V Mestnem muzeju je od sinoči na javni ogled ponujena fotografska razstava Toneta Stojka z naslovom Sporočilo za javnost 1988 -2008. Ta je zgolj eden od dogodkov, s katerimi se letos obeležuje spomin ob 20 obletnici ustanovitve Odbora za varstvo človekovih pravic. Toda 20 let pozneje se je vendarle potrebno tudi vprašati, kaj danes pravzaprav sploh sporoča sporočilo za javnost 1988 – 2008? >>

Joško Joras, samooklicani bojevnik za slovensko južno mejo, oziroma za svojo samooklicano evropsko pešpot, je ob polnoči začel gladovno stavko, ker mu niti s pomočjo podpornikov iz Zavoda 25. junij ter predstavniki obritoglave in samooklicane domoljubne slovenske mladine, ni uspelo odstraniti hrvaških cvetličnih korit, ki mu ovirajo pot do doma. >>

Parlamentarna Slovenija je že kar nekaj časa sredi intenzivne predvolilne kampanje za jesenske državnozborske volitve. Toda glede na najnovejši, včeraj napovedani opozicijski predvolilni manever oziroma predlog za razpis posvetovalnega referenduma proti ukinitvi protikorupcijske komisije, se moramo le vprašati, kaj je pravzaprav sploh tako novega v tem, kar v mesecih pred jesenskimi volitvami ponuja sedanja opozicijska politika? >>

Navadili smo se že na medijsko izpostavljeno redno javno pojavljanje predsednika domačega računskega sodišča Igorja Šoltesa. Ta se je začetek februarja v orbito medijske, javne in kakopak politične pozornosti lansiral z zahtevo po razrešitvi ministra za okolje in prostor Janeza Podobnika. Danes pa je predsednik računskega sodišča javno prispeval še da tudi po krivdi resornega ministrstva, socialno varstveni programi v RS ne zagotavljajo v zadostni meri pomoči tistim, ki potrebujejo nego in varstvo drugih. >>

Staro pravilo, ki so se ga čisto zares držale tudi drugače med sabo sprte državice antične Grčije, je, da je obdobje olimpijskih iger hkrati tudi obdobje vsaj začasnega miru. Da je to pravilo že povsem zastarelo, oziroma povedano z drugimi, bolj preprostimi besedami, da preprosto ne velja več, smo se lahko na lastne oči prepričali tudi včeraj v Ljubljani, kjer se je anti-olimpijskemu duhu pridružil še Center Dharmaling oziroma edina na Slovenskem uradno registrirana tibetanska budistična verska skupnost. >>

Zunanji minister Dimitrij Rupel je to dopoldne enkrat za spremembo na domačih tleh blestel ob naštevanju vseh silnih dosežkov, ki da jih domovina beleži na polovici tega zgodovinskega predsedovanja Evropski Uniji. Ne glede na poplavo visokoletečih besed, ki jih je bilo moč slišati iz ministrovih neskromnih ust, pa se minister Rupel ni mogel izogniti tudi vprašanju o zadevi, ki nemara ostaja glavni dosežek Ruplovega ministrovanja v prvih treh mesecih predsedovanja. >>

Urednice in uredniki Časopisa za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo so z izjavo v podporo 24. februarja po hitrem notranjem disciplinskem postopku odpuščenemu uredniku Mednarodnopolitične redakcije Dnevnika, Igorju Mekini, poskrbeli, da se je ponovno v ospredje javne pozornosti prebilo vprašanje, ali smo priča dejanski ideološki preobrazbi, ali pa so na plan zgolj prišle prave barve časnika Dnevnik? >>

Prav vsak ideološki sistem, s pomočjo katerega skušajo njegovi oblikovalci obvladovati množice, ima omejen rok trajanja. To je proces, s katerim so se morali že pred slabim tisočletjem prvič soočiti tudi katoliški voditelji v Vatikanu in proti razraščanju katerega je bilo potrebno poslati "vojsko", ki naj bi ga zaustavila. S taistim procesom dvoma v dogmo njene lastne nezmotljivosti pa se sooča sooča tudi aktualna vlada. >>

Napovedi današnje splošne opozorilne stavke v gospodarstvu, s katero sindikati, ker na včerajšnjih dolgotrajnih pogajanjih niso uspeli doseči dogovora o stavkovnih zahtevah, od delodajalcev zahtevajo uskladitev plač z inflacijo, so bile slišati in videti naravnost apokaliptično. Toda ker je sedaj na začetku popoldneva že nepreklicno jasno, da ta le ne bo prinesla kaj posebej pretresljivega, se je potemtakem res potrebno vsaj vprašati, kaj torej sploh je stavka po slovensko? >>

Pred jutrišnjo manifestacijo izbrisanih, sklepnim dejanjem tokratnega tedna izbrisanih, s katerim se zadnjih nekaj let pravzaprav povsem neuspešno poskuša opozoriti na nečloveške posledice administrativnega genocida na Slovenskem stalno živečih državljanov nekdanjih bratskih republik, ostaja jasno, da si domača politična kasta na oblasti še naprej prizadeva predvsem za izbris izbrisa in ne za popravo krivice nezakonito odvzetih pravic, pridobljenih na osnovi statusa stalnega prebivališča v Sloveniji. >>

Kljub temu da domača vremenarska legenda, Miran Trontelj, rad ob vsaki priložnosti znova pove, kako zelo ga razžalosti, če zasledi, da je kod govora o grdem ali lepem vremenu, saj naj bi bilo vreme zgolj vreme, včasih sončno in včasih deževno, pa so se s to dilemo na dnevni bazi prisiljeni ukvarjati pridržani na zaprtem oddelku Azilnega doma na Viču. >>

Zaradi skorajda neposrednega televizijskega prenosa ste včeraj res težko spregledali obsežno akcijo domačih organov pregona zoper gospodarski kriminal v državi. S strani predsednika vlade Janeza Janše pred časom oznanjeno zaobljubo o boju proti domačim gospodarskim tajkunom je tako včeraj materializiralo 110 kriminalistov in 52 uniformiranih policistov, ki so opravili 29 hišnih preiskav pri posameznikih in gospodarskih družbah ter zaradi suma nedovoljenega prejemanja in dajanja daril pri postopku javnega naročanja pridržali sedem oseb. Kljub temu da policija kakopak zaradi višjega interesa preiskave o konkretnih imenih zaenkrat še ne želi govoriti, pa je že jasno, da se je v okviru tokratnega pregona represivni aparat odločil udariti prav po domačih gradbincih. >>

Da je Slovenija, demokracija svojevrstnih paradoksov res ni prav nič posebej novega. Nenazadnje nas na to na dnevni bazi opozarja zgolj na prvi pogled nepovezano dogajanje. Tako je denimo prav včeraj luč sveta pod okriljem Muzeja za novejše zgodovine in političnih ter kapitalskih botrov v ozadju ugledal spletni portal slovenskapomlad.si, prvo dejanje obeležitve 20. obletnice afere JBTZ, s katero se želi spodbuditi javno razpravo o človekovih pravicah, demokraciji, demokratičnih procesih in spremembah v zadnjih 20 letih v Sloveniji. >>

Če so v ranjki Jugoslaviji želeli ne ravno preveč izvirno užaliti prebivalca te danes prav čemerne strani Alp, so ga označili za bečkog konjušara. Toda dobrih ducat in pol let po nepreklicnem koncu tega socialistično federativnega nadnacionalnega projekta, je jugoslovansko utopijo nadomestila evropska. Hkrati pa se je zamenjalo tudi domovanje novodobnih gospodarjev domačih političnih hlapcev na oblasti. Kajti če so včasih navodila, kako naj bo, res prihajala iz Dunaja, jih dandanes sestavljajo v Bruslju in Washingtonu. In ker sta to zgolj na prvi pogled partnerski entiteti, v resnici pa ju pogosto določajo povsem izključujoči politično-ekonomski interesi, vsa ta te dni tako očitna šizofrenost domače politike na oblasti pravzaprav res ne preseneča. >>

Življenje na Svetilniku, za kar je mačeho domovino vizionarsko razglasil že iz osnovne šole prvega tujega jezika ne prav vešči premier, postaja vsak dan bolj banalno. Da se v po novem letu še bolj podivjane cene osnovnih živil srepo zazrto državljansko telo ne bi preveč obremenjevalo s kajpada usodno pomembnimi podrobnostmi, postaja pod taktirko aktualne oblasti zunanja podoba slovenske družbe in aktualnega trenutka vse bolj izostrena. Je le črno in belo. Oziroma povedano drugače, so le naši in njihovi. >>

Prosto po političnem vrhu te države bi moralo biti to novo leto 2008, v katerega se pravzaprav vsi le še niste čisto dobro zbudili, za sodržavljane in sodržavljanke še posebej pomembno, saj se bi naj znašli kar na čelu celotne Evropske Unije. Slovenija je sicer z včerajšnjim dnem prevzela vodenje Sveta Evropske Unije, ta pa je ob Evropski Komisiji in še vedno obrobni vlogi Evropskega parlamenta gotovo ključni organ sprejemanja odločitev, ki bodo v prihodnjih letih zaznamovale vsakdan evropskega sočloveka. Toda brez skrbi, slovenski zunanji minister za vse čase in vse vlade Dimitrij Rupel je na primopredaji štafetne palice predsedovanja v portugalski Madeiri vzneseno napovedal, da nas v prihodnje pol leta čaka prava ofenziva prijateljstva, partnerstva, dobrega sodelovanja, dialoga, spoštovanja in solidarnosti. >>

Danes ste lahko za spremembo ves jutranji in potem še dopoldanski program Radia Študent poslušali kar doma. Temu je tako, ker so bili natančno pred 17 leti uradno razglašeni rezultati plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, ki je potekal 3 dni prej, torej 23. decembra 1990. Vse do septembra 2005 se je sicer imenoval enostavno samo dan samostojnosti. Toda ker je aktualni koaliciji na oblasti rovarjenje po polpretekli zgodovini nasploh blizu, nenazadnje prav iz dogodkov, ki so plebiscitu sledili črpa vsa svoj osamosvojiteljski politični kapital, ga je Janševa večina v državnem zboru preimenovala, pravzaprav pa samostojnosti ob bok pritaknila še enotnost. Ne glede na to, da pa je tak epitaf enotnosti nemara celo primeren, saj to ljudstvo res prav nikoli več ne bo tako enotno, kot je bilo takrat, ko je bilo potrebno obkrožiti odgovor na preprosto vprašanje, ki se je glasilo: Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država? >>

Generalna skupščina Združenih narodov je na podlagi decembra 2000 sprejete Mednarodne konvencije o zaščiti pravic migrantov na delu in članov njihovih družin poskrbela, da tudi na tej danes prav sončni strani Alp nismo kar tako mogli mimo včerajšnjega 18. decembra – mednarodnega dneva migrantov. Ker podatki črno na belem pričajo, da se število do parjenja in razmnoževanja ravnodušnih Slovenk in Slovencev v zadnjih letih povečuje zgolj in edino po zaslugi v ta podalpski raj priseljenih tujcev, so dela in vsega drugega zmožni migranti tako za impotentno narodovo telo kot na tej zemlji vse manj suvereno državo še kako usodno pomembni.
>>

Slovenska država naj bi bila v nasprotju z obdobjem pred letom 1990 utemeljena na človekovih pravicah, je v slavnostnem govoru na ponedeljkovi državni proslavi ob svetovnem dnevu človekovih pravic v Cankarjevem domu v neposrednem televizijskem prenosu poskusil domačo in tujo javnost prepričati aktualni predsednik vlade Janez Janša. Toda da temu le ni povsem tako in da premier Janša pravzaprav ali ne razume ali pa povsem namerno zanika univerzalnost 10. decembra 1948 s posebno deklaracijo Generalne skupščine Združenih narodov uveljavljenih človekovih pravic, potrjuje že samo dejstvo, da smo bili letos ob 10. decembru – svetovnemu dnevu človekovih pravic vabljeni na dve ločeni proslavi. Stransko, za katero je v vili Podrožnik poskrbela varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik, in osrednjo v Cankarjevem domu, ki ste si jo v organizaciji aktualnega državnega vrha lahko ogledali tudi v neposrednem prenosu na prvem programu TV Slovenija. >>

Mogoče je naključje, toda le dan pred dvodnevnim rednim zasedanjem zunanjih ministrov članic zveze NATO v Bruslju, med katerimi bo blestel tudi domači zunanji minister za vse čase in vse vlade Dimitrij Rupel, bo v INFOSHOP-u, socialnemu prostoru za raziskovanje in razvijanje teorije ter prakse anarhističnih gibanj na Metelkovi, povsem dokumentaristično zasnovana prireditev, ki bo opominjala na čas, ko samoumevnost članstva Slovenije v severnoatlantskem zavezništvu še le ni bila tako povsem samoumevna. Da je bilo temu med leti 2001 in 2003 res tako, se lahko prepričate na otvoritvi fotografske razstave o gibanju proti zvezi NATO ob 19.00-ih in še uro kasneje na projekciji dokumentarca deNATOnalizacija, ki ji bo sledila diskusija o preteklih bojih v luči nove militarizacije ožje in širše domovine - Slovenije ter Evropske Unije. >>

Da bi lahko bil med darovi, ki jih bi že jutri na Sveti sedež v Vatikan prinesel predsednik vlade Janez Janša, tudi sporazum med Slovenijo in Svetim sedežem o verski duhovni oskrbi v obrambnih silah, policiji in zavodih za izvrševanje kazenskih sankcij, bi ga morala vlada potrditi še na današnji seji. Kljub nasprotovanju državnozborske opozicije in stroke ter dejstvu, da sporazuma na mizo še sploh niso dobila tudi pristojna državnozborska telesa, in da naj bi ga po zadnjih informacijah vlada v strahu pred novo enotno fronto nasprotnikov rekatolizacije te dežele celo umaknila iz dnevnega reda današnje seje, pa besedilo sporazuma črno na belem potrjuje, da bi z njegovo uveljavitvijo tudi Republika Slovenija uradno postala križarska dežela. >>

Že dan po dve urnem srce parajočem nastopu predsednika vlade Janeza Janše v neposrednem televizijskem prenosu pred 84 poslanci Državnega zbora, v katerem je bilo tako presenetljivo malo govora o aktualnih razmerah v vladi in državi, saj so težke in tudi povsem neresnične besede padale predvsem na domači novinarski stan, je svojega neposredno narejenega iz Bruslja na laž postavil zunanji minister Dimitrij Rupel. Kajti če je premier Janez Janša večina svojega dve uri trajajočega govora prav po papagajsko ponavljal, da so za slab ugled domovine in neprijetna vprašanja po evropskih političnih kuloarjih krive izkrivljene informacije, ki jih v tujino pošiljajo s strani domače opozicije dirigirani slovenski novinarji, je namreč zunanji minister za vse čase in vse vlade Dimitrij Rupel premierja že dan kasneje v Bruslju na laž postavil z izjavo, da je ugled Republike Slovenije, ki bo kot prva med tako imenovanimi novimi članicami s 1. 1. prevzela predsedovanje celotni Evropski Uniji, neokrnjen. >>

Res športno in na dveh nogah prenesti politični poraz je vrlina, za katero boste pravzaprav zaman iskali zglede v podalpski politiki. Kajti če je do sedaj za kronski primer slabega poraženca v domači politiki veljal prejšnji predsednik prejšnje vlade Anton Rop, katerega kisli izraz lica je zaznamoval naskok na oblast in sam rezultat zadnjih parlamentarnih volitev, s katerim se je začelo to obdobje po postanem dehteče nesproščenosti, izjave treh malodane ključnih mož sedanje koalicije, predsednika vlade Janeza Janše, predsednika državnega zbora Franceta Cukjatija, in predsednika Nove Slovenije ter še finančnega ministra Andreja Bajuka, da zaradi predsedniškega poraza Lojzeta Peterleta tudi odstop vlade še pred predsedovanjem Evropski uniji v prvi polovici prihodnjega leta ni izključen, potrjujejo, da med temi in prejšnjimi akterji pri domačem oblastniškem koritu pravzaprav ni bistvene razlike. >>

Nekaj je v tem narodu, na tej danes prav čemerni strani Alp, da se tako rad prešteva, deli na ene in druge, ločuje ter izključuje. Se še ni namreč dobro polegel prah okoli peticij, na katerih smo se prešteli delujoči v novinarskem poklicu, ko je nad nami že nova delitev ali ločitev, ko se narodovo volilno telo prešteva in svoj ideološki boj bije na točki podpore zasebnemu oziroma javnemu šolstvu. >>

Z vsakim dnem, ki nas še loči do začetka novega koledarskega leta, je vse bolj jasno kako bo oziroma kako je Janševa Slovenija pripravljena na šestmesečno predsedovanje Evropski Uniji. Da aktualna domača politična kasta in njen ves bolj politično preverjeni kot pa res strokovni aparat, na ta prvovrstni državniški izziv res še ni niti približno pripravljena, je denimo v teh dneh moč videti iz vladnih odzivov na poziv več kot 50-ih poslancev Evropskega parlamenta, da naj država članica, ki bo prvo polovico prihodnjega leta predsedujoča Evropski Uniji – torej prav Janševa Slovenija - pripravi in skliče letno konferenco Unije o položaju in razmerah Romov v Evropi. Kajti prvi politično popolnoma zeleni in položaju naslednje države predsedujoče Evropski Uniji črno na belem neprimerni odgovor evropski politiki in javnosti, ki ga je podal državni sekretar za evropske zadeve Janez Lenarčič, je namreč bil, navajam: Glede na to, da ima Slovenija veliko zadev že na mizi, veliko zadev podedovanih, ki jih mora v času svojega predsedovanja opraviti, in glede na svoje omejene vire, bi bilo to konferenco v Sloveniji v času našega predsedovanja težko organizirati. Konec navedka. >>

Ne glede na to, da sta občina Vipava in Mirko Kovač, lokalni zasebni pobudnik postavitve doprsnega kipa banu Marku Natlačnu v Mančah pri Vipavi, zaradi silnih protestov predvsem Zveze združenj borcev za vrednote NOB ter Društva za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske odstopila od te namere, je duh bana Natlačna pobegnil iz steklenice in bo še kar nekaj časa razsajal in strašil naokoli. Kljub temu da pa bi tudi v tem primeru lahko držalo, da je strah od znotraj votel in da ga od zunaj pravzaprav sploh ni, pa so strahovi Primorcev in drugih antifašistično naravnanih prebivalcev Slovenije, gotovo še kako upravičeni, saj se je denimo nekdanji ban Dravske banovine Marko Natlačen z zahvalno spomenico Duceju - Benitu Mussoliniju po okupaciji in priključitvi Ljubljanske pokrajine k fašistični Italiji v zgodovino zapisal kot narodni izdajalec. >>

Slab teden po javni razgrnitvi vsebine peticije zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji ter njenih 438 v novinarstvu nekdaj ali še naprej delujočih podpisnikov, med katerimi nas je tudi 18 sodelavcev Radia Študent, je domačo luč sveta ugledala še ena peticija oziroma pravzaprav - Etični poziv k profesionalizmu. Ker si obe peticiji, razen v tem, da obe priznavata, da v Sloveniji do poskusov omejevanja svobode tiska in izražanja vsekakor prihaja, vsebinsko pravzaprav diametralno nasprotujeta, bi se nekomu še lahko zazdelo, da pa so slovenski novinarji pravzaprav naravnost zgledno pluralni. Toda podrobnejše branje zapisanega razkrije zgolj to, da se je za Etični poziv k profesionalizmu skrila režimskost. >>

V skladu z novim zakonom o volilni in referendumski kampanji smo bili mediji na Slovenskem dolžni najkasneje pred 45 dnevom glasovanja za predsednika republike 21. novembra določiti in objaviti pravila za izrabo programskega časa oziroma časopisnega ali spletnega prostora, s katerimi se mora prosto po veljavni zakonodaji Republike Slovenije zagotoviti enakopravnost organizatorjem volilnih kampanj pri predstavljanju predsedniških kandidatov in njihovih programov. Dokončno število tokratnih predsedniških kandidatov bo sicer znano danes opolnoči. Toda če se ob tokratnih predsedniških volitvah, lahko skorajda upravičeno vprašamo, v čem pa se pravzaprav sploh razlikujejo programi tokrat rekordno nizkega števila uradno potrjenih kandidatov in ene kandidatke, pa so še kako zgovorna prav pravila, ki so jih bili v skladu z letos novelirano zakonodajo o volilnih kampanjah primorana objaviti domača medijska trobila večinskega diskurza.


>>

Da področje medijske svobode in svobodnega izražanja mnenj in novinarskega poročanja, le ni tako zgledno urejeno in delujoče niti v sami Evropski uniji, katere del je nenazadnje tudi domovina, je moč črno na belem prebrati v stališču komisarja Sveta Evrope za človekove pravice Thomasa Hammarberga, ki je bilo pod naslovom Preiskovalne novinarje in njihove vire je treba zaščititi, objavljeno danes. Prav današnji dan pa je sicer postregel tudi z novim v nizu od spoznanj, da je novinarski kruh še kako grenak tudi na tej danes za razliko od včeraj prav sončni strani Alp. Brez veliko dodatnih besed, je namreč po notranjepolitičnih uredništvih domačih medijskih trobil večinskega državotvornega diskurza zaokrožilo sporočilo, da je s funkcije nepreklicno odstopila odgovorna urednica Primorskih novic Vesna Humar. >>

Niti nas ni bilo tako malo, ki smo po dolgem poletju zaprtih vrat in naveličani malodušne ter komercialno cenene mestne poletne ponudbe večernega in nočnega dogajanja malodane nestrpno pričakovali začetek septembra in rednega, tokrat že 14. obeleževanja zasedbe samooklicano Avtonomnega kulturnega centra Metelkova mesto. Za zaprta vrata in to poletno mrtvilo, ki je bolj kot na prostor dinamične rokodelske, kulturne ali pač politične produkcije in družabnega življenja, že ob prvem mraku spominjalo na mesto duhov, po katerem so strašili zgolj s potrebnim za omamo samo-preskrbljeni in izgubljeni osebki, so sicer že 6. julija z zaprtjem Jalle Jalle poskrbeli uslužbenci tržnega inšpektorata Ministrstva za gospodarstvo. Toda ob sami 14. obletnici kakopak da nelegalne zasedbe Metelkove, se je, ne glede na vsa blišč in intenzivnost dogajanja ter pestrosti tovrstnih dogodkov pač željnega občinstva, hkrati razkrila tudi vsa silna beda nezmožnosti njene samorefleksije in dejanskega avtonomnega delovanja zunaj v širši zaplankani slovenski družbi običajnih družbenih odnosov. Tako Metelkova pač ni mesto v mestu, kot se je samooklicala, ampak ena taka - v tem občem slovenskem smislu povsem navadna vas. >>