Ko Jovanka Uljarević ne pesni, ali tudi tedaj, se ukvarja s tekmovalnim sabljanjem in poučuje rokovanje s floretom, mečem in rapirjem, nam je zaupal njen prevajalec v slovenščino Tone Škrjanec, ki je za gostjo Trnovskih tercetov 2007 pripravil slovenske prevode nekaj njenih pesmi za nastop. Poslušali bomo posnetek iz Kudove dvorane, avtoričino interpretacijo, slovenske prevode pa je prebrala Ana Pepelnik. >>
petrak, komentarji
- Festival SANJE
planetne populacije. Zdaj jih živi že več kot 50. Po podatkih Združenih narodov naj bi število mestnih prebivalcev do leta 2050 vključevalo tri četrtine splošne populacije. To pa še ne pomeni, da bomo dobili več malih prikupnih mest z obilo zelenega odprtega prostora, kot je to na primer Ljubljana. Trenutno obstaja več kot 20 velemestnih regij z več kot desetimi milijoni prebivalcev in več kot 450 mestnih regij, ki premorejo čez milijon ljudi. To znaša prek milijarde posameznikov na relativno majhnem področju. In prav število slednjih bo še naraslo ob prihodu novih someščanov. 
Knjiga, o kateri bomo govorili v današnji teoremi, je posvečena prikupnemu animiranemu junaku Jaki Racmanu. Njegov domnevni avtor - ali bolje rečeno njegov agent - je umrl leta 1966, star komaj 65 let, vendar se je njegova fantazma in imperij zabave nemoteno razvijal naprej. Pet let po njegovi smrti, leta 1971, je v Čilu doživela prvo objavo knjiga z naslovom Kako brati Jako Racmana – Imperialistična ideologija v Disneyevih stripih čilenskih avtorjev Ariela Dorfmana in Armanda Mattelarta. Prvi je prišel tja z Danske, drugi pa iz Argentine. Oba sta aktivno sodelovala pri izgradnji socialističnega gibanja v Čilu, ki je doživelo svoj klimaks leta 1970 z izvolitvijo Salvadorja Allendeja. Ni čudno, da je knjiga nastala ravno v Čilu, kjer so si prizadevali za emancipacijo od korporativne nadvlade ZDA. 
Domačo založniško abstinenco leposlovne lezbične literature vztrajno prekinja izdajateljski zanos večinoma neodvisnih založb, ki podpirajo izstopajoča dela domačih homoseksualnih avtoric. Suzani Tratnik se je letos na knjižnih policah v Tretjem svetu pridružil prozni prvenec Urške Sterle Vrsta za kosilo. 
V istrskem Motovunu se je včeraj otvoril že 9. filmski festival. Od tam se nam bo telefonsko javil Urh Ambrož, ki bo pojasnil, kaj se dogaja, kakšno je vzdušje in česa si lahko še obetamo. 
»Vrneš se k očetu, zagledaš moker madež okoli njegovega mednožja, reče ti: »Sinko moj.«
F-Roots je dedič festivala Forbidden Fruits Of Civil Society. E den ključnih pobudnikov prve edicije tega festivala leta 93 ’ v Ljubljani je bil Borut Brumen. Njemu je za 
Motoristka , roman Andre Pieyre de Mandiarguesa iz leta 1963. Erotizacija podrejenosti na začetku revolucionarnih šestdesetih. 
Zveneče ime režiserja Zhanga Yimouja je po kultnem epskem tandemu filmov Junak in Hiša letečih bodal podpisalo novo filmsko stvaritev. V aktualnem Prekletstvu zlate rože se izčiščena režijska poetika prepleta s premišljeno vsebinsko zasnovo v slogu shakespearskega spletkarstva. Prežet s spektakularno naracijo, film obljublja dovršeno vizualno odisejado, v kateri se režiser s polja art produkcije vse bolj približuje zahodnemu svetu. Gledalec pa poželjivo absorbira premišljeno filmsko estetiko, a se ob bledenju hipnih vizualnih užitkov na koncu strinja, da vse, kar se sveti, ni zlato. 
Za začetek je morda vredno povedati, da je Muriša ime mrtvega rokava reke Mure, ki leži na skrajnem severovzhodu Slovenije in velja za eno izmed najlepših naravnih čudes, ki ga lahko Prekmurje ponudi zunanjemu opazovalcu. Ob takšnih zemljevidih so bili ustvarjeni literarni junaki – »dobri ljudje« Miška Kranjca, ki so nam skozi svoje izkušnje zarisovali, kakšna je bila »mladost v močvirju«, ob mrtvicah reke Mure. Da pa ob Muri lahko »uspevajo« tudi drugačni literarni junaki, ki ne delujejo zgolj kot tihožitja poleg reke, nam pokaže Feri Lainšček z likom Elice Sreš iz romana »Ločil bom peno od valov« ter njenim sinom Julianom Spranskim, protagonistom nadaljevalnega romana »Muriša«, ki je bil letos ovenčan tudi s nagrado Kresnik.
- umrl srbski filmski scenograf in režiser Dragoljuv Ješa Ivakov
Berlin je znan kot mesto kulturne avant-guarde tako imenovanega postmodernega časa. Svoj vrhunec je sicer že dosegel in počasi izgublja nekaj svoje ostrine. Za ustvarjalce in širšo likovno publiko pa je nedvomno priv 
V deželah, ki končujejo bolečo operacijo tranzicije, vse bolj vzhaja in straši nova figura in njena veščina, ki se je med naprednimi zahodnjaki bojda že udomačila v zadnjih petdesetih letih povojnega obdobja. Ta figura, ki perfektno obvlada svoj posel, čudežno vznikne ob perečih vprašanjih napredka, konkurenčnosti, vizije, skratka prihodnosti vseh nas. Ob neizbežnem soočenju z managerjem in managmentom, njegovo govorico, cilji in delovanjem, se nam v prvem planu poraja občutek, da je to nekaj, kar nima več toliko opravka s tradicionalnim pojmovanjem ekonomskih znanosti, praks in sistemov. Še več. Samega sebe in svoje poslanstvo dojema kot možnosti iti onkraj preživelih ekonomskih znanosti, okvirov in praks, ki so obtičali v očitni zagati. In z njimi celotno človeštvo. 
Prejšnji teden se je med modrimi stenami galerije Kapelica na Kersnikovi 4 zgodila premiera gledališkega performansa Daše Lakner z naslovom Krivda spomina. V klavstrofobično-ljubki dvoranici je avtorica predstavila lastno dramatizacijo Frischevega romana Sinjebradec. Fizične meje dvorane so premaknili trije platneni zasloni, kjer je potekala hipna video manipulacija oziroma rekonstrukcija dogajanja. Za video efekte je poskrbela ekipa Dekaos, medtem ko je zvočno kuliso izrazito tesnobne atmosfere zamešal Luka Prinčič. 
Danes se začenja četrti festival Pranger. Srečanje pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije organizira KUD Pranger. Ni naključje, da so nadobudneži izbrali to ime. Festival je geografsko umeščen v tisti del slovenskega podeželja, ki ga je zgodovina označila s srednjeveškimi sramotilnimi stebri, prangerji. Koncept srečanja neposrednih in posrednih ustvarjalcev in soustvarjalcev poezije je zamišljen - in doslej je bil tako tudi izpeljan - kot dinamično ocenjevanje in predstavljanje devetih zbirk preteklega leta, ki so bile po mnenju treh kritikov vredne posebne pozornosti; kot izmenjevanje mnenj med kritiki in pesniki; in ne nazadnje tudi kot polemično debatiranje. Tako se je v preteklih letih nemalokrat zgodilo, da so bili na pranger postavljeni ne le pesniki, temveč tudi kritiki. Zato ime festivala še kako ustreza kakovostno zasnovanemu programu.
- Fellinijeva La Strada na Lentu
V Novem Sadu je letos že trinajstič potekal Mednarodni festival alternativnega in novega teatra Infantastic. 25. junija se je tako v Srbskem narodnem pozorištu otvoril enotedenski, dobro natrpan festivalski program, ki dokaj prizadevno skuša doseči prag novega, svežega in alternativnega. Programska shema festivala je obsegala domače kot tuje odrske predstave, performativne igre, razstave, koncerte, ulične intervencije kot tudi predavanja ter delavnice kreiranja fizičnih sekvenc za igralce. 
Tina Smrekar je mlada vizualna umetnica, ki je v zadnjih letih postala prepoznavna po svojem močnem vsebinskem umetniškem izrazu. Teme obravnava z različnimi umetniškimi mediji kot so fotografija, video, umetniška raziskava in performans. V lanskem letu je bila izbrana v selekcijo slovenskih avtorjev na mednarodni skupinski razstavi Photonic Moments II. Pred tem je sodelovala na festivalih Break 2.2 in Mesto žensk, hkrati pa se konstantno predstavlja doma in v tujini.