Redki so bendi, ki jim že s prvim albumom uspe ustvariti pozornost vzbujajoč izdelek. Še veliko redkeje se to zgodi bendom, ki ne prihajajo iz večjih središč glasbenega dogajanja, kakršna sta npr. London ali New York. No, in prav to se v zadnjem času dogaja štirim mladeničem iz manjšega norveškega mesta Kristiansund, ki so se po začetnih porodnih krčih ustalili v Oslu za imenom 120 Days. Po dveh EP-jih in nastopu v kultnem norveškem klubu By:Larm so dotično četverico opazili pomembni velmožje, ki so poskrbeli za to, da so se dečki hitro znašli na pomembnih evropskih odrih. Njihovi nastopi na festivalih v Readingu in Leedsu ter na barcelonskem Sonarju so jim prinesli pogodbo z njujorško založbo Vice Recordings, ki je odgovorna za širjenje britanskega virusa po Novem Yorku. V njihovem katalogu pomembno mesto zasedajo npr. The Streets in Bloc Party. Precej dobra druščina za uveljavljujoče se norveške mladce. >>

Tommy Guerrero je precej zanimiv lik, ki prihaja iz San Francisca. Treba je priznati, da je najbolj znan po dejavnostih, ki niso najbolj povezane z muziko. Tommy je namreč leta skejtal kot profesionalec za streat team kultne firme Powell Peralta, že zelo mlad pa je bil član prvotne zasedbe kolektiva Bones Brigade, v osemdesetih verjetno najbolj prestižne skejt ekipce. Njegova skejterska kariera se je začela leta 1984, ko je na nekem tekmovanju kot edini amater zmagal. From the Soil to the Soul je Tommyjev četrti samostojni album. From the Soil to the Soul je melanholična plošča. Vendar pa še zdaleč ni dolgočasna. Guerreru je uspelo posneti še en album, ki je v osnovi povsem downtemperski, ležeren, hkrati pa dinamičen v detajlih, kot so nekatere »mini« melodike in razdelave bobnov. Soulersko ležernost pa včasih preseka s funkerskimi in rockerskimi vpadi. (v celoti!) ... >>

Ektro records je valilnica glasbenih idej "bolanih" finskih muzikantov, ki se ogibajo umetniškega elitizma, in se brez sramu predajajo vsem možnim spontanim norčijam. V njihovem katalogu najdemo razna dratanja, improvizirano godbo, šlagerje, psihadelični rock in tako naprej. Skupni člen večih bendov je ustanovitelj založbe in ena najpomembnejših figur finske alternativne scene, Jussi Lehtisalo. Namesto da bi svojim različnim idejam nadeval različna imena, je raje kar vsak njegov projekt ali bend večžanrski. Še najbolj pa celotno srenjo okoli Ektro records uteleša Jussijev matični band Circle. Na sceni so že okoli 15 let in so popolnoma nepredvidljivi, čeprav vedno tipično "Circlovski". In glede na to, da so ga na zadnjih izdajah, tudi preko benda Pharaoh overload (večina istih članov), sekali v NWOBHM (new wave of british heavy metal) maniri, sem pričakoval, da bodo zopet prepevali rock&roll oprijetih hlač in stisnjenih jajc. Ampak ne, očitno so se znoreli, se dodobra najedli nostalgije, in tako je nastala dvojna plošča Miljard, ki je skrajno umirjena, resna, klavirska, hipnotična, in ki se spogleduje z nekaterimi deli Popol Vuh, Bohren Und Der Club Of Gore, The Necks, Arvo Part, Tarentel ... (v celoti!) ... >>

Očitno Legends of Motorsport poleg sočnih rockovskih zvokov obožujejo tudi hitre avtomobile in motorje. Dokaz je tudi njihova spletna stran, ki je opremljena z ikonami športnih vozil. Ko jih kliknete zaslišite rohneče zvoke motorja. Simbolizem avtomobilizma in rohnečih motorjev v kontekstu benda ni le za lase privlečena ideja. Njihova sodobna interpretacija rock'n'rolla dejansko deluje kot dobro delujoč in predvsem zelo hrupen motor. Bend iz avstralske Tasmanije, natančneje iz »North Hobarta« se je že ob koncu devetdesetih znašel v epicentru avstralskega rockovskega dogajanja. Njihov razvoj se je naglo razplamtel, ko so se fantje ob koncu devetdesetih preselili v Melbourne. Do danes so si uspeli z izredno divjimi in suverenimi koncertnimi nastopi ustvariti slavo enega od najbolj prepričljivih avstralskih koncertnih bendov. (v celoti!) ... >>

Team Doyobi tvorita Chris Gladwin ter Alex Peverett, njune začetke pa najdemo v letu ’98, ko v Sheffieldu, zibelki britanske popularne elektronske godbe, prvič nastopita na enem tamkajšnjih partijev. V naslednjem letu jima prvo dvanajstinčnico založijo pri FatCat Records, že s svojim mini prvencem ’Push Chairs For Grown Ups’ pa prestopita k legendarni Manchesterski založbi Skam Records, ki že dobrih 15 let skrbi za angažirano elektronsko ponudbo. Dokončno se kot ena najbolj inovativnih in vitalnih zasedb na sceni, potrdita na skupni turneji s prominentnežema Autechre v letu 2001. Trenutno sicer Peverett živi na Japonskem, vendar pa očitno to njune ustvarjalnosti ne moti, saj je bojda v zaključnih fazah že naslednji album. Torej precej zgovorna potrditev kreativnosti dvojca, ki z albumom ’The Kphanapic Fragments’ postavlja nove smernice in lepe obete za prihodnost elektronske glasbe. (v celoti!) ... >>

Od Franclna Možgani so petčlanska zasedba, ki pohaja po raznolikih glasbenih žanrih z impresivno ritem sekcijo, funky bas linijami in domiselnimi kitarskimi ter flavtističnimi vložki. Prvenec z naslovom “Pofrancljevanje”, ki je pred kakim mesecem doživel krstno izvedbo v Gala Hali, si je zadal nalogo sprožiti ugodne ter inspirativne zvočne vibracije, ki suvajo in masirajo poslušalčevo možgansko skorjo z dinamičnimi ritemčki, skakljajočimi zdaj v rockovsko jazzovskih, spet drugič v dubberskih oziroma funkovskih vodah. Skupno najdemo na njem 24 komadov, pretežno vokalnih, pri čemer so inštrumentalni mnogokrat okrašeni z improviziranimi ali vsaj iz improvizacije izhajajočimi deli. (v celoti!) ... >>

Pred nami je novi plošček tria, četrti pri omenjeni založbi, ki ga sestavljajo ta čas bolj eksplozivni igralci skandinavske improvizirane muzike oziroma jazza: saksofonist Mats Gustafsson, kontrabasist Ingebrigt Haker Flaten in bobnar Paal Nielsen-Love. Čeprav smo trojico lahko istočasno ali v različnih frakcijah zapazili v raznih bandah proslulega pihača Petra Brötzmanna, pa pričujočemu triu ne manjka lastne razpoznavnosti. Te ne zaznavamo toliko iz materiala, v katerega posegajo, pač pa jo slišimo vsaj v zvoku, ki ga mala zasedba raztegne v večrazsežno zgodbo. V to smo se lahko prepričali tudi na njihovem letošnjem koncertnem udarcu na območju slišnosti pričujoče radijske frekvence, ko so The Thing odigrali večino materiala, sedaj izdanega na posnetku Action jazz. >>

Godala so ‘in’. Če si islandski glasbenik, pa je tako ali tako samoumnevno, da bodo na tvojem albumu vsaj v nekaj skladbah prisotne orkestracije. Pri tem ni izjema niti Johannsson, ki je za svoj novi album, prvi za založbo 4AD, uporabil kar 60-članski godalni orkester. Ostaja pri preverjeni formi sintetiziranja post-klasične in elektronske glasbe. Za slednjo je material pobral iz 35 let starih posnetkov, ki jih je na magnetni trak zapisal njegov oče, takrat šef serviserjev tega uspešnega, prvega IBM-ovega računalnika na Islandiji. Subtilni, atmosferični elektronski vzorci se odlično dopolnjujejo s cinematičnimi orkestracijami in brez dvoma bo novi album ponovno razvnel domišljijo mnogih ljubiteljev dežele gejzirjev (v celoti!) ... >>

Letošnji ljubljanski znanci Subtle so pred slabim mesecem izdali svojo drugo čisto pravo ploščo (v kolikor projekt remixov in njihove blodnje pred izdajo albuma "New White" ne štejemo kot tako), na kateri pa so nas presenetili kar z nekaj stvarmi. Prva je ta, da se je na plošči poleg založbe Lex znašlo še ime velikanke EMI. Druga je ta, da so Dose One in kolegi, svojo ploščo naredili malce bolj mehko oz. "pussy", niso več tako abstraktni in razslojeni kot doslej, vendar ostajajo odlični. Subtle ostajajo zvesti sami sebi in svojo put uspešno nadgradujejo in jim dodajajo nove ideje. Več boste izvedeli v Tolpi bumov. (v celoti!) ... >>

Lani novembra je Ljubljano obiskal stari znanec Ian MacKaye. Za razliko od prejšnjih obiskov s Fugazi, ki so se vrstili od konca osemdesetih let naprej, je pred letom dni prišel naokrog z življenjsko sopotnico Amy Farino - nekaterim je bolj znana kot članica skupine Warmers. Zadnja leta skupaj tvorita duet Evens, ki je produkt njune izvenzakonske zveze. Za MacKayea bi lahko rekli, da z Evens zapolnjuje ustvarjalni manjko mirujočih Fugazi. Duh te velike skupine neodvisne glasbene scene je več kot prisoten v njunem skupnem delu. Konec koncev je Ian MacKaye avtor z bogatim ustvarjalnim opusom, ki ga brez težav prepoznamo v gužvi takšnih in drugačnih izvajalcev. Od večine se loči s svojeglavimi, na trenutke ekscentričnimi, predvsem pa premišljenimi, apologetskimi in aktivistično-ozaveščenimi potezami izrazitega individualista, ki odkrito, čim bolj argumentirano in predvsem odgovorno razkazuje svoj odnos do sveta okoli sebe. (v celoti!) ... >>

Nocoj bomo predstavili poslovilni album še enega od velikih, a tudi neodvisnih rock'n'roll ustvarjalcev. Nikki Sudden se je ob koncu preteklega leta v Berlinu posvečal snemanju albuma »The Truth Doesn't Matter«. Tik po snemanju se je odpravil na ameriško turnejo in kar nekoliko šokantna je bila vest o njegovi nenadni smrti letošnjega marca, po koncertu v New Yorku. Posthumno je njegova zadnja glasbena stvaritev ugledala luč sveta letošnjega oktobra. Neumorni glasbeni ekscentrik je z njo dokazal, da so bile tudi njegove poslednje glasbene ideje izostrene. Svojo glasbeno vsebino je ponovno oplemenitil z rahločutnim izraznim nabojem. (v celoti!) ...

>>

Drugi album Junior Boys je svojevrsten "rekvijem vsakdanu", kot sta
album opredelila njegova ustvarjalca. Je kombinacija melanholičnih
ljubezenskih lamentacij in globjega - filozofskega, če hočete - vpogleda v tok življenja. In četudi je ljubezenska tematika v popularni glasbi ponavadi zlizana do perverzne banalnosti, je prav album "So This Is Goodbye" eden odličnejših primerov letošnje pop-produkcije, ki v tej temi obrača nov list. (v celoti!) ...
>>

Njujorški kvartet Made Out of Babies je z novim albumom Coward vzbudil precejsnjo pozornost. Kako tudi ne? Hard rokerji, ki v tej postavi igrajo komaj dve leti, so doslej izdali dva albuma pri priznani založbi Neurot Recordings (zadnjega jim je posnel Steve Albini). V ZDA so nastopali skupaj s popularnimi metalci Dillinger Escape Plan, člani zasedbe pa skupen mini album Triad in glasbeni okus delijo s prijatelji Red Sparowes in Battle of Mice. Te dni so si privoščili tudi prvo evropsko turnejo s popularnimi japonskimi postrokerji Mono. Povedano naravnost: Made Out of Babies poznajo prave ljudi in poti do uspeha, žal pa imajo poslovna in medijska merila za uspeh tudi v t.i. indie sceni zelo malo opraviti s kvaliteto ali estetiko glasbe. Poslusalcem bo že cež nekaj trenutkov prepuščena sodba o tem, ali zasedbi Made Out of Babies s tovrstnim cinizmom delam krivico. A najprej podrobnosti ... >>

Nobene Nostalgije ni
Zlasti ne ponosa
Nekaj melanholije
Upanja
Ljubezen
Človeštvo
... Spomin ...
Govoriva o spominu
... spomini


Nekateri zatrjujejo, da so ti, ki najbolje uporabljajo (pervertirajo) spomin, amneziki.

... Zakaj? ...
... Why? ...
... Porque? ...
...Aalach?
Ayen?
... La ma?
Demokrati so - ne da bi vedeli ali pa zavedoma - pozabili ljudstvo.


... Prezir ...
Sovražim demokrate (demonkrate?)
Ne Demokracije
Ljubim, to je napaka
Resnični pravopis je "LJUBEZEN"
Je Lahko zapisati ...?
Toda
Divan
Divan
Divan

Rachid Taha
(http://rachidtaha.artistes.universalmusic.fr/)

>>

7 That Spells so hrvaški zapohani odbitki, ki sanjavo plavajo po psihadelični mavrici, ki jo v sodobnih zvočnih miljejih tkejo bendi tipa Acid Mothers Temple, v zgodovini rock glasbe pa Blue Cheer, Hawkwind in številni drugi. Pripravite se na opojno kitarsko godbo širokih razsežnostih, ki nam jo predstavlja in vrednoti zagrebški sodelavec Vid Jeraj (v celoti!) ... >>

Besedna zveza politični rap se dandanes sliši podobno arhaično kot Boštjan Napotnik z lasmi. Skratka kot nekaj, kar je obstajalo v davni preteklosti in je danes le že bledikav, razredčen spomin. Zlatni lanci, nage babe, dragi šampanjci in konjaki, diamantirano zobovje, kičasti show-offerski cribi, mega LCD televizorji, spolirane ultradolge limuzine: to so prevladujoče podobe sodobnega hip hopa, ki so kot kolateralno škodo s seboj prinesle še dejstvo, da je normalnemu človeku v normalni družbi nerodno povedati, da posluša rap. Normalci te imajo namreč takoj za mizoginega infantilneža, ki si ga – kadar s flašo v roki in štumfom na glavi ne teži folku – drka na razgaljene šejk-jor-es-arce v Snoopovih in 50 Centovih pornjakarskih spotih. (v celoti!) ... >>

Po izdaji dveh kompilacij, ter live izvedbo legendarnega albuma Houdini, se Melvinsi vračajo z novim avtorskim izdelkom. A Senile animal, s katerem King Buzzo ter Dale Crover obračata novo stran knjige, poimenovane Melvins. Na bas kitari je Kevin Rutmanis odstopil mesto Jared-u Warren, kar ploščo dela še bolj izvirno, je dodaten bobnar Coady Willis. Oba nova člana sta sicer obenem člana ameriškega noise banda Big Bussines.
>>

Album Orphans je novi glasbeni in avtorski podvig. Trojni album razdeljen na dela Brawlers, Bawlers in Bastards, je fantastično popotovanje skozi različne stile in zvočen oblike Waitsovega ustvarjanja. Orphans je novi podvig. Med 56-imi skladbami jih je 30 novih, druga polovica pa so pesmi, ki ostale neobjavljene oziroma so bile izdane na kompilacijah. Brawlers je rockovski in bluesovski, zelo bazičen, zelo grooverski, Bawlers prinaša baladno in spoken word vsebino, medtem ko tretji album Bastards, po sonični plati najbolj eksperimentalni, vendarle ne zanemarja vrednot lepo zakrožene pesmi. (v celoti!) ... >>

Sasu Ripatti se je v zadnjih letih skrival pod številnimi imeni in ravno
tako številen je nabor glasbenih žanrov, ki jih suvereno obvladuje finski producent. Njegov spekter sežže od techna in ambienta, pa do house glasbe, ki se šže zelo spogleduje s poljem popularne glasbe. Takšen je predvsem njegov sinonim Luomo, s katerim je pred leti začel reformo deep house glasbe in jo s tretjim albumom pod tem imenom tudi zelo konsistentno nadaljuje. Paper Tigers sicer precej zvesto sledi predpostavkam projekta Luomo, tako da se Ripatti ni podajal v blazna raziskovanja. Zato pa je plošča še vedno dovolj raziskujoča in mojstrsko narejena, da se lahko brez problemov primerja s svojimi predhodnicami. >>

Tim Rutilli in njegova čikaška banda samosvojih prevratnih folkijev Califone se vračajo z novo dozo rahlo upičenih in z nadrealizmom ozaljšanih skladb albuma ''Roots And Crowns'', ki jih po epopejah prejšnjega albuma zopet vračajo v okrilje krajših pesmi, hkrati pa jih ustoličuje kot vrhunske predstavnike sodobne folk glasbe izven dometa hipuzlastih, razpuščenih in mlahavih svobodnjakov ... >>

Tri leta po debiju je ljubljanska zasedba Melodrom povila svojo drugo studijsko ploščo. Ambiciozno, če lahko svoje prvo opažanje izrazim z eno besedo. S tem seveda ni nič narobe, kajti kvintet (Mina, Matevž, Miha, Polona in Matej), ki ostaja konstanten, je očitno želel po sicer dobro sprejetem albumu prvencu – svoj glasbeni izraz izpiliti, nadgraditi. Pa ne le to. Drugi album The Guide priča o tem, da je bila – brez dvoma lahko rečem premišljena – namera Melodrom posneti in izdati izdelek, ki se bo stilno razlikoval oziroma oddaljil od istoimenskega prvenca. (v celoti!) ... >>

Označba “eden največjih talentov 21. stoletja” ali pa (če gre verjeti govoricam) najbolje prodajani album v zgodovini čislane etikete Drag City, sta dovolj dobra razloga, da so pri tem čikaškem založniku velikopotezno zastavili snemanje novega izdelka kantavtorice in harfistke Joanne Newsom. Aranžmaje za godalni orkester je pripravil Van Dyke Parks - skladatelj, ki je v zadnjih štirih desetletjih sodeloval pri nekaterih najbolj izpostavljenih albumih sodobne popularne glasbe, kot producenta sta podpisana še Steve Albini in Jim O'Rourke, končno podobo pa so skladbe dobile v Abbey Road studijih. Upravičeno smo torej lahko pričakovali izdelek, ki bo presegel Joannin prvenec izpred dveh let. In to kljub temu, da je bil ta po mnenju mnogih primer perfektnosti. 'Ys' ponuja precejšen odklon od te preverjene forme in tu lahko le pohvalimo pogum ter brezkompromisnost te mlade kalifornijske glasbenice, o tem ali ji je uspelo nadkriliti prvenec, pa bomo presojali to soboto.
(v celoti!) ... >>

Lupe Fiasco si je svoj prostor pod soncem pridobil tako, da je sodeloval z dvema morda največjima protagonistoma mainstream scene, ki se s svojo glasbo približujeta tudi podtalju. Govorimo o Jay-Z-ju ter Kanye Westu. No, z njima in še z marsikom drugim ta obetajoči mladec sodeluje tudi pri svojem prvencu, ki ga je pod patronatom Jay-Z-ja izdal za založniško velikanko "Atlantic". Spodbudni prvenec, obtežen z dokaj kvalitetnim MTV-jevskim hitičem "Daydreamin" pa vsekakor opozarja na to, koliko prostora za razvoj nam Lupe Fiasco še ponuja. V kolikor bo k sodelovanju v prihodnje potegnila še kako veliko ime, bo najbrž kajkmalu tudi sam postal eden izmed njih. (v celoti!) ... >>

Nepopustljivi otoški brutalneži Napalm Death brez dlake na jeziku komaj leto dni po izidu predhodnjega izdelka tokrat že trinajstič napadajo glasbeno sceno z novo studijsko ploščo »Smear Campaign«, ki verjetno nobenega zvestega oboževalca ne bo pustila ravnodušnega. Tako ali drugače. Ker se je zasedba prikazovala skozi različne faze delovanja, se ponavadi krešejo tudi mnenja zapriseženih zgodnejših fanov, ki jim Napalm Death pomenijo začetek nekega obdobja, in zagovornikov bolj eksperimentalnega, a še vedno trdega ustvarjanja iz konca devetdesetih let. Prvi očitajo bandu predvsem nerelevantnost ob dejstvu, da že vrsto let funkcionira brez vseh ustanovnih članov, ki pa jih ni bilo že ob izdaji prve plošče, drugi pa lahko tarnajo nad brutalno usmeritvijo zadnjih nekaj let, ki se je dodobra odmaknila od metalske izraznosti, kar še morda najbolj pride do izraza na živih nastopih (v celoti!) ... >>

Little Killers niso tipičen trio sodobnega rockovskega dogajanja v New Yorku. Njihova godba ne izraža želje po tako imenovani post-rockovski inovativnosti, brezmejni improvizaciji, artizmu ali minljivi medijski vsemogočnosti. Raje se srčno predajajo raziskovanju tradicionalnih rock'n'roll form, ki so prežete z nebrzdano punk rockovsko držo. V bližnji preteklosti smo jih spoznali tudi v živo na koncertu v Orto baru. Zaradi povprečnega nastopa, v sicer težavnih zvočnih okoliščinah, se pričakovanja njihovega drugega albuma nismo pretirano veselili. Po prodoru na mednarodno rockovsko sceno verjetno trio niti ne bi doživel takšnega opevanja in hvale, če se ne bi s svojim prvencem znašel pod okriljem legendarne punk rockovske založbe devetdesetih »Crypt Records«. Kljub začetni zadržanosti, nas je ob prvem poslušanju albuma »Real Good One«, tako kot v primeru njihovega razvpitega studijskega prvenca, v trenutku zapeljala enostavna in neposredna zvočna izraznost. (v celoti!) ... >>

Simon Green je pod imenom Bonobo letos zakuhal že svoj tretji album ''Days To Come''. Multiinstrumentalist in producent, plesno nabrite, atmosferične elektronske glasbe, bogate z detajli je s to plato do vrhunca prignal svojo zmes organskih in sintetičnih zvokov ... >>

Naj takoj povemo, da plata Yellow House ni popotnica za vsak dan. Pravzaprav je to plata, in to je preizkušeno, za statično poslušanje. Kolo ali avto ne prideta v poštev. Tudi zato ne, ker se v hitrosti vse izgubi. Grizzly Bear so v svojem intimnem svetu pretkani. Nenehno nas presenečajo z zvoki, šumi in nenazadnje z melodijo in ritmom pozabljenih svetov. Njihovi koraki so gladki, a podkrepljeni z nenadnimi izbruhi zvokov in atmosfer, brez nobene logike. Vzamejo si svoj čas, ne glede na prostor v katerem so. Vsi komadi so skrbno pripravljene mešanice. So kot jed s skrivnim receptom, ki jo je potrebno kuhati na majhnem ognju. (v celoti!) ... >>

Band, ki smo ga v kratkem času lahko dvakrat odrsko preizkusili, na svojem petem albumu, sicer drugem za Petra Gabriela založbo Real World, ostaja zvest svoji filozofiji oživljanja preteklosti s sodobnimi zvočnimi prijemi. Čeprav so obveljali za novobluesovsko zasedbo, ki igra blues za 21. stoletje, so v vešče zloženi in odigrani ter nadvse mamljivi mešanici enako zastopane primesi gospela, reggaeja, soula in duba. Čeprav naj bi bilo ime Little Axe pravzaprav umetniško ime idejnega tvorca banda in glavnega avtorja, ki sedaj nastopa pod imenom Skip McDonald, njegovo civilno ime pa je Bernard Alexander, se je to ime ustalilo za trio, ki ga poleg McDonalda tvorita še basist Doug Wimbish in bobnar Keith LeBlanc. Imena torej, ki bodo pri marsikaterem sladkosnedu drznih zvočnih pustolovščin povzročila dviganje obrvi in striženje z ušesi (v celoti!) ... >>

Glasbo Intimn frizurn lahko primerjamo z glasbo nekaterih ljubljanskih alternativnih zasedb kot so Srečna mladina in 2227, ali s primorskimi Elvis Jackson in dolenjskimi Moveknowledgement, še širše pa so v njihovem zvoku slišni Rambo Amadeus, Mike Pattonova zasedba Mr. Bungle ter različni crossover hibridi devetdesetih. Ritmično sta pri Intimn frizurn v ospredju predvsem ska, funk in asimetrični balkanski ritmi, drugače pa jih odlikuje izjemna eklektičnost, saj se igrivo poigravajo tudi z zvoki reggaja, duba, popa, psihadelije, nojz rocka in metala. Kljub vsemu eklekticizmu pa ostaja njihov zvok izjemno kompakten in celovit...
Prvenec zasedbe Intimn frizurn je album, ki poskrbi za avanturistično glasbeno izkušnjo in osvežitev na domači glasbeni sceni. (v celoti!) ... >>

Britanski hiphop/freestyle izvajalec Ty se vrača s tretjim studijskim albumom, Closer. Ploščo je, kot ves starejši material, izdal pri Big Dada, sicer podzaložbi velikanke Ninja Tune, ki pa je zadolžena za redno zalaganje ulic s hiphop in urbanimi zvoki. Ty nadaljuje z ležernim flowom, ki močno črpa iz spoken word tradicije, podlage pogosto mejijo na afrobeat, nujazz, downbeat. Produkcija je tehnično "popolna" (morda še preveč spiljena), med gosti najdemo na ploščku Bahamadio, Rich Medino, Speecha iz skupine Arrested Development, De La Soulovce, Esko. Zvrhana žlica kvalitetnega soula. (v celoti!) ... >>