Za primer gradnje spolne identitete preko digitalnih dnevnikov si bomo pogledali erotične umetniške fotografije Natashe Merritt. Merrittova pri fotografiranju uporablja koncept ogledala in tehniko iztegnjene roke, kot tudi fotografiranje drugih, kar ji omogoča identifikacijo in samo-opazovanje. Nadalje bo razmišljanje o meji med narcizmom in homoseksualnostjo, saj je večina njenih modelov ženskega spola, čeprav pri njenih fotografijah ne gre za homoseksualen vzgib, temveč zgolj za narcistično identifikacijo.

>>

»Projekt Leonardo« založbe Studia humanitatis še jaše veliki val, ki ga je sprožila Brownova Da Vincijeva šifra in s katerim gre za med vse, kar nosi ime Leonarda da Vincija. Dotična zadeva, ki obsega prevod Leonardovega Traktata o slikarstvu ter spremljajočo knjižico Razprav o Leonardu, ki so jih prispevali Marko Uršič, Sašo Dolenc, Janez Strnad, Andrej Detela, Bogoslav Kalaš in Tomaž Jurca, po eni strani izkorišča to situacijo, po drugi strani pa gre vendarle za resnejšo stvar.

>>

Biti gej ali lezbijka in živeti v Sloveniji še vedno ni niti približek optimalnega življenja, ki ga imajo na razpolago heteroseksualci. Dejstvo je, da živimo v heteroseksistični državi, kjer vlada heteronormativnost. Te norme so tako močno navzoče, da jih niti ne opazimo več, saj so se zajedle v našo podzavest. Spremljajo nas na vsakem koraku. So kot vseprisotni opazovalec, ki nam diha za ovratnik, in postavlja v vnaprej določen okvir. Vsa odstopanja so tako očitna, da bodejo v oči. Leta 2002 je več kot polovica Slovenceljnev odgovorila, da za svojega soseda nočejo imeti geja ali lezbijko. Geji in lezbijke, ki klonijo pod temi pritiski, si še danes natikajo heteroseksualne maske in se kot kameleoni na preži pomešajo v heteronormative. Posledice so lahko tudi pogubne.

>>

Tokratna teorema bo razkrivala vprašanja spolnih identitet. Sliki Jenny Saville in Gustava Courbeta bosta služili, da se bomo spustili po toboganu zamolčanih seksualnih resnic od 19. stoletja pa do danes.

>>

Dobrih štirinajst dni je tega, kar je izšel Kompendij socioloških teorij. Gre za drugo in popravljeno izdajo dela, ki je prvič zajadralo na slovensko tržišče leta 1995. Kot prvič, je tudi tokrat jasen razlog za izdajo. Slovenija potrebuje koherentno kompilacijo del socioloških avtorjev. Le na ta način lahko drži korak s svetom. In konec koncev lahko le tako pomaga pri ohranjanju sociologije same, vede, ki jo mnogi primerjajo s postano vodo. >>

Leta 1968 so se velike študentske demonstracije Parizu, ki so kasneje preplavile velik del sveta, pravzaprav začele zaradi knjige. Skupina Enragés je bila izključena iz univerze Nanterre, ker je uporabljala sredstva študentskega združenja, nekakšnega ŠOV-a, da je tiskala revolucionarno literaturo. Začeli so se protesti. V tem okolju je nastajala tudi neka druga knjiga. Knjiga, ki je prav kakor študentski nemiri, povezana s politiko, spolnostjo, užitkom, eksperimentom in humorjem. Še bolj pa je povezana z jezikom in…drekom. >>

Odnos do jezika, ki je v Sloveniji malodane obvezen, temelji na pojmovanju, da je jezik živ organizem, ki se venomer spreminja. Slovenski jezik je v nevarnosti, da izumre, potrebno se je torej boriti zanj in ga braniti. Pri tem velikokrat naletimo na nepotreben purizem, na odklonilen odnos do (med)jezikovnega oplojevanja in sprememb v jeziku. V sredo, 9. 6. 2004 ob pol polnoči v oddaji Teorema. >>

V sredo ob 23.30 na valovih Radia Študent prisluhnite oddaji Teorema. V njej bo o epistemološkem anarhistu, enfantu terrible etabliranih znanosti, Paulu Feyerabendu, razmišljala Eva Vrtačič. Anything goes. >>

Svetost literarnozgodovinskih knjig je omajana, kar ob izidu kažejo številne polemike glede tega, kateri avtor je izpuščen, kateri avtorji so in kateri niso zaobjeti ter v kakšnem obsegu. Literarne zgodovine nastajajo ... >>

Konec lanskega leta se je končal megalomanski projekt Cankarjeve založbe, s katerim smo Slovenci dobili eno najcelovitejših predstavitev argentinskega pisatelja Jorgeja Luisa Borgesa.


>>

V prejšnji teoremi smo si poslušali nekaj misli o cigareti. Zastavili smo si projekt, da bi s cigareto komunicirali. Za to, smo dejali, je potrebna razjasnitev treh elementov. Potrebno je pogledati njen jezik, glas in govorico. Prvega smo že uspeli predelati, preostala dva pa smo si prihranili za nocojšnjo Teoremo.
>>

Kadim, torej sem...
>>

Kadar koli izrečemo besedno zvezo slovenski roman – bodisi da z njo opredelimo neko točno določeno romaneskno besedilo, ki je nastalo izpod peresa avtorja slovenske narodnosti, bodisi da z njo poimenujemo celoten opus slovenskega romanopisja – je poleg denotativnega pomena v ospredju – gre seveda za geografsko lociranje avtorja – v njej vsebovan tudi močen konotativen pomen. >>

Že vnaprej zavračam »pravilno« iskanje, znanstveno korektno postavljanje vprašanj. Od neznanega suverena, ki bi znal odgovoriti na vprašanje, kaj so to pravice, pričakujem, da me odpelje na nekakšen pojmovni safari, me prime za roko, usmeri mojo pozornost v pravo smer in reče: »Lej, tam so pravice, ravno počivajo, očitno so site.« Na svoje vprašanje zahtevam »naiven« odgovor, odgovor na prvo žogo, lahko pa tudi ponovitev vprašanja. Karkoli, samo ne resnega odgovora. »Tako to gre…« Da, tako in nič drugače. Kajti ni mi jasno, kako drugače naj pristopim k tako odgovorni, zahtevni, predvsem pa zavezujoči temi, kakor na naiven način. >>

Spomini Dmitrija Šostakoviča so ob svojem izidu leta 1979 na Zahodu povzročili pravi pretres, saj so temeljito spreminili podobo skladatelja, ki je do tedaj veljal za režimskega. Nedavno so izšli tudi v slovenskem prevodu, zato si bomo v Teoremi bomo ogledali nekatera protislovnja popularnih interpretacij Šostakoviča kot »prikritega disidenta«, ki na Spominih temeljijo. >>

>>

Iz navidezno nepovezanih odgovorov na vprašanja o mileniju in koncu časa razvije italijanski filozof Umberto Eco svojevrstno etiko pogajanja.
>>

O ZLU, II. DEL

V prvem delu našega popotovanja skozi filozofijo de Sada smo se ukvarjali z implikacijami njegove maksime: če eden prvih zakonov narave ne bi bilo uničenje vseh bitij, bi kajpada lahko verjel, da s tem, ko sodelujem pri tem uničevanju, žalim nedoumljivo naravo; ker pa ni prav nobenega procesa v naravi, ki nam ne bi dokazoval, da je uničenje za naravo nujno in da lahko ustvarja, le če tudi uničuje, potem sleherno bitje, ki se predaja uničevanju, kajpada, samo posnema naravo. Še več: kdor bi se temu uprl, bi jo globoko užalil (...), torej služimo njenim ciljem tem bolje, če čimveč uničujemo. Če je umor v temelju regeneratorskih zakonov narave, je človek, ki najbolje služi naravi, nedvomno ubijalec.
>>

»Če eden prvih zakonov narave ne bi bilo uničenje vseh bitij, bi kajpada lahko verjel, da s tem, ko sodelujem pri tem uničevanju, žalim nedoumljivo naravo; ker pa ni prav nobenega procesa v naravi, ki nam ne bi dokazoval, da je uničenje za naravo nujno in da lahko ustvarja, le če tudi uničuje, potem sleherno bitje, ki se predaja uničevanju, kajpada samo posnema naravo. Še več: kdor bi se temu uprl, bi jo globoko užalil (...) torej služimo njenim ciljem tem bolje, če čimveč uničujemo. Če je umor v temelju regeneratorskih zakonov narave, je človek, ki najbolje služi naravi, nedvomno ubijalec (...)«, je med drugim zapisal markiz de Sade v slavnem delu Juliette in Justine. >>

Uporaba antičnih mitov ima v evropski umetnosti, književnosti in predvsem v dramatiki dolgo tradicijo, ki sega vse do Ajshila, Sofokla in Evripida, ki so s svojimi deli prvi dramatizirali mitološke vsebine. Miti so začenši z antičnimi tragedi postali pogosto obravnavana tema evropske literature in so po besedah Đorđa Slavnića, srbskega literarnega teoretika, vstopili v evropsko kulturno tradicijo kot eden osrednjih 'lajt-motivov' tega kulturnega kroga.
>>

Kako postmoderna kultura razume relacije različnih kulturnih sfer znotraj lastne metapozicije, nam nazorno kaže predstavitev pojma world music. Ta pojem naj bi namreč označeval skupino različnih tradicionalnih glasbenih stvaritev različnih etničnih skupin. Bistveno je, da upoštevamo tiste glasbene izdelke, ki niso utrpeli vpliva druge kulture. Na ta pojem »druge« kulture moramo biti dosledno pozorni, za kar bomo našli opravičilo kasneje. Logiko dela pojma si bomo pogledali s kartezijansko določitvijo, ki pravi, da mora biti pojem določen jasno in razločno. To pomeni, da se bomo pozabavali z mehanizmi izključitve objekta iz denotacije pojma, kakor tudi s korelativnimi mehanizmi definicije njegove konotacije. >>

V Evropi glede Evropske unije obstajajo štiri naravnanosti: evrooptimizem, evropesimizem, evrorealizem in evroskepticizem.
Zanima nas predvsem evroskepticizem, ker se da v zvezi z njim, kot pri nas neobstoječim, pokazati na nekaj simptomov slovenske politične zavesti. Problem evroskepticizma je, da pri obravnavi takoj zapade nacionalizmu in razumevanju naroda, kot se je razvilo v 19. stoletju. Vprašanje je, ali je možen evroskepticizem, ki bi ne bil nacionalističen? Praviloma temelji drža evroskeptika na treh premisah: izgubi suverenosti, diktaturi bruseljskih uradnikov, nezaščitenosti naravnih in človeških virov.
>>