Monografija stoji kot polifonično spraševanje in raznolikost glasov v njem daje slutiti, da je Dović z njo želel ustvariti arhiv že ugotovljenega. A to ugotovljeno je venomer znova postavljeno pod vprašaj, pod vprašanja logično vzročne provinjence. Ta pa avtor pušča odprta bralčevim interpretacijam ali še neodkritim dokazom. Zaradi teh dejstev je branje Človeka z bombami po eni strani zapleteno, po drugi strani pa čeprav ne prinaša velikih idej, kaže na neizpodbitno realnost življenja Antona Podbevška. >>

Prvi del skanidanvske mizantropije, izpod nebogaboječih, osmojenih prstov norveškega "bedboja" Matiasa Falbakkna. Kdor si upa.. >>

Če iz obzira vzamemo pretirano hvaljenje lastne seksualnosti glavnega lika in če se ne sprašujemo po ponavljanju motivov, ki po drugi strani le s tem pridejo do največje množice ljudskih možgan, je knjiga odlično branje, ki pa ga ni odnašati s seboj na poletne počitnice, če imate, kot vsako leto, letos zopet željo brati trivialno literaturo. To Angeli, demoni in kurbe pač niso. >>

V svoji poeziji se Rok Horžen loteva vprašanj smisla, se vdaja, si spet premisli, trpi, razmišlja o ljubezni, zaradi nje popizdeva, šprica s peper sprejem, si spet opomore, se naveliča in tako naprej. Torej poskuša razreševati razna eksistencialna vprašanja, s katerimi se sreča vsak posameznik na neki točki življenja. Vse v najlepšem redu. A danes, ko lahko vsakdo izda svojo knjigo, to ne more biti več dovolj. >>

Pred meseci je domače knjigarniške in knjižnične police obtežil tretji prevod iz proznega opusa Borisa Viana, kontroverznega francoskega vsestranskega umetnika iz sredine minulega stoletja. Roman Srceder, ki je ga podobno kot predhodnika Rdeča trava izdala novomeška založba Goga, ponuja nadaljevanje Vianove bizarno-groteskno poetike, hkrati pa ponovno nakazuje drugačne, skrajne možnosti literarnega zrcaljenja družbe. Petek, 16h na 89,3 >>

Obstaja območje vrta, kjer redke rastline ne žalujejo. Obstajajo oceani krac, opomb, zapiskov in ušes. In morja in viharji. Primoža Čučnika danes srečujemo v novi zbirki – z letnico 2010 - Kot dar. >>

Takšne in drugačne oblike nove kolonizacije ̶ pri Veličkoviću vedno podprte s pravo mero cinizma, ki se ne identificira z vlogo žrtve ali z vlogo Drugega ̶ so prisotne tudi v romanu »Oče moje hčere«, ki prepleta čas povojnega življenja v Sarajevu z zgodbo petintridesetletnega oglaševalca in njegove radovedne šestletne hčerke. >>

Literarno-umetniško društvo Literatura je v zbirki Labirinti izdalo knjigo izbranih esejev spod prstov češkega literarnega mogotca. Prevajalec Jarolav Skrušný nam je dobrohotno omogočil užitke ob branju knjige, ki ima vse potrebne atribute za ugajanje: ni predebela, črke niso premajhne in poglavja ne predolga. Kako pa je kaj z vsebino? >>

Marjan Rožanc je bil pravzaprav edini domači heretik, ki si je do sedaj upal, ne le obširneje pisati o športu na resnoben način, pač pa tudi postaviti paradigmo o športu, kot nečem nizkotnem, postranskem, povsem na glavo. >>

Ne brigajte se zame, pravi striček Mikeln, ko okoli sebe zbere mlado poslušalstvo, da bi mu natrosil dovtipov ter prilik, pomembno je mesto, občutek preteklega časa, ki v nasprotju s posameznikovim doživetjem lastne usode ne skuša tvoriti pomensko nabitih časovnih premic, ampak brezumno valuje skupaj z zgodovino. >>

Valjarević se v Comu ne napihuje z kakšnim velikopoteznim opisovanjem svoje notranje razklanosti, niti se ne poskuša od dogajanja distancirati z navideznim pronicljivim opazovanjem skritih elementov medčloveških odnosov. Pronicljivega opazovanja so deležni predvsem izbor vin in žganih pijač, kulinaričnih poslastic in zadnjica mlade natakarice, s katero se sčasoma spoprijatelji ... >>

Ko avtor doseže sinergijo med dvema temama, torej ko si akterka po bojevitem radikalno levičarskem govoru nadene krzno, perje in zapestnice ter odide v svet na iniciacijsko preizkušnjo, lahko samo občudujemo dosežke literature naše dobe, ki je očitno dokončno premagala Carlosa Castanedo. >>

Konec minulega leta je založba Modrijan poskrbela, da smo dobili prvi slovenski prevod Orwellovega dela Poklon Kataloniji. Nekoliko nenavadno je, da je ravno to Orwellovo delo, ki je bilo prvič izdano že leta 1938, bilo izvzeto iz korpusa prevajalskih projektov naše socialistične ere. >>

In kaj pravzaprav je roman Naučiti se moliti v dobi tehnike? Zdi se, da gre za Tavaresovo kvaziapokaliptično vizijo obstoječega kapitalističnega sveta. V njem gre za pridobivanje moči in svobode. In v svetu politike gre to kakor pač gre. Citiram: Lenz se je hitro učil novih stvari. Ne nove matematike ali nove fizike, temveč stare znanosti povezovanja in ločevanja ljudi. Skozi celoten roman pa imamo pregled tudi nad preprodajo duhovniške moči, izpolnjenimi željami in mrzlimi umori. >>

... glavni junak poskuša navezati stik s svojim odsotnim, mrtvim očetom, ki je na stara leta zdrsel v fašistično konceptualno luknjo brezpotnega predmestja. Naš protagonist išče svoje izvore izven ponarejene resničnosti stadionov, malomeščanskih paramilitarnih odredov in potrošniških centrov, a ugotovi, da je njegova preteklost sama odsotna in prazna, stopljena z nezgodovinsko grotesknostjo kraja, v katerem se je zmotno imel za tujca. >>

Tony Duvert je kontroverzen avtor, ki je zaznamoval francosko literaturo 20. stoletja. Javno je zagovarjal pravice otrok do njihovega svobodnega razpolaganja s seksualnostjo in telesom, kar se odraža tudi v njegovi literaturi. Dela, ki jih je povečini ustvaril v sedemdesetih letih, je doletela družbena obsodba prikazovanja in promoviranja pedofilije. Roman »Dnevnik nedolžneža«, katerega slovenski prevod je izšel pri zbirki Lambda, vzpostavlja povezave med otroško homoseksualnostjo, revščino in pederastijo >>

Je možno, da postaja Bosanski psiho vedno manjši psihič? >>

Ibn Khaldun je torej živel v času, ko je islamski svet doživljal ekonomski in kulturni zaton, kar ga je gnalo k raziskovanju vzrokov državnosti, kulturnosti in ekonomije kot temelja družbenega življenja, hkrati pa tudi k iskanju krajev, ki še niso zapadli fatalizmu poražencev. Od tega iskanja nam ostaja samo to pomembno delo, ki je testament univerzalnosti znanstvene misli, pa tudi specifičnem intelektu misleca, ki stoji na začetku naših samo-spoznavnih ved. >>

O razliki med Nutello in Nocillo, o Ockhamovi britvi, o Popolni katastrofi, o pičkarijicah. In najbrž nekaj tudi o romanu Nutella dream. V sredo ob 16h na najboljši frekvrnci v vesolju. Kogar ne bo, je kisu! >>

Naj mi bralec oprosti, če raje berem Clausa ali Vonnegutta kot podrobno napisano literaturo o genocidu in taboriščnikih, a to je tisto, kar še prenesemo ljudje te srebrne, če ne celo bronaste dobe. Dobro je vedeti, da nekateri pisatelji svojim žrtvam odpuščajo in svoje umetnosti ne postavljajo kot objektivnega merila nekih povsem neobvladljivih in ogromnih dogodkov. >>

V preobilici univerzalistov je Mahkovic prijeten oddih. Njegova kratka proza je polna intuitivne sle po človeški vrednosti, ki se izkazuje v slovenskem, natančneje, štajerskem ljudstvu. Obenem ni čutiti podrejanja ideologijam sedanje in pretekle realnosti, temveč ta izhaja iz človeka in njegovega delovanja samega. Stilska analiza bi bila tako pri Mahkovicu brez vrednosti, saj je slog podrejen vsebini, besede so tihe, lahke in z odsotnostjo kvazisvečanosti in podobnega v svojevrstni celoti dobro zaživijo.

>>

Brati poezijo je res prav dobro. Kakršnokoli. Če je za en drek, lahko nudi neizčrpen vir parodičnega norčevanja, nadomesti paket uspavalnih tablet, tolaži hudo depresivnega in mu razkriva, da na tem svetu obstaja še kaj bolj klavrnega od bednega samopomilovanja. Če pa je vrhunska, se lahko z njenim učinkom meri le malo reči, ki nam plemenitijo čas. Kam v to se umešča zadnja izdana zbirka Jurija Hudolina? >>

V Voltairovih Filozofskih zgodbah dobimo odlično mešanico različnih tem, pristopov in obdelav, Kandid pa nas stalno opominja na potrebo po spraševanju – ali res živimo v najboljšem možnih svetov in ali se res ne da nič narediti, da bi bil svet boljši? >>

Pesmi so pretežno vse izpovedne. Izpisujejo subjektov, torej pesničin miniaturen vsakdan, kot smo ga tudi sicer vajeni brati pri številnih slovenskih pesnikih. Drobni detajli, poleg naslovnega med drugim pogled skozi okno, dež, njegovo tapkanje po kovinski strehi, snežinke, pejsaž senožeta, stebli trave, rože, limonini olupki in cedevita se minimalistično zlivajo v blag koktejl trenutnih vtisov, izraženih v verzih in besedah, katerih kombinacije v končni fazi imenujemo literatura. >>

Pričujoča knjiga ni žanrska vaja, pač pa povzetek tem in problemov neke eminentne kariere in je tako tudi napisana. Roth je mojster, ki je svoji snovi o očetih, sinovih in odgovornosti zavezan tako dosledno, da ga kot verni bralci le moramo spoštovati in Ameriški Pastorali, v primeru, da nam prekriža pot, nameniti dolgo, preudarno branje, preden z njo podstavimo čajno mizico. >>

Pri mariborski študentski založbi Litera je letos izšel roman Tadeja Goloba, naslovljen Svinjske nogice. V kratkem je to zgodba o pritalnem stripovskem umetniku, ki že dolgo časa ne riše, živi v kletnem stanovanju in ima delujoč avto. Ko dobi delo in začne risati, odkrije odličen prah, s katerim si pridobi koncentracijo in umetniški navdih. Kokain ... >>

Pod okriljem založbe Likovne besede je nedavno izšla prva dvojna edicija iz zbirke 'Ljubljana osebno', ki predstavlja posebne, pogojno rečeno turistične vodiče, ki temeljijo na povsem osebnih preferencah, razmišljanjih in ideoloških predpostavkah avtorjev posamezne knjižice. Zaenkrat sta luč sveta ugledala dva zvezka, ki obravnavata povsem različne poglede na Ljubljano.
V prvi izdaji se s svojimi prispevki predstavljajo Miklavž Komelj ter tandem Estela Žutić in Gilles Duvivier. >>

Roman o avtokratu, ki s trdo roko vlada družini, ne dopušča drugačnega pogleda na svet in si prizadeva za enakost družinskih članov, seveda z izjemo, kajti on je pa le malo nad ostalimi. >>

Janko Lorenci in njegov drugi kratkozgobaški zbirek zgodb z naslovom Šepetanje zbora. Zakaj je Lorencijeva pisava v današnji družbi anahronistična/konvencionalna in zakaj Lorencijeve zgodbe izzvenijo slabo in že preizkušeno. Pondelk ob šterih! >>

V recenziji omenjenega čtiva se bomo soočili s travmami darvinizma in moderne sociobiologije, ki modernega človeka neutemeljeno prepuščata starokopitnim idejam naravne selekcije ter boja za obstanek. >>