično kritične drže, ki nadaljujejo zgodbe aktivističnih črnskih funk izvajalcev, kot so Last Poets, Gil-Scott Heron ter Lonnie Liston Smith, katerim se stilsko povsem približa. Ko k temu doda še delček zgodovinske črnske soul estetike bazirane na delih Raya Charlesa in starih delih Stevie Wonderja dobimo album namenjenem »starejšim občanom«, katerih raperski del je zrasel v času t.i. raperske »golden ere«, skrivnosti albuma pa boste docela izvedeli ob večkratnem poslušanju te zrele, odrasle in povečini še vedno pozitivne glasbe s sočno in toplo produkcijo ... (v celoti!) >>

Za današnjo tolpo namenjena plošča je bila sicer izdana že leta 2004, vendar takrat samo za ameriško tržišče, medtem, ko je bila v Evropi precej spregledana. Na srečo pa so jo zaznali pri založbi I used to fuck people like you in prison, in v njej zaslišali odličen potencial, ki si zasluži ponatiska na evropskih tleh. Več kot zasluženo, saj je Create or die nabrit streetpunk hardcore album, ki vsebuje vse pozitivne plati žanra – energijo, spevnost, pravšnjo melodičnost, večglasno petje, največji plus pa mu dajejo vsebinsko polna besedila. (v celoti!) >>

V drugo petletko delovanja so Electrelane stopile s ploščo, posneto povsem drugače kot njihove prejšnje. Analogno je postalo digitalno, igranje v živo pa se je spremenilo v premnoga počasna nasnemavanja v dveh studiih na dveh kontinentih. In tu sledi prvo presenečenje. Electrelane namreč plošče ne iznakažejo z zvočnim balastom, temveč skladbe izčistijo do golega ogrodja, preostanek pa zapolnijo s tišino ter sem ter tja kakšnim okraskom, zaradi katerega v vsakem trenutju vemo, da so to še vedno Electrelane. (v celoti!) >>

Quince prisega na izvorni detroitski, torej na hrustljave ritme, ki jih nadgrajuje z brezčasnimi zvoki in melodijami analogne mašinerije, kar spomni na zgodnjega Carla Craiga, Kennyja Larkina in podobne detroitske legende. Uporabna vrednost plošče pa je še toliko večja, saj v samem Detroitu takšnega techna nihče že dolgo vrsto let ne dela, zato lahko govorimo o čistem unikatu, ki ga Quince in njegovi nizozemski kolegi obvladajo do obisti. >>

Prvenec indie rock kolektiva White Rabbits je našim ušesom priskrbel pravo pravcato presenečenje. Zanimivo ime za zasedbo, ki se pojavi iznenada, kot bel zajec iz čarovnikovega klobuka. Zanimivo ime za zasedbo, ki te že ob prvem poslušanju zapelje v povsem nove, raziskovanja vredne kraje. Prav tako kot je bel zajec zapeljal Alico v Čudežno deželo. Brez pretiravanja lahko rečemo, da imamo pred sabo prvenec leta. Vsaj znotraj žanrskih okvirov, ki jih White Rabbits žanjejo pred seboj. »Honky – tonk kalipso« označujejo svojo glasbo sami člani kolektiva. Kako so prišli do take povezave, boste izvedeli v naslednjih vrsticah. (v celoti!) >>

Ponuja se nam še eno srečanje s turško glasbeno aktualnostjo, ki bo ob vsej svoji glasbeni odličnosti tudi še en dokaz, da je bilo tisto, kar smo iz turške glasbene ponudbe končno spoznavali letos spomladi, samo drobec. Ta izdelek pa je še dragocenejši, saj po mnenju poznavalcev na najžlahtnejši način združuje turško glasbeno preteklost s sodobnostjo, ter povezuje turško in evropsko glasbeno ustvarjalnost v nov presežek. Derya Türkan (rojen 1973 v Carigradu) je eden najbolj cenjenih mlajših mojstrov igre na klasično turško glasbilo »kemenche«, male gosli zelo rafiniranega zvoka. Je klasično šolan izvajalec, ki do potankosti pozna in virtuozno poustvarja skladbe iz zapuščine skladateljem »zlatega« otomanskega obdobja, hkrati pa je vrhunski improvizator z dobrim poznavanjem aktualnega glasbenega dogajanja v domovini, pa tudi po svetu; še posebej v sodobnih jazzovskih praksah. (več!) >>

Izjemno revno bero studijskih izdaj pravovernih domačih metalurških zasedb je pred nekaj meseci obogatil debitantski album ljubljansko jeseniške speed thrash naveze Negligence, ki so pravzaprav že stari mački na omenjeni sceni. Kljub dolgoletnemu in bogatemu koncertnemu stažu so morali neutrudni fantje na svoj prvenec čakali polnih sedem let. Peterica je tako svoj lično dizajniran in metalski ikonografiji zvest plošček izdala na lastne stroške v samozaložbi brez pravega medijskega pompa in piarovske promocije. (v celoti!) >>