O pred kratkim nastalem bandu sem prvič slišal pred dobrim letom, ko mi je o njem pripovedoval bobnar Blaž Grm. Bilo je po koncertu zasedbe Aleša Hadalina, ene izmed zasedb, v kateri Grm razkazuje svoje delovne veščine. Druga takšna zasedba je Veryused Artists in tudi preostala trojica iz Miusow Quarteta ima za seboj bolj ali manj pestro glasbeno zgodovino. Zametke kvarteta gre iskati v projektu Kdo je hotel ubiti tovariša Miusova pihalca Andreja Čoparja, ki je igral v zdaj ne več delujoči muzični združbi Kapela la Chateliere. Poleg omenjenih sta v Miusow Quartetu še basist Tibor Mihelič in harmonikar Marko Brdnik; prvi je redni, drugi pa občasni član Katalene. (več!) ... >>

Ko se v neke sorte sound system združijo težko-kategorniki kot sta nemški dvojec Mouse On Mars in britanski pevec ter vodja skupine The Fall, je rezultat skoraj zanesljivo dober. Pa ne le to, album Tromatic Reflexxions je odličen izdelek, ki šokira z eklektiko in navdušuje s širino in nadvse logičnim razumevanjem elektronike z vokali. Andi Toma, Mark E. Smith in Jan St. Werner se pod imenom Vom Südenfeld "razpalijo" do konca in pripravijo monumentalen album ultra-sodobne plesne glasbe.
>>

Številne izpeljanke neo-folkovskih praks zajetih v krožku Nove čudne amerike, so v zadnjih petih letih dodobra zaznamovale dogajanje v alternativnih glasbenih krogih. Uspeh, ki so ga bili deležni nekateri idejni nosilci, je k ustvarjanju vzpodbudil številne mlade kreativce, to pa je že pred časom pripeljalo do prezasičenosti s tovrstno ponudbo. S tem samo po sebi ne bi bilo nič narobe, a kaj, ko se tista začetna svežina, s katero občasno sicer še presenetijo nekateri prvoborci, izgubi v poplavi zajedalskih klonov. Kljub temu, da se ta novodobna folkovska forma napaja iz tako različnih virov kot so, (v prvi meri) stara folkovska in psihedelična godba, pa iz prostih jazzovskih, elektronskih ter hrupnih praks na drugem koncu, je izraz, paradoksalno, postal vse preveč enoličen in utrujajoč. Težava se pojavi, ko si v tej valilnici novodobnega psihedeličnega folka, zaželimo poiskati album, ki ponuja nek presežek. Ob prvih znakih prepoznavne zvočne estetike koncentracija namreč hitro pade, posledično pa lahko pogosto preslišimo album, ki terja več kot le površno poslušanje. Eden takih, je tudi novi izdelek Panda Beara, ki bi ga sam, če ne bi dobil odličnih referenc s strani ljudi katerih glasbeni okus cenim, bržkone spregledal. Potrebnih je bilo kakšnih ducat poslušanj, da sem album ‘Person Pitch’ vzljubil, sedaj, po približno dvotedenskem rotiranju na vseh domačih predvajalnikih, pa je plošček postal tudi moj nesporni favorit prihajajočega poletja. (v celoti!) >>

Še ni leto minilo, in pred nami je drugi, spet takorekoč samoizdani plošček dvojca bratov Kutin – Čarangi. Maja lani je z nenadno pojavitvijo presenetil istoimenski posnetek dvojice, ki smo jo dotlej vsaj v Ljubljanski dolini poznali le kot del iskrivega in včasih šaljivega impro kolektiva Salamandra Salamandra. Z vseh vetrov nabrani instrumenti ter le občasen psihedelični prizvok pa je dvojico odpeljal stran od odpičene rockerske improvizacije omenjenih, v z rahlo mističnim priokusom obarvano akustično poigravanje indijskega pridiha. V tem letu dni sta Čarangi predvsem z občasnimi nastopi navdušila kopico glasbenih sladokuscev, si z novimi potovanji nabrala dodatnih idej, ter svojo muziko izoblikovala v bolj konkretno, a prijetno zasanjano podobo. >>

Astorpia, ki že z imenom, sestavljenim iz nekaj prvih črk imena in priimka očeta novega tanga Astorja Piazzolle, nakazuje muzično usmeritev, je sveža, glede na starost članov lahko zapišemo kar mlada zasedba povečini klasično izobraženih glasbenikov. Ti pa imajo, kot kažejo temperamentni posnetki, več kot zadosti glasbene širine in tudi prepotrebne veščine, da suvereno zaigrajo ne le tanga, pač pa še ščepec drugih, od tanga tudi zelo oddaljenih slogov. (v celoti!)
>>

Ljubitelj obilnejših predstavnic nežnejšega spola, zapohani žnablar, Reggie Noble ali kot ga večina pozna Redman je po kar 6 letni abstinenci končno izdal svoj novi solistični izdelek. Od leta 2001 in izida albuma "Malpractice" je Redman sodeloval pri različnih filmskih projektih, kot je recimo puhaška uspešnica "How High", posnel kak komad s kompanjonom iz Wu-Tang Clanov, Method Manom ter se zabaval na račun svoje specifične pojave. Po tem, ko založba Def Jam, kateri je Redman zvest že celo kariero, ni vedela kaj naj počne z njim, se je po prigovarjanju insiderske raperske komune odločila za drzen korak in za leto 2007 napovedala kar dva Redmanova albuma, ki naj bi že po naslovih spominjala na zlato obdobje tega vokalno izjemno sposobnega raperskega legendarca, ki se počasi, a zanesljivo približuje štirideseti pomladi. Prvi naslovno implicira na njegov prvenec "Whut! Thee Album", saj poslednji del naslova "Red Gone Wild: Thee Album", neposredno namiguje na začetno obdobje bogate kariere Redmana. >>

»DT’s« prihajajo iz severnozahodnega ameriškega mesteca Bellingham. Po dobrih šestih letih ustvarjanja so udarili s svojim tretjim albumom. Prvenec je bil prijetno presenečenje za ljubitelje prodornega rock'n'soul zvoka. Tudi kompilacija obdelav njihovih soul, rock'n'roll in country vzornikov z naslovom »Nice'n'Ruff« je bila pred dvema letoma zelo iskana glasbena poslastica. Letošnji izdelek »Filthy Habits« predstavlja bend v zreli razvojni fazi in bo zadovoljil ljubitelje trših rockovskih zvokov, ki jim ni dovolj zgolj zelo glasna popularno glasbena forma, temveč si želijo tudi vsebinsko dorečenega glasbenega izraza. Za izoblikovanje slednjega sta še zlasti zaslužna kitarist Dave Crider in izstopajoča pevka Diana Young – Blanchard. (v celoti!) >>

Sosednjo Italijo odlikuje razvejana neodvisna glasbena scena, ki je v dobrem stiku z mednarodnimi tokovi in dogajanji, v katere so vpete tudi številne italijanske skupine. V vrh zanimivejših aktualnih skupin s tega konca Evrope se je v zadnjem letu dni prerinil tudi konvencionalen rockovski trio Hot Gossip iz Milana, ki je z letos izdanim prvencem Angles privlekel pozornost tudi za mejami apeninskega škornja. (v celoti!)

>>

Nocojšnja plošča bo kot nalašč za praznik dela. Ležerna sproščujoča glasba za počitek, ne pa tudi za popoln intelektualni odklop. Adam Pierce je človek, ki je odgovoren za božajoče intrigantne zvoke projekta Mice Parade s katerimi nas navdušuje že skorajda polno desetletje. Novi album prinaša prepoznaven Piercov slog, ki pa tokrat za razliko od prejšnjih dveh mlačnih izdaj, deluje precej bolj homogeno in dodelano. Napram veliko bolj drznim zgodnjim izdajam pa se vendarle zdi kot glasba za upokojence. Ah, stari časi... >>

Album The Adventures of Ghosthorse and Stillborn je bolj premišljeno zastavljen od svojih predhodnikov. Cocorosie sta se naslonili na beat iz mašine, zvočne teksture pa so, kot je zanju značilno, sestavljene iz zvokov in hrupa raznovrstnega inštrumentarija, od nepogrešljive harfe in klavirja do žvenketa kovancev, cviljenja otroških igrač ali pa sintesajzerja. Še vedno prevladuje Biancin zmaličen vokal, ki mu Sierra dodaja operne virtuoznosti, nekje pa tudi spevne soul ali gospel vložke. (v celoti!) >>

Eno izmed navdušujočih odkritij lanskega leta ne le v kontekstu senegalske oziroma zahodnoafriške, ampak svetovne godbe nasploh je zagotovo povzročil izid tega albuma in bliskovit prodor njegovega avtorja v samo središče glasbeno medijskega zanimanja. O njem se je potem govorilo in pisalo vse leto, za povrhu pa je postal tudi nominiranec za eno najbolj cenjenih nagrad - »planetarno« nagrado radia BBC 3 za dosežke na področju »svetovnih godb« v kategoriji »novoodkritih« oziroma »prihajajočih«. Kar neverjetno za nekoga, katerega glasbe pred tem albumom praktično nihče ni poznal, če je morda kdo že vsaj slišal zanj. Res je, da te nagrade 27. maja (še) ne bo dobil; žiranti so se presenetljivo odločili za somalijsko-kanadskega raperja K'naana. A kot pokažejo analize njegovih ocen, objavljenih v medijih, je »Sigil« zagotovo eden najboljših afriških albumov minulega leta, ki je tudi po pozicijah na lestvicah tovrstnih godb ter vztrajanju na njih dodobra pritegnil tudi širšo javnost. (več!) >>

Danes v tolpi bumov poslušamo Lunatico - drugi, lanskoletni album francosko-argentinske zasedbe, ki je elektro svet obšel leta 2003 s svojim prvencem La revancha del tango, izdanim dve leti poprej. (v celoti!) ... >>

Kanadski MC Abdominal, s pravim imenom Andy Bernstein, je prvič opozoril nase leta 1999, ko je skupaj z didžejem Fase-om izdal dvojni EP Flowtation Device. Malo zatem ga je opazil Dj Format, ki je ravno na prelomu tisočletij pripravljal svoj prvenec Music for the Mature B-boy. Format je vedel, da ima kakovosten material, ki ima tudi določen komercialen potencial, vendar pa so mu manjkali MC-ji. Nad britansko sceno tistega časa ni bil najbolj navdušen. Potem pa je nekje slišal Abdominala. Takoj je hotel delati z njim. Format je v intervjuju sam rekel: »Abdominala sem spoznal ravno ob pravem času, ker sem rabil takega MC-ja, ki bo malce drugačen od splošnega trenda, rabil sem takega, ki je bolj funky in old school. Takih danes ni veliko.« Formatov instinkt je bil očitno pravilen, saj se je Abdominal na njegovem prvencu izkazal več kot odlično, album pa je bil pravi hit, prodal se je v približno štirideset tisoč izvodih. Abdominal je kasneje sodeloval še na drugi Formatovi plošči If you can't Join 'em beat 'em. Spotoma si je ustvaril ime na mednarodni sceni, publika ga je že poznala kot MC-ja z izjemno gibčnim jezikom. In napočil je čas za njegovo samostojno ploščo. (v celoti!) >>

>>

Ko so se Blonde Redhead leta 1993 prvič pojavili na glasbenem tržišču, so jih kritiki nagovarjali kot novodobne Sonic Youth. Povezanost med bendoma je bila takrat morda le v tem, da so za svoj istoimenski prvenec povabili k sodelovanju Stevea Shelleya, bobnarja Sonic Youthov. In če se je pod Sheleyevo taktirko njihov prvi album malenkostno približal zvoku »sonične mladine«, lahko za njihov zadnji album, ki je hkrati sedmi po vrsti, trdimo, da so Blonde Redhead končno lahko pokazali kako zveni njihova glasba, ko postanejo sami svoji mojstri. (v celoti!) >>

“Težko pričakovani projekti, pri katerih skupaj stopijo uveljavljeni in cenjeni glasbeniki, običajno razplamtijo ugibanja o tem, ali bo izdelek dorasel njihovemu renomeju ali pač ne.” S takimi in podobnimi trditvami je podprta vsaka druga recenzija tovrstnih zvezdniških druženj. Morda v nekaterih primerih celo upravičeno (spomnimo se blamaže famoznega projekta Peeping Tom). Vendar v primeru dunajskega lap top kreativca Christiana Fennesza ter avantgardnega skladatelja Ryuichija Sakamotoja, taka pričakovanja izpadejo povsem neumestno. Oba glasbenika namreč že vrsto let premikata meje zvočne izraznosti in sodita v sam vrh napredno mislečih praks, zato je verjetnost, da bi postregla z izdelkom nevrednim njunih imen tako majhna, da jo lahko brez skrbi povsem spregledamo. Slabša plat tega prepričanja pa je seveda visoko, včasih tudi nerealno pričakovanje. (v celoti!) ... >>

Adult. sta zopet le dvojec iz Detroita. Natančneje, zakonski par Nicola Kuperus in Adam Lee Miller. Na njunem novem albumu Why Bother?, ki je izšel konec marca pri založbi Thrill Jockey, sta še bolj shizofrena, anksiozna in temačna kot prej. Zdi se, da sta se naveličala konstantnega boja za naklonjenost svojih poslušalcev in kritikov. Za svojim glasbenim navdihom sta se tokrat konkretno ozrla v preteklost. Grob industrialen zvok z obiljem zvočnega eksperimenta, post-punkovske bas linije in živčni vokal delujejo neverjetno dobro. Po dolgih letih ne povsem prepričljivega glasbenega tavanja sta se Adult. zopet našla in ustvarila zelo dobro ploščo. Četudi ne za vsakogar. >>

Brenkač Erkan Ogur že dolgo ni več samo turški glasbeni eksot. Uvršča se namreč v tisto ne več tako maloštevilno skupino turških glasbenikov, ki so se na mednarodni ravni že zdavnaj uspešno vključili v ustvarjanje sodobne planetarne glasbene pokrajine. Do tega položaja je prehodil dolgo in pestro pot, nanjo pa je stopil relativno pozno, a zato toliko bolj zrelo – ob nespornih izvajalskih kvalitetah in s prepoznavno ustvarjalno inovativnostjo. Napoved njegovega prihoda v Ljubljano je bil dovolj močan motiv, da smo se temeljiteje poukvarjali z njegovim dosedanjim delom. Predstavitev tega njegovega – kot kažejo zadnja preverjanja – predzadnjega, čeprav skoraj hkrati s tistim, ki ima naslov »The Istanbul Connection«, izdanega dvojnega albuma »Telvin« bi se sicer zdela smotrnejša pred koncertom. A se zdaj v kontekstu, nastalem po koncertnem srečanju z enim segmentom njegovega dela, kaže kot dragoceno dopolnjujoča. >>

V sobotni tolpi bumov poslušamo še svež izdelek mlade švicarske saksofonistke Co Streiff in njenih pet prijateljev, ki v trobilno obarvanem sekstetu prepihujejo bogato paleto izročil z vseh vetrov. Začenši z obujanjem jazzovskih veteranov kot so Art Ensemble of Chicago in Sun Ra Arkestra na svojem drugem ploščku, se Co Streiff sprehaja tudi preko funkadeličnih pokrajin Milesa Davisa in tradicionalne evropske ter severnoafriške glasbe. Njen tretji album, Loops, Holes & Angels bo konec maja mogoče slišati tudi v živo na festivalu Jazz Cerkno. (v celoti!) >>

Eden najvidnejših raperskih producentov s konca devetdesetih in začetka tega tisočletja, ko so na sceno množično prihrumeli izvajalci založbe "Rawkus", je tudi glavni producent te založbe Hi-Tek. Hi-Tek je produciral tako skupni projekt Mos Defa in Talib Kwelija, imenovan "Black Star", kot tudi drugo kultno ploščo te založbe Reflection Eternal. Dvojec Reflection Eternal sta sestavljala Talib Kweli in Hi-Tek, Hi-Tek pa je produciral tudi mnoge druge stvari za založbo Rawkus in druge. Po nekajletnem umiku pa si je vzel dovolj časa, da je posnel eno lani najboljših raperskih plošč, nadaljevanje prvega dela "Hi-Teknology"-ja, "Hi-Teknology 2", na katerem je nadvse precizno izbral izjemno znane in manj znane vokaliste, med katerimi se znajdejo tudi Common, Talib Kweli, The Game, Ghostface Killah, Q-Tip, Bun B, Devin The Dude, Nas, Kurupt, Busta Rhymes, Jadakiss in drugi. Vsakemu je našel pravo mesto in pravi beat, na katerega je raper lahko opravil vse, kar zna in zmore. Za ljubitelje hiphopa s konca devetdesetih in začetka tega desetletja vsekakor obvezno čtivo. >>

Po slabih treh letih, ko je izšla dokaj opažena plošča »Smack Smash«, se na glasbeno sceno z velikimi koraki vračajo berlinski sredinski punkerji Beatsteaks, ki so se po neskončnih turnejah in morda malce nenadejanemu uspehu predhodnjice zopet zaprli v studio ter po nekajmesečnem nestrpnem pričakovanju končno lansirali nov studijski izdelek. Začetki te ustvarjalno vedno prodornejše zasedbe segajo v sredo devetdesetih let, ko so v maniri tedaj skrajno priljubljenega kalifornijskega punka poskušali svojo srečo v kruto neizprosnem svetu glasbene industrije. (v celoti!) >>

Visoka pričakovanja, spodbujena s spretnim marketinškim lansiranjem plošče, kot tudi novica, da se je bendu pri nastajanju plošče pridružil glasbeni motor legendarnih The Smiths Johnny Marr, so povzročila toliko večje razočaranje ob bledikavem rezultatu. Za povrh pa še osvojeno prvo mesto na celem kupu lestvic, vključno Billboardovo. Ah daj no… (v celoti!) >>

Danski tehnaš Mikkel Metal je pravzaprav najmlajši med skorajda izumirajočo vrsto dub techno producentov, ki jih je za seboj povlekla tradicija legendarne berlinske založbe Chain Reaction. Njegov zvok je kljub temu, da sodi v nek drug časovni okvir, še vedno svež in avtorski do te mere, da nam daje slutiti, da ni le preprosta kopija Vladislava Delaya, Stefana Betkeja ali Maurizia. Nadvse imenitno je namreč; slišati nekoga, ki "dubish" techno še vedno obvlada do obisti in se ponaša s tistim pravim, zamazanim zvokom, ki se ga spominjamo oz sredine devetdesetih.
>>

V današnji tolpi bumov vam predstavljamo novo ploščo ''Super Ready/ Fragmenté'' zasedbe, ki je nedvomno zaznamovala osemdeseta, devedeseta in s svojo predanostjo in neumornim ustvarajanjem tudi današnje gasbeno obdobje. Veljajo za izumitelje glasbene zvrsti, stila o katerem je človeško uho lahko samo sanjalo, žanra, ki se zdi tako edinstven in samoumeven, tako Young God-ovski. (v celoti!) >>

Brooklynski konzorcij vzdrževalcev žgočih afro ritmov je svojo motoriko zagnal leta 1998, najprej pod imenom Antibalas Afrobeat Orchestra. Trdo jedro banda se je ustalilo leto po ustanovitvi, doslej pa je skozi band šlo okrog 30 glasbenikov. Podatek, ki sam po sebi ne bi nič pomenil, dobi nov pomen, če vemo, da so Antibalas sodelovali tako s Femijem kot Seunom Kutijem ter s kopico glasbenikov zasedb Africa 70 in Egypt 80, ki jim je poveljeval Fela Anikulapo Kuti, že pokojni oče afrobeata in malo prej omenjenih, nam tudi s koncertov dobro znanih, Femija in Seuna. (več!) ... >>

V nocojšnji Tolpi predstavljamo ploščo kolektiva iz San Francisca, ki sliši na ime Sleepytime Gorilla Museum. Sicer z rahlo zamudo, saj je plošča izšla že v drugi polovici prejšnjega leta, a si vsekakor zasluži predstavitev v tem terminu. Prav tako je treba poudariti, da gre za reizdajo plošče, saj je bila le ta izdana prvič že leta 2001. Minilo je par let od njihovega odličnega albuma …Of Natural History, v tem obdobju pa je skupina žela ogromno pohval s svojim nastopanjem v živo. Kar nekaj glasbenikov jih je označilo celo za enega najboljših koncertnih bendov, ki so trenutno na sceni. Njihovi nastopi so vedno zelo energični, teatralni, člani so odeti v groteskne in bizarne kostume ter maske, oder zna biti poln doma narejenih instrumentov, predvsem tolkal in brenkal. (v celoti!) >>

>>

Throbbing Gristle so si s svojo inovativnostjo v sedemdesetih letih izborili kultni status v glasbenem svetu. In kot je za legende takega kova značilno, je vrednost njihove glasbe predvsem v vplivu na prihodnje generacije, glasba sama po sebi pa le z izjemo redkih izdelkov ne pritegne poslušalca. Slednjega pa seveda ne moremo trditi za nadaljno pot članov londonske zasedbe, ki so po razpadu ustanovili zopet kultne zasedbe Psychic TV, Coil ter izven ljubiteljskih krogov precej nepoznani duet Carter Tutti. Predvsem glasba Coil in Carter Tutti se je v kasnejšem obdobju razvila do te mere, da je končno lahko služila kot primerno izrazno sredstvo vseh njihovih kompleksnih patologij. Novi album Throbbing Gristle pa združuje vse kar so člani benda počeli v zadnjem obdobju. Torej je ekstremno temačen, delikaten, elektronsko elitističen, mega psihedeličen in sto-procentno izrojen. Še več: pozorno poslušanje na slušalkah nam razkrije nenadjebljivo genijalnost angleških starčkov, ki rezultira v nepredstavljivo dober elektronski album, absolutni glasbeni presežek. Res da je šele april, ampak tole je brez dvoma moj favorit za album leta. (v celoti!) >>

Little Barrie sem spoznal preko pariške radijske postaje Radio Nova, kjer imajo prefinjen občutek za veliko odlične glasbe in pri tem še posebej gojijo afiniteto do soula, groove rocka, afro beata, funka, r&b-ja ter veliko drugih godb, ki se podajo kot zvočna in ritmična spremljava življenja v kozmopolitskem megapolisu. Little Barrie so trio, ki ga vodi kitarist in pevec Barrie Cadogan, ki je občasno tudi član odrske zasedbe Primal Scream, in ki ga ljudje, ki so mu blizu, poznajo kot Little Barrieja. Barrijev trio zna fino groovati in jamati, a pri tem nikoli ne izgubi rdečo nit in ostaja dosleden v spoštovanju osrednje nit sleherne pesmi. (v celoti!) >>

Matthew Herbert se že hitro po izidu zadnjega rednega albuma predstavlja z zbirko njegovih instrumentalnih kompozicij, narejenih predvsem za neodvisne evropske filme. Plošča Score je tako kot v primeru njegovega Matthew Herbert Big Banda, posneta izključno v akustični maniri, edina elektronska manipulacija pa je vidna v Herbertovih miniaturnih računalniških posegih. Vse skupaj ne predstavlja nobenega zvočnega odkritja, saj se je Herbert z orkestralno formo poigraval že prej, prikazuje pa tisti del njegove produkcije, ki nam je bil prej več ali manj neznan. >>