Trans je v vsakdanjem življenju prisoten na vsakem koraku in zanimivo je, da se ponavadi sploh ne zavedamo, kdaj se nahajamo v spremenjenem stanju zavesti. Na splošno velja v družbi zmotno prepričanje, da smo v transu samo takrat, ko se predajamo nevsakdanjim umetniškim ali religioznim dogodkom. Če doživimo nekaj izredno fascinantnega, kar nam omogoči pobeg iz vsakdanje realnosti, pravimo, da smo bili v transu.

Filmska kritika ne premore univerzalne definicije, prav tako je težko opredeliti »poklic« filmskega kritika. Lahko pa vas popeljemo na sprehod po filmskih refleksijah, s postanki pri pomembnejših cinefilih. V Teoremi v torek ob polnoči!

Nekoč je neki Cesar velel svojim kartografom, naj narišejo čimbolj popoln zemljevid Cesarstva. Kartografi so delo vzeli tako resno, da so narisali zemljevid, ki je prekril kar celotno takratno ozemlje. Z zatonom Cesarstva pa se je tudi karta začela cefrati v ruševine, tako da je na koncu le še nekaj njenih koščkov obležalo po puščavah.

Slika, prikazana v pričujoči Borghesovi zgodbi, še ni današnja simulacija. Danes namreč nimamo več opravka z zemljevidi, ki prekrivajo svet, temveč z zemljevidi, ki svet ustvarjajo. Ni več podob iz sveta, ampak je svet iz podob. V puščavah pa tako ne ležijo več koščki zemljevida, temveč koščki samega realnega. Ostanki realnega torej trohnijo na prostranostih zemljevida. Pri tem je svet izginil, mi se pa tega niti ne zavedamo. In v tem je popoln zločin, ki je bil storjen nad realnostjo – izginila je, nadomestila jo je hiperrealnost, mi pa še vedno mislimo, da imamo opravka z dobrim starim svetom.

Vzporedno z umetnostjo se vedno razvija tudi njena kritika, ki nase prevzema potrebo po teoretični umestitvi v širši kulturni prostor, ki oblikuje in kasneje pomaga razumeti zgodovino. Umetnostna kritika scenskih umetnosti se je začela razvijati v začetku šestnajstega stoletja. Kritik je pomenil avtorja, ki je s pozicije vrednotenja obravnaval dela drugih ljudi in je do tedaj deloval večinoma v literarni sferi, ki je bila kot umetniška zvrst najbolj razširjena.

Ples spada med temeljne oblike človekovega izražanja in se v svoji najbolj primarni vsebini in obliki poslužuje umetnosti posnemanja vsakdanjega življenja. V starih družbah je bilo tako ples posvečeno opravilo, ki je krepko presegalo današnjo funkcijo zabave. Vpeto v pore družbenega življenja je predstavljalo pomemben del ritualnega izvajanja obredov, iniciacij, proslav. Ples kot umetniška praksa, namenjena predvsem iskanju lepega, je bil drugotnega pomena.

„Handbook of the New Sexuality Studies“ je objavil zanimiv razgovor z danskim sociologom Henningom Bechom, ki govori o izginjanju vseh vrst homoseksualnih in queer identitet na Danskem in še v nekaterih drugih državah. Na primeru Danske vidimo, da je lahko položaj homoseksualne manjšine, skorajda popolnoma enakopraven z položajem istospolno usmerjenih.

Če bi vse izdane knjige Astrid Lindgren zložili eno na drugo, bi presegale višino 175 Eifflovih stolpov, če pa bi jih postavljali drugo ob drugo, bi trikrat objele ekvator. S 114 knjigami in slikanicami, 40 filmi in številnimi scenariji in igrami, prevedenimi v 74 jezikov, se švedska pisateljica uvršča med največja imena svetovne mladinske literature. Zveneča statistika ni edini argument za pisateljičino mesto v mladinski književnosti. V literarno ozvezdje so jo izstrelili predvsem radikalen poseg v mladinsko prozo, začrtanje drznih literarnih trendov in vztrajno radiranje vzgojno-moralne funkcije mladinske literature. Pa seveda Pika Nogavička, Emil iz Lönneberge, Blomkvist, Erazem in številni drugi junaki, ki zaznamujejo otroštva več generacij po vsem svetu. Ob 100-letnici rojstva Astrid Lindgren se švedski pisateljici posvečamo v nocojšnji Teoremi.

Kaj dojemamo kot gnusno, ogabno, ostudno in odvratno? Pri katerih pojavih nas obide zona, oblije kurja polt, spreleti srh ali pa se nam obrne želodec in nam gre na bruhanje? Kaj vse se nam upre, priskuti in »zagravža«? V tokratni Teoremi bomo govorili o pojavu gnusa, edinemu človeškemu čustvu, ki je tako zelo povezan s telesom in hkrati tako odvisen od kulturnih norm. Prepustite se gnusnim zadevam in prisluhnite v torek ob polnoči!

Trideset tisoč let p. n. št . – z jamskimi slikarijami pračlovek odkrije prvi medij

4000 let pred našim štetjem – Stari Egipčani svoje misli ubesedujejo na papirusu

pozna antika – Stari Grki velika spoznanja zapisujejo na pergamente

15. stoletje – odkritje papirja in tiska pripelje do prave knjižno-literarne revolucije

21. stoletje – digitalna doba v literarni svet prinaša radikalne spremembe ... kakšne in kako se bomo Andrej Blatnik, Jaka Železnikar in Pina Sadar spraševali v torkovi Teoremi o digitalizaciji literature ...

Če je kapitalizem po vzoru institucionaliziranga krščanstva omejil funkcijo ritualov na ekonomski krogotok proizvodnje in potrošnje, so starodavni rituali, ki so se odvijali pred več kot dva tisoč leti ohranjali njihovo večplastno naravo. Kulti in misteriji so posamezniku nudili tako druženje v obliki plesa in glasbe kot tudi možnost zdravljenja, žrtvovanja, darovanja in doseganja ekstaze. Vsi rituali naj bi tako nastali kot rezultat preigravanja nekega mita, ki je na sublimni ravni povezan s travmo življenja in smrti.

»…kaj bi doma osamljen čepel, muzika že igra, naš svet je kabaret kajne, pridi v kabaret.« So nas povabili v novem prevodu Alje Predan in libreta Milana Dekleve kar v dva kabareta naenkrat, v celjskega in v Mestno gledališče ljubljansko. Če ste vsaj malo spremljali ves medijski pomp, pa saj niti ni bilo potrebno, ker so nas s tem prav bombardirali, se je vse vrtelo okrog pravice primata prvega slovenskega Kabareta.

Brezciljno blodenje po labirintu, še ena od neštetih alternativ konvencionalnemu gledališču ali gledališki jezik prihodnosti? Senzorialno gledališče z radikalnimi dramaturškimi tehnikami in hitro popularizacijo predstavlja nov gledališki fenomen, ki kljub pomanjkanju metodoloških temeljev definira nov gledališki žanr .

Emmanuel Levinas je filozofsko tradicijo dopolnil z obratom fenomenologije k etiki, uvedbo judovskih pojmov v filozofsko terminologijo ter preoblikovanjem personalističnega subjekta in njegovega odnosa do drugega. Ob stoletnici njegovega rojstva smo želeli dati glas delčku njegove široke filozofske misli, poudariti njen pomen in se vprašati, kdo je bil Emmanuel Levinas.

»Vedeti je treba, da je vojna splošen pojav, da je pravo prepir in da se vse dogaja po prepiru in potrebi.« Herakleitos

“Drage dame in gospodje, to je bila naša predstava. Poskušali smo vas nasmejati, se vas dotakniti in vam polepšati dan. Če nam je uspelo, vas prosimo, da v klobuk vržete bankovec ali dva – tisti, ki imate več, plačajte še za tiste, ki imajo manj ali ki sploh nimajo. Tako kot v socializmu. Hvala, dame in gospodje, in lep dan vam želimo še naprej.” S temi besedami je zaključil svojo predstavo eden izmed nastopajočih na lanskoletnem Mednarodnem festivalu uličnega gledališča Ana Desetnica v Ljubljani in med gledalci požel salve smeha in huronski aplavz. Letošnja edicija festivala se bo, preden se bo podala na turnejo po slovenskih mestih, v prestolnici odvila med 28. junijem in 2. julijem. Za mnoge Ljubljančane se bo s tem tudi uradno začelo letošnje poletje.

Nič, kar obstaja, se ne more niti zasnovati niti definirati izven ali brez slehernega odnosa do koordinat prostora – materije – časa, trdi dr. Jožef Muhovič. Strokovnjaki delijo prostor na dva osnovna vidika: zaznavni in pojmovni. Zaznavni prostor daje referenčni okvir za naše čutno dojemanje in je nujno potrebno vodilo za vsa naša gibanja in manipulacije. To je prostor, ki je pogojen z našo percepcijo. Obstaja pa še druga shema, ki jo lahko imenujemo pojmovna. Zgradimo si jo z izkušnjami, tako vsakdanjimi, ki pogojujejo našo zaznavo, kot tudi bolj specifično, znotraj določenih profesionalnih vizualnih področij. Zaradi subjektivnosti tovrstnih izkušenj pa to niso zgolj zaznavne, temveč pojmovne izkušnje. Že pri najpreprostejšem problemu torej ugotovimo, da je zaznavanje prostora prepreženo s sklepanji, hipotezami, domnevami, pomeni in pričakovanji, ki izhajajo iz pojmovnega sveta.

Kaj bi lahko sploh imeli skupnega veščina, ki ravno tako kot alkimija dela iz svinca ali česa bolj umazanega zlato in veščina, ki ji je zlato glavno gorivo, s katerim razvaža civilizacijo ali le-to pretvarja v prah in pepel. Ne pričakujte preveč, sicer bo sledilo razočaranje, morda se bo stvar odela v zaudarjajoči duh stroke in akademizma, vendar bomo navkljub bojazni poizkusili. Če s hitro roko osedlamo Clausewitzovo dediščino potem je že jasno, da gre lahko tudi v primeru marketinga za nadaljevanje vojne z drugimi sredstvi. Clausewitz je bil strog nasprotnik »viteške« tradicije bojevanja in merjenja moči, ki je v svojem poteku prej spominjala na obredje in igro, kjer sta čast in vnaprej postavljena pravila določila potek spopada. Resna vojna in njeni podaljški zatorej ne smejo biti nič drugega kot surovo sredstvo za uničenje sovražnikovih sil. Gospodarski samuraji z vzhoda so bili prvi aplogeti, ki so po koncu velikih vojn in lastnem porazu, dobesedno prijeli Clausewitza in odprli novo bojno polje.