Klet: Ukrajinke ob drogu
Pritličje: restavracija za družinska kosila
Prvo nadstropje: ne vemo
Drugo nadstropje: šefe bordela in njegov desetletni sin
Tretje nadstropje: Ukrajinke brez droga. Tisoč mark na noč.
Četrto nadstropje: načeloma se ve za sobo gospoda Pile, ki je ljubosumno zaljubljen v lepo Ukrajinko in zato ne bi več delil njenih intimnih delov telesa z drugimi ponudniki valute ... >>

O pornografskem in manj pornografskem v romanu Pornograf Johna McGaherna, v tokratnem Kosilu nekega molja, v petek ob 16h. Vabljeni k poslušanju! >>

Kaj povedati o knjigi, v kateri ni povedanega ničesar novega, pa tudi starega ne na nov način. Pa vendar je knjižica, izdana v založbi Sanje, postala prodajni hit meseca junija, takoj za »Tito in tovariši« Jožeta Pirjevca. Imperativ v naslovu je brez dvoma aktualen in nemirnim duhovom všečen, debelina knjižice se odlično podaja v vsak žep kot tudi poletni sezoni obče možganske relaksacije. Ali obstaja nekaj takega kot revolucionarno čtivo za na plažo ni moč docela ne potrditi, ne ovreči... >>

Jeroen Olyslaegers se slovenskemu bralcu z romanom Mi v prevodu Mateje Seliškar Kenda, ki je izšel pri založbi Modrijan, predstavlja prvič, v Belgiji pa je svojo pot slave že utiral tako s pisateljskim kot tudi dramaturškim in igralskim udejstvovanjem. Prav gledališko delo je tisto, ki se odraža tudi v pričujoči knjigi, ki jo odlikujeta dramaturškost in izjemen čut za dialoge. Več v ponedeljek ob 16.00 v Kosilu nekega molja.. >>

Roman je mozaik vsakdanjih dogodkov in vzorcev obnašanja v komunistični Pragi v osemdesetih; od obiskov pri zdravniku, do zdolgočasenih in nergaških natakarjev ter neskončnega čakanja v vrsti za kakršnokoli stvar, pa do zafrustiranih učiteljev, ki se izživljajo nad dijaki in staršev, ki svoje življenjske travme brez slabe vesti prenašajo na otroke. Situacije so pogosto pretirane, s tem pa Douskova doseže prijeten komičen efekt, brez katerega bi zgodba znala postati moreča. >>

Arnošt Lustig je monotematski pisatelj. Njegovo temeljno življenjsko doživetje in glavna inspiracija za ustvarjanje je preživetje štirih taborišč med drugo svetovno vojno. Preminil je februarja letos, šele po njegovi smrti pa smo dobili tudi prvi prevod njegovega dela v slovenščino. Kratek roman Molitev za Katarino Horovitz je izšel pri Cankarjevi založbi v prevodu Nives Vidrih, o njem pa bo govora v tokratnem moljevem kosilu. >>

Stefano Benni je Italijan, šteje dobrih šestdeset let in je pisatelj. Nekaj let je, kar sta izšla angleška prevoda njegovih romanov Margarita Dolcevita in Saltatempo (v prevodu Timeskipper), ampak s tem tipom v slovenščini dolgo ni bilo nič. Škoda: romana sta prima, zagrabljiva, zabavna in lahkotna ter obenem tako literarno zaresna, da se ju ne naveličamo brati. >>

>>

Christos Tsiolkas je za roman Klofuta, ki je nekaj časa nazaj izšel tudi v slovenskem prevodu pri založbi Miš, prejel prestižno nagrado Commonwealth, knjiga pa je bila nominirana tudi za nagrado Man Booker in je, čeprav zadnje ni dobila, najbolje prodajana od vseh nominiranih. Knjigo s tovrstnim slovesom spremljajo mešani občutki. Na eni strani so visoka pričakovanja, na drugi pa, zaradi vseh nazivov še bolj okrepljen, dvom. >>

Protagonistova bolna samozadostnost se večino čas posveča načinom izključevanja sebe iz okolice, in sicer na način optimalnega prilagajanja. Dokler je natančno tak, kot vsi ostali, ga ne bodo opazili. Isti čevlji, iste obleke, ista frizura in ravno toliko športnega udejstvovanja, kolikor se ga pričakuje od tipiziranega mladinca – stavek pred romanom to vzporeja z Batesovo mimikrijo. Protagonist s paličnjaki. >>

...v kateri avtor zbere reprezentativen vzorec berlinskega rdečega podzemlja. A kje je med številkami človek, kje so med vzorčnimi prostitutkami ljudje, in nenazadnje, kje je v anketarju Brussigu literarni ustvarjalec? >>

O Mesojedih zgodbah mislimo vse dobro, dokler oči ne preberejo nagrad, ki jih je fant prejel za svoje pisanje, in razlogov za podelitev. Potem ne mislimo dobrega niti o knjigi, niti o nagradi, še več, na dan začnemo vleči stare grehe.

Bernard Quiriny, Mesojede zgodbe, danes za kosilo nekega molja. >>

»To zgodbo je hotel avtor, ki jo je spisal, tako zakriti z imeni, da niti dežele, v kateri se je dogodila, ni želel imenovati zaradi velikih grdobij, ki so se v njej zgodile, saj ni maral spravljati v sramoto dežele, družine in sorodnikov, ki baje še živijo, vendar dodaja: kjerkoli se je dogodila, dovolj je - kot pravi sam – da je resnična.« (Michał Jurowski)
>>

Italijanski pisec Italo Calvino, ki je z bujnostjo svoje besede zapečatil literaturo 20. stojetja, je ponovno spregovoril v slovenskem jeziku. Roman Baron na drevesu je drugi del triologije Naši predniki in prinaša zgodbo o 12-letnem Cosimu, ki zaradi spora z očetom spleza na drevo. Filozof Mladen Dolar je na to zgodnejše Calvinovo delo pripel parabole in formule, ki presegajo običajno branje tega teksta. Gre za ključe, ki odpirajo vrata v Calvinovo delo in obenem zarišejo korenine duha sodobnega človeka. >>

Osrednja časovna kapsula romana Naj se širni svet vrti Columa McCanna je mistično jutro, ko ljudje na ulicah New Yorka obnemijo in obstojijo ob opazovanju višin med stolpnicama dvojčkov Svetovnega trgovinskega centra. »Tam gori, na višini stodesetega nadstropja, popolnoma miren, temna igračka je bil nasproti oblačnemu nebu.« >>

Roman Hladna dežela je besedilo o gradnji vzhodnoevropske prihodnosti na temeljih njene polpretekle zgodovine. Priložnostni češki "vojni" turizem postane beloruski načrtni gradnik pietetnih turističnih atrakcij, ki pa ga v značilnem duhu vzhodnoevropske tranzicije nekako zanese. Topol je v tej bizarnosti literarno tako resen, da ga lahko razglasimo za lep besedilni ekvivalent madžarski filmski Taksidermiji. In nagačena trupla res niso ključna podobnost. >>

»Nekoč, pred morda petdesetimi leti, je svet pozabil na romsko vas Svinija,« piše Gauß. Rome, ljudi iz roba, postavi na zemljevid Evrope. Pravi, da so ti pravzaprav prototip Evropejcev, saj se nikoli niso borili za lastno nacionalno državo in so svoje življenje v klanih od nekdaj uresničevali na način, ki je presegal državne meje. >>

Florian je maestro vzhodnoevropske imaginacije, prostora in zapite duše z manjvrednostnim kompleksom. Najboljše nove romunske proze, ki se manifestira v psalmih mačka Siegfrieda. >>

Ko je leta 1948 založba Random House objavila roman Drugi glasovi, druge sobe takrat rosno mladega Capoteja verjetno nihče ni pričakoval, da bo knjiga postala bestseller in Capoteja izstrelila med mlade literarne zvezde. Na zadnjo platnico knjige je založnik umestil avtorjevo fotografijo, ki jo je posnel Harold Halma. Na tej Capote s prodornim, a nedolžnim pogledom zre v objektiv, roki pa mu kot po naključju počivata na mednožju, kar je sprožilo plaz nasprotujočih si mnenj. >>

Trailer trash ustanavljajo podjetja malega kriminala, goljufij, prevar, prostitucije in proizvodnje metamfetamina. Plodijo se nenadzorovano, služijo s socialnimi podporami in otroškimi dodatki, niso zdravstveno zavarovani in nimajo kreditnih kartic. „Pravzaprav ne trošijo denarja, ampak svoje življenje,“ bi porekli moralisti, pred katerimi Johnson še ni razdrl svoje vizije ne-etablirane resničnosti. >>

Po Popularnih zgodbah smo težko čakali novo pisanje Vesne Lemaić. Raznolikost kratkih zgodb je puščala precej odprt teren za nadaljevanje in obstajalo je veliko upanje, da se bo v vsakem primeru, v kateri koli žanr bo avtorico pač zaneslo, ponovila perfekcija zgodbe Bazen iz prej omenjene zbirke. Izšel je roman Odlagališče, s perfekcijo pa žal tokrat ni nič. >>

Preden vtaknemo svoj nos v zapise, za katere Kafka sicer sploh ni želel, da bi jih prebirali, se je vredno vprašati o tem, kaj je želel povedati, ko je v tretjem zvezku v oktavu napisal: »Psihologija je nestrpnost. Vse človeške napake so nestrpnost, predčasna odslovitev metodičnega, dozdevno fundiranje navideznih stvari. Nesreča Don Kihota ni njegova fantazija, temveč Sančo Pansa.« >>

Kondorjeva zbirka kratke proze nam ponuja izbor trinajstih reprezentativnih kratkih zgodb. Med njimi se najdejo tako tiste bolj znane, kakršna je na primer Sneg na Kilimandžaru, kot tiste krajše in slovenskemu bralcu še nepoznane, v njih pa najdemo prav vse tematike in prepričanja, ki so bila Hemingwayu v dolgih letih ustvarjanja najbolj blizu. >>

Izgubiš reporterja nekje v Iraku in potem delaš paniko, čeprav te tip res živcira in si res prepričan, da je nor. Veš, da se v bistvu noče oglasiti na satelitski telefon, ker si ga poslal v tri krasne in je užaljen. Vseeno podležeš kolektivni paniki nacionalnih razsežnosti, ki jo sproži tipova mama, ker je to v bistvu tudi tvoja teta. Jasno si odpuščen, pretežni del bremena tvoje pasivne psihe in prekajenih možganov pa ostane družinska polomija ...
>>

Študentska založba je v zbirki Beletrina letos izdala prvi slovenski prevod Orwellovega prvenca »Na robu in na dnu v Parizu in Londonu«, prvič izdanega v letu 1932. George Orwell ali Eric Arthur Blair je avtor, ki ga ni potrebno podrobneje predstavljati. V našem prostoru skorajda ni angažiranega bralca, ki se ne bi srečal vsaj z »1984« ali »Živalsko farmo«. Biografija tega izredno plodnega političnega misleca 20. stoletja pa se praviloma že uvršča v snov, ki jo repertoar splošne razgledanosti prostodušno s >>

Zdi se, kot da v rožančevski poetiki veliki premiki venomer ležijo v preteklosti. Junaki se navzven zapirajo, ker so si bili nekoč že porezali zobe. Zgodovina taboriščnega in drugačnega zaporništva je često več kot zgolj nakazana. Ostaja pa impresionistična sublimnost malih dejanj in predvsem seks, ki naj prinese življenja v sivo, intenzivno mapirano ljubljansko resničnost. >>

Izbor esejev odkriva neko novo dimenzijo avtorjeve drže, ki ni bila posvečena neposredno umetnosti in literaturi. Poleg tega tudi nima neposrednih ambiciji po vztrajanju v filozofiji, najsi bo to absurda ali eksistencializma. Skupni imenovalec teh »kritičnih spisov« bi lahko postavili kvečjemu na strani nebogljenega in skromnega poizkusa razumevanja svojega lastnega časa, ki mu avtor ni pustil, da bi kar tako pobegnil mimo v uradno zgodovino in kmalu nato v pozabo ali izmaličenje njenih interpretacij. >>

Slednje o preprosti glasbi in bleščečih verzih drži za pesnika samega – kolikor je ustvarjalna paradigma odmaknjena od sedanjosti, je bil Attilo Bertolucci nedvomno spreten, melodično nadarjen orator. Zato se ga bo Italija spominjala s spoštljivo, a medlo hvalo, ki se ponavadi namenja kulturnim herojem prejšnjih stoletij. Verjetnost, da boste prebirali njegovo delo, pa je odvisna od vašega okusa za poezijo. Ste privrženec oziroma privrženka Pesmi štirih? >>

Pri Mladinski knjigi je v zbirki Nova lirika, katere knjižice so že nosila zanimanja vredna imena ala Eluard ali Lorca, čisto nanovo izšla zbirka severnoamerikanskega pesnika Billyja Collinsa, ki sliši na ime Kidanje snega z Budo. Ker že v naši ljubi mali domovini velja, da več ljudi piše kot bere, in pri nas res veliko ljudi piše, si lahko komajda predstavljamo, koliko pesnikov pesni pesmi v ljubih velikih Združenih državah amerike. Who the fuck is Billy Collins, skratka. >>

Na naslovnici romana »To je moje Telo« Angolsko-Portugalske avtorice Filipe Melo, katere prevod je lansko leto izšel pri založbi Goga, piše: »To je moje Telo.«

Seveda, očitno, bi rekli, ampak... >>